Jezus tudi zdaj, ko se njegovo delovanje na zemlji bliža koncu, s ponazoritvami razgalja pismouke in višje duhovnike. Zato ga ti želijo ubiti. (Luka 20:19) Toda Jezus jih še kar naprej razgalja. Spet pove ponazoritev:

»Nebeško kraljestvo je podobno človeku, kralju, ki je svojemu sinu pripravil svatbo. Poslal je svoje sužnje, naj pokličejo vse, ki so bili povabljeni na svatbo, toda ti niso hoteli priti.« (Matej 22:2, 3) Jezus na začetku svoje ponazoritve omeni »nebeško kraljestvo«. Zato je logično, da je omenjeni »kralj« Bog Jehova. Kdo pa je kraljev sin in kdo so tisti, ki so povabljeni na svatbo? Spet ni težko ugotoviti, da je kraljev sin pravzaprav Jehovov Sin, ki ravnokar pripoveduje to ponazoritev, ter da so povabljenci tisti, ki bodo skupaj s Sinom v nebeškem Kraljestvu.

Kdo je bil najprej povabljen? No, komu so Jezus in apostoli oznanjali Kraljestvo? Oznanjali so ga Judom. (Matej 10:6, 7; 15:24) Judje so leta 1513 pr. n. št. sprejeli Postavino zavezo, zato so prvi dobili možnost sestavljati »kraljestvo duhovnikov«. (2. Mojzesova 19:5–8) Kdaj pa so dejansko bili poklicani oziroma povabljeni na »svatbo«? Logično je, da se je to zgodilo leta 29 n. št., ko je Jezus začel oznanjati nebeško Kraljestvo.

Kako se je večina Izraelcev odzvala na to povabilo? Tako, kot je povedal Jezus: »Niso hoteli priti.« Večina verskih voditeljev in ljudstva ga ni sprejela za mesija in Božjega izbranega kralja.

Kot je mogoče spoznati iz Jezusovih besed, pa bodo Judje imeli še eno priložnost: »Nato je poslal še druge sužnje in jim rekel: ‚Povabljencem povejte: »Glejte! Pripravil sem kosilo, moji biki in pitane živali so zaklani in vse je pripravljeno. Pridite na svatbo.«‘ Toda oni se za to niso zmenili in so šli, eden na svoje polje, drugi po svojih trgovskih opravkih, ostali pa so zgrabili njegove sužnje, se znesli nad  njimi in jih pobili.« (Matej 22:4–6) To ustreza dogodkom, do katerih je prišlo po ustanovitvi krščanske občine. Takrat so imeli Judje še vedno priložnost biti v Kraljestvu, čeprav so mnogi od njih to povabilo zavrnili in so celo grdo ravnali s kraljevimi »sužnji«. (Apostolska dela 4:13–18; 7:54, 58)

In kakšne posledice ima to za narod? Jezus pove: »Kralj se je razjezil in poslal svojo vojsko, da je pokončala morilce, njihovo mesto pa sežgala.« (Matej 22:7) Judje so to doživeli leta 70 n. št., ko so Rimljani uničili »njihovo mesto« Jeruzalem.

Ali to, da so oni zavrnili kraljevo povabilo pomeni, da ne bo povabljen nihče drug? Glede na to ponazoritev ne. Jezus namreč nadaljuje: »Nato je [kralj] svojim sužnjem rekel: ‚Svatba je že pripravljena, toda povabljenci je niso bili vredni. Zato pojdite na ceste, ki peljejo iz mesta, in povabite na svatbo vsakega, ki ga najdete.‘ Sužnji so torej šli ven na ceste in zbrali vse, ki so jih našli, hudobne in dobre, tako da je bila svatbena dvorana polna gostov, ki so bili za mizo.« (Matej 22:8–10)

Zanimivo je, da je apostol Peter kasneje začel pomagati Nejudom (tistim, ki se niso rodili kot Judje oziroma se niso spreobrnili v judovsko vero), da so postali pravi kristjani. Leta 36 n. št. so rimski stotnik Kornelij in njegova družina prejeli Božjega duha in tako imeli možnost dobiti prostor v nebeškem Kraljestvu, ki ga je Jezus omenil. (Apostolska dela 10:1, 34–48)

Jezus tudi nakaže, da nekateri od teh, ki pridejo na svatbo, za »kralja« na koncu ne bodo sprejemljivi. Reče namreč: »Ko je kralj prišel goste pogledat, je zagledal nekoga, ki ni bil oblečen v svatovsko obleko. Zato ga je vprašal: ‚Prijatelj, kako si prišel noter, ko nimaš svatovske obleke?‘ Ta pa je ostal brez besed. Kralj je nato svojim služabnikom rekel: ‚Zvežite mu roke in noge ter ga vrzite ven v temo. Tam bo jok in škripanje z zobmi.‘ Mnogo je namreč povabljenih, toda le malo izbranih.« (Matej 22:11–14)

Verski voditelji, ki poslušajo Jezusa, morda ne razumejo pomena vsega tega, kar je povedal. Vseeno so nezadovoljni in še bolj kot kdaj prej odločeni, da se znebijo tega človeka, ki jih spravlja v takšno zadrego.