Jezus med svojim delovanjem večkrat poudari, da je ponižnost zelo pomembna lastnost. (Luka 14:8–11) Z veliko vnemo išče moške in ženske, ki želijo ponižno služiti Bogu. Morda so nekateri od njih zdaj še razvpiti grešniki.

Farizeji in pismouki opazijo, da takšne posameznike, ki jih sicer sami štejejo za nevredne, Jezus in njegovo sporočilo pritegneta. Zato se pritožujejo: »Ta človek sprejema grešnike in z njimi jé.« (Luka 15:2) Farizeji in pismouki se imajo za večvredne, s preprostimi ljudmi pa ravnajo, kot da so prah pod njihovimi nogami. Ti voditelji svoj prezir do njih kažejo tudi s hebrejskim izrazom, ki ga zanje uporabljajo. Imenujejo jih am haárec, kar pomeni »ljudstvo dežele [zemlje]«.

V nasprotju z njimi pa Jezus z vsemi ljudmi ravna dostojanstveno, prijazno in sočutno. Zato so ga mnogi od teh preprostih ljudi, tudi taki, ki so znani po grešnem ravnanju, željni poslušati. Vendar mora Jezus, ker si prizadeva pomagati takšnim ljudem, prenašati očitke. Kako na takšne očitke gleda in se nanje odziva?

Odgovor na to vprašanje postane jasen, ko pove ganljivo ponazoritev, podobno tisti, ki jo je povedal že v Kafarnaumu. (Matej 18:12–14) Jezus v ponazoritvi farizeje predstavi, kot da so pravični in na varnem v Božji staji. Zatirane ljudi pa predstavi kot ljudi, ki so zašli in se izgubili. Jezus reče:

»Kdo od vas, ki ima sto ovc in izgubi eno od njih, ne pusti ostalih devetindevetdeset v pustinji in gre za izgubljeno, dokler je ne najde? In ko jo najde, si jo vesel zadene na rame. Ko pa pride domov, skliče prijatelje in sosede ter jim reče: ‚Veselite se z menoj, ker sem našel ovco, ki se mi je izgubila.‘« (Luka 15:4–6)

Kako Jezus to ponazoritev naobrne? Takole pojasni: »Povem vam, da bo tudi v nebesih večje veselje nad enim grešnikom, ki se pokesa, kakor nad devetindevetdesetimi pravičnimi, ki se jim ni treba kesati.« (Luka 15:7)

To, da Jezus govori o kesanju, farizeje gotovo zbode. Sebe imajo za pravične in menijo, da se jim ni treba kesati. Jezus je pred nekaj leti nekaterim od njih, ko so se pritoževali nad njim, ker je jedel z davkarji in grešniki, rekel: »Nisem prišel klicat pravičnih, temveč grešnike.« (Marko 2:15–17) Samopravičnih farizejev,  ki ne uvidijo, da se morajo pokesati, se v nebesih nihče ne veseli. Kadar pa se grešniki iskreno pokesajo, je povsem drugače.

Da bi Jezus dodatno poudaril, da je vrnitev izgubljenega grešnika vir velikega veselja v nebesih, pove še eno ponazoritev, ki pa se dogaja v hiši: »Katera ženska, ki ima deset drahem in eno izgubi, ne prižge svetilke in ne pomete hiše ter skrbno išče, dokler je ne najde? In ko jo najde, skliče svoje prijateljice in sosede ter jim reče: ‚Veselite se z menoj, ker sem našla drahmo, ki sem jo izgubila.‘« (Luka 15:8, 9)

Jezus to ponazoritev naobrne podobno, kakor je tisto o izgubljeni ovci. Zdaj reče: »Povem vam, da se tako razveselijo tudi Božji angeli nad enim grešnikom, ki se pokesa.« (Luka 15:10)

Samo pomislimo, Božjim angelom ni vseeno za izgubljene grešnike – želijo, da bi se spreobrnili! To je še posebej zanimivo zato, ker bodo imeli grešniki, ki se pokesajo in dobijo mesto v Božjem nebeškem Kraljestvu, višji položaj od angelov. (1. Korinčanom 6:2, 3) Vendar angeli niso ljubosumni. Kako bi se potem morali počutiti mi, kadar se kak grešnik obrne k Bogu in se resnično pokesa?