Jezus se je nekaj časa zadrževal na področju onstran Jordana, ki se imenuje Pereja. (Janez 10:40) Zdaj pa potuje na jug proti Jeruzalemu.

Jezus ni sam. Z njim potujejo njegovi učenci pa tudi »velike množice ljudi«, med katerimi so tudi davkarji in grešniki. (Luka 14:25; 15:1) Poleg so prav tako farizeji in pismouki, ki imajo odklonilen odnos do tega, kar Jezus dela in govori. Slišali so njegove ponazoritve o izgubljeni ovci, o izgubljenem sinu ter o bogatašu in Lazarju, zato imajo zdaj o čem premišljevati. (Luka 15:2; 16:14)

Jezus ima še sveže v mislih obtoževanje in posmehovanje nasprotnikov, in lahko da se prav zaradi tega zdaj posveti svojim učencem. Dotakne se nekaterih tem, o katerih je že govoril v Galileji.

Jezus denimo reče: »Razlogi za spotiko se bodo zagotovo pojavili. Toda gorje tistemu, po katerem bodo ti prišli! [. . .] Pazite nase. Če se tvoj brat pregreši, ga ostro pograjaj, in če se pokesa, mu odpusti. Tudi če sedemkrat na dan greši proti tebi, pa se sedemkrat vrne k tebi in reče ‚kesam se‘, mu moraš odpustiti.« (Luka 17:1–4) Zadnja pripomba morda Petra spomni na vprašanje, ki ga je zastavil Jezusu, namreč ali naj bi bratu odpustil do sedemkrat. (Matej 18:21)

Ali bodo učenci zmožni ravnati v skladu z Jezusovimi besedami? Ko Jezusu rečejo »Daj nam več vere«, jim zagotovi: »Če bi imeli vere vsaj za gorčično zrno, bi tej črni murvi rekli ‚Izruvaj se in se posadi v morje!‘, in bi vas ubogala.« (Luka 17:5, 6) Res je, že z nekaj vere je mogoče doseči velike stvari.

Jezus nadalje uči, da je zelo pomembno imeti ponižen, uravnovešen pogled na samega sebe, in apostolom reče: »Kdo med vami bi sužnju, ko bi se ta vrnil s polja, potem ko je oral ali pasel, rekel ‚Brž pridi sem za mizo‘? Mar mu ne bo rekel ‚Pripravi mi nekaj za večerjo ter si nadeni predpasnik in mi strezi, dokler ne pojem in popijem, potem pa lahko ješ in piješ tudi ti‘? Mar bo hvaležen sužnju, ker je naredil tisto, kar mu je bilo naloženo? Tako tudi vi, kadar storite vse, kar vam je bilo naloženo, recite: ‚Nekoristni sužnji smo. Storili smo to, kar smo bili dolžni storiti.‘« (Luka 17:7–10)

Vsak Božji služabnik bi moral razumeti, da je zelo pomembno dati Božjo voljo na prvo mesto. Poleg tega bi se vsak moral zavedati, kolikšna čast je častiti Boga kot član njegove družine.

Očitno kmalu zatem pride sel s sporočilom od Marije in Marte. Marija in Marta sta Lazarjevi sestri in živita v Betaniji v Judeji. Sel reče: »Gospod, glej, ta, ki ga imaš rad, je bolan.« (Janez 11:1–3)

Čeprav Jezus izve, da je njegov prijatelj Lazar zelo bolan, ga žalost ne ohromi. Reče namreč: »Ta bolezen ni za smrt, temveč za Božjo slavo, da bi se Božji Sin po njej oslavil.« Še dva dni ostane tam, kjer je, nato pa svojim učencem reče: »Pojdimo spet v Judejo.« Učenci ugovarjajo: »Rabi, ni še dolgo tega, kar so te Judje hoteli kamenjati, ti pa se znova odpravljaš tja?« (Janez 11:4, 7, 8)

Jezus odvrne: »Mar ne traja dnevna svetloba dvanajst ur? Kdor hodi podnevi, se v nič ne zaleti, ker vidi luč tega sveta. Kdor pa hodi ponoči, se zaleti, ker v njem ni luči.« (Janez 11:9, 10) S tem očitno meri na to, da se čas, ki ga je Bog namenil za njegovo delovanje, še  ni iztekel. Dokler se to ne zgodi, mora Jezus dobro izkoristiti tisto malo časa, kar mu ga je še preostalo.

Jezus nadaljuje: »Naš prijatelj Lazar je šel počivat, jaz pa grem tja, da ga prebudim.« Kot je videti, učenci res mislijo, da Lazar zgolj počiva in da bo ozdravel, saj rečejo: »Gospod, če je šel počivat, bo ozdravel.« Jezus jim nato odkrito pove: »Lazar je umrl [. . .]. Toda pojdimo k njemu.« (Janez 11:11–15)

Tomaž se zaveda, da lahko v Judeji Jezusa ubijejo, vendar ga želi podpreti, zato součence spodbudi: »Pojdimo tudi mi, da bomo umrli z njim.« (Janez 11:16)