Jezus apostole med tem zadnjim večerom, ki ga preživlja z njimi, zelo dobro pouči o ponižnem služenju, tako da jim umije noge. Zakaj je to povsem ustrezno? Zaradi slabosti, ki so jo že nekajkrat pokazali. Čeprav so predani Bogu, jih še vedno skrbi, kdo med njimi je največji. (Marko 9:33, 34; 10:35–37) Njihova slabost pride na površje tudi ta večer.

Med apostoli pride »do vročega prerekanja o tem, kdo od njih naj bi bil največji«. (Luka 22:24) Ko Jezus vidi, da se spet prepirajo, je gotovo zelo žalosten! Kako se odzove?

Apostolov zaradi njihovega stališča in vedenja ne ošteje, ampak jim potrpežljivo dopoveduje: »Narodom njihovi kralji gospodujejo in tisti, ki imajo oblast nad njimi, se imenujejo dobrotniki. Vi pa ne bodite taki. [. . .] Kdo je namreč večji: ta, ki je za mizo, ali ta, ki streže?« Potem jih spomni na zgled, ki jim ga je sam vedno znova dajal: »Jaz pa sem med vami kot ta, ki streže.« (Luka 22:25–27)

Apostoli so kljub svojim napakam vztrajali z Jezusom v mnogih težavnih okoliščinah. Zato Jezus reče: »Z vami sklepam zavezo za kraljestvo, kakor jo je moj Oče sklenil z menoj.« (Luka 22:29) Ti možje so Jezusovi zvesti in vdani sledilci. Jezus jim zagotovi, da jim bo zaveza, ki jo je sklenil z njimi, omogočila, da bodo v Kraljestvu in da bodo skupaj z njim kraljevali.

Apostolom se res obetajo sijajne stvari, vendar so sedaj še v mesu in so še vedno nepopolni. Jezus jim reče: »Satan vas je zahteval, da bi vas presejal kakor pšenico.« Pšenica se namreč med presejanjem raztrosi naokoli. (Luka 22:31) Posvari jih še: »Zaradi tega, kar se bo zgodilo z menoj, se boste to noč vsi za nekaj časa odvrnili od mene, ker je pisano: ‚Pastirja bom udaril, in ovce črede se bodo razkropile.‘« (Matej 26:31; Zaharija 13:7)

Peter samozavestno ugovarja: »Tudi če se bodo zaradi tega, kar se bo zgodilo s teboj, vsi drugi odvrnili od tebe, se jaz ne bom nikoli!« (Matej 26:33) Jezus pa reče, da ga bo Peter zatajil še to noč, preden bo petelin dvakrat zapel. Vseeno doda: »Jaz sem molil zate, da ne bi izgubil vere. Ti pa, ko se boš nekoč vrnil, utrjuj svoje brate.« (Luka 22:32) Vendar Peter pogumno zatrjuje: »Tudi če bi moral s teboj umreti, te gotovo ne bom zatajil.« (Matej 26:35) Enako govorijo tudi drugi apostoli.

Jezus učencem reče: »Še malo časa bom z vami. Iskali me boste, in kakor sem rekel Judom, namreč ‚Kamor grem jaz, vi ne morete priti‘, govorim zdaj tudi vam.« Nato doda: »Dajem vam novo zapoved, da ljubite drug drugega. Kakor sem jaz ljubil vas, tako tudi vi ljubite drug drugega. Če bo med vami vladala ljubezen, bodo vsi vedeli, da ste moji učenci.« (Janez 13:33–35)

Ko Peter sliši Jezusa reči, da bo z njimi le še malo časa, vpraša: »Gospod, kam greš?« Jezus odvrne: »Tja, kamor grem jaz, ti zdaj ne moreš iti za menoj, ampak boš prišel kasneje.« Peter ves zbegan reče: »Gospod, zakaj ne morem zdaj za teboj? Svojo dušo bom dal zate.« (Janez 13:36, 37)

Jezus sedaj apostole spomni na čas, ko jih je poslal na oznanjevalsko pot po Galileji brez mošnje z denarjem ali popotne torbe s hrano. (Matej 10:5, 9, 10) Vpraša jih: »Ali vam je česa manjkalo?« Odgovorijo mu: »Ni!« Kako pa naj ravnajo v prihodnje? Jezus jim naroči: »Zdaj pa naj tisti, ki ima mošnjo, to vzame, ravno tako tudi torbo s hrano. In kdor nima meča, naj proda  svoje vrhnje oblačilo in ga kupi. Kajti povem vam, da se mora na meni izpolniti to, kar je pisano, namreč: ‚In k nezakonitežem je bil prištet.‘ Kajti to, kar se nanaša name, se izpolnjuje.« (Luka 22:35–37)

Jezus opozori na čas, ko bo pribit na kol skupaj s hudodelci oziroma nezakoniteži. Potem ko se bo to zgodilo, se bodo učenci soočili s hudim preganjanjem. Menijo, da so na to pripravljeni, in rečejo: »Gospod, glej, tu sta dva meča.« Jezus jim odvrne: »Dovolj je.« (Luka 22:38) Na podlagi dveh mečev, ki ju vzamejo s seboj, bo imel Jezus kmalu priložnost, da jih nauči še nekaj pomembnega.