Ženske so gotovo pretresene, ko vidijo, da je grob prazen! Marija Magdalena pohiti »k Simonu Petru in k učencu, ki ga je imel Jezus rad«, k apostolu Janezu. (Janez 20:2) Druge ženske pa pred grobom vidijo angela. In v grobu sedi še en angel, oblečen »v dolgo belo oblačilo«. (Marko 16:5)

Eden od angelov jim reče: »Ne bodite tako osuple! Jezusa Nazaréčana iščete, ki je bil pribit na kol. Obujen je bil in ga ni tukaj. Glejte! Tu je prostor, kamor so ga položili. Zdaj pa pojdite ter njegovim učencem in Petru povejte: ‚Pred vami gre v Galilejo, tam ga boste videli, tako kakor vam je povedal.‘« (Marko 16:6, 7) Ženske trepetaje in vse iz sebe stečejo o tem poročat učencem. (Marko 16:8)

Do zdaj Marija že najde Petra in Janeza. Vsa zadihana jima poroča: »Gospoda so že vzeli iz groba in ne vemo, kam so ga položili.« (Janez 20:2) Peter in Janez stečeta h grobu. Janez je hitrejši in tja pride prvi. Skloni se noter in vidi povoje, vendar ne vstopi.

Peter pa takoj, ko pride, vstopi v grob. Vidi platnene povoje in prt, s katerim je bila pokrita Jezusova glava. Zdaj vstopi še Janez in se prepriča, da je to, kar je povedala Marija, resnica. Kljub temu, kar jim je Jezus prej govoril, ne dojameta, da je bil obujen. (Matej 16:21) Vsa zmedena se odpravita domov. Marija pa se vrne h grobu in tam ostane.

Medtem so druge ženske na poti k učencem, da bi jim sporočile novico o Jezusovem vstajenju.  Ko hitijo, da bi to naredile, srečajo Jezusa. Jezus jim reče, naj se ne bojijo. Naroči jim, naj odidejo k njegovim učencem in jim rečejo, naj gredo v Galilejo, da bi se tam srečali z njim. (Matej 28:9, 10; Luka 24:8–10)

Malo prej, ko je bil potres in sta se prikazala angela, so vojaki, ki so bili pri grobu, »vztrepetali in postali kakor mrtvi«. Ko so si opomogli, so šli v mesto in višjim duhovnikom sporočili »vse, kar se je zgodilo«. Duhovniki so se nato posvetovali z judovskimi starešinami. Skupaj so sklenili, da bodo podkupili vojake, ki naj bi vso stvar zamolčali in zatrjevali: »Ponoči so prišli njegovi učenci in ga, medtem ko smo spali, ukradli.« (Matej 28:4, 11, 13)

Rimski vojak, ki na položaju zaspi, je lahko usmrčen, zato duhovniki obljubijo: »Če to [laž, da so vojaki zaspali] pride na ušesa deželnemu upravitelju, ga bomo mi prepričali in poskrbeli, da boste brez skrbi.« (Matej 28:14) Vojaki vzamejo podkupnino in naredijo, kakor so jim naročili duhovniki. Tako se med Judi zelo razširi lažna zgodba, da je bilo Jezusovo truplo ukradeno.

Marija Magdalena je še vedno ob grobu in žaluje. Ko se skloni naprej in pogleda v grob, vidi dva angela v belem! Eden sedi pri vzglavju in drugi pri vznožju, kjer je prej ležalo Jezusovo truplo. »Žena, zakaj jokaš?« vprašata angela. Marija odgovori: »Mojega Gospoda so odnesli, pa ne vem, kam so ga položili.« Ko se obrne, vidi še nekoga. Ta ponovi vprašanje, ki sta ga postavila že angela, in doda: »Koga iščeš?« Marija misli, da je vrtnar, zato mu reče: »Gospod, če si ga ti odnesel, mi povej, kam si ga položil, in ga bom jaz vzela.« (Janez 20:13–15)

Marija v resnici govori z obujenim Jezusom, vendar ga v tem trenutku še ne prepozna. Ko pa jo pokliče »Marija!«, ve, da je to Jezus. Prepozna ga, saj jo pokliče na njej znani način. Marija veselo vzklikne: »‚Rabuní!‘ (kar pomeni ‚Učitelj‘).« Ker pa jo je strah, da se bo vsak čas vzdignil v nebo, se ga oklene. Zato jo Jezus opomni: »Ne oklepaj se me več. Nisem še namreč šel gor k Očetu. Pojdi pa k mojim bratom in jim reci: ‚Odhajam gor k svojemu Očetu in vašemu Očetu ter k svojemu Bogu in vašemu Bogu.‘« (Janez 20:16, 17)

Marija steče na kraj, kjer so zbrani apostoli in drugi učenci. Reče jim: »Videla sem Gospoda!« in k temu, kar so že slišali od drugih žensk, doda še svojo pripoved. (Janez 20:18) Toda učencem se ta poročila zdijo nesmiselna. (Luka 24:11)