Potem ko se Jezus na obrobju Betanije sreča z Marto in Marijo, se vsi odpravijo k Lazarjevemu grobu. To je votlina, h kateri je prislonjen kamen. »Odmaknite kamen,« naroči Jezus. Marta ne razume, kaj namerava Jezus narediti, zato zaskrbljeno reče: »Gospod, gotovo zaudarja, saj je že četrti dan.« Toda Jezus odvrne: »Ali ti nisem rekel, da boš videla Božjo slavo, če boš verovala?« (Janez 11:39, 40)

Tako kamen odmaknejo. Jezus nato povzdigne oči in moli: »Oče, zahvaljujem se ti, da si me uslišal. Vem, da me vedno uslišiš, toda zaradi množice, ki stoji naokoli, sem to rekel, da bi verovali, da si me ti poslal.« Z javno molitvijo  opazovalcem pokaže, da bo to, kar namerava storiti, naredil z močjo, ki mu jo daje Bog. Zatem Jezus z močnim glasom zavpije: »Lazar, pridi ven!« In Lazar res pride ven. Roke in noge ima še vedno povezane s povoji in obraz ovit s prtom. »Razvežite ga in pustite, naj gre,« reče Jezus. (Janez 11:41–44)

Mnogi Judje, ki so prišli tolažit Marijo in Marto, vidijo ta čudež in začnejo verjeti v Jezusa. Drugi pa se odpravijo k farizejem in jim povedo, kaj je Jezus storil. Farizeji in višji duhovniki skličejo judovsko vrhovno sodišče sanhedrin. Član tega sodišča je tudi veliki duhovnik Kajfa. Nekateri od njih tožijo: »Kaj naj storimo, saj ta človek dela veliko znamenj? Če ga pustimo tako, bodo vsi začeli verovati vanj, in bodo prišli Rimljani ter nam vzeli naš kraj čaščenja in naš narod.« (Janez 11:47, 48) Čeprav so ti moški slišali pričevanja očividcev, da Jezus »dela veliko znamenj«, se ne veselijo tega, kar Bog dela po njem. Mar jim je le za lastni položaj in oblast.

Za saduceje, ki ne verjamejo v vstajenje, je to, da je Lazar vstal od mrtvih, velik udarec. Kajfa, ki je tudi saducej, zdaj reče: »Vi nič ne veste in ne pomislite, da je za vas dobro, da en človek umre v korist ljudstva, ne pa da je pokončan ves narod.« (Janez 11:49, 50; Apostolska dela 5:17; 23:8)

Glede na to, da Kajfa opravlja sveto službo, ga k temu, da izreče te besede, navede Bog. Tako tega Kajfa »ni rekel sam od sebe«. Kajfa sicer hoče reči, da je Jezusa treba ubiti zato, da ne bi še naprej spodkopaval oblasti in vpliva judovskih verskih voditeljev. Vendar pa Kajfove preroške besede pokažejo na dejstvo, da bo Jezus s svojo smrtjo priskrbel odkupnino, pa ne zgolj za Jude, temveč za vse »Božje otroke, ki so razkropljeni«. (Janez 11:51, 52)

Kajfu uspe nahujskati sanhedrin, da se odloči Jezusa ubiti. Ali morda Nikodem, član sanhedrina, Jezusu zaradi njunega prijateljskega odnosa razkrije te načrte? Kakor koli že, Jezus se umakne iz bližnje okolice Jeruzalema in se tako izogne temu, da bi umrl prej, kot je to določil Bog.