Nedelja je, 16. nisan, in učenci so potrti. Ne doumejo, kaj pomeni to, da je grob prazen. (Matej 28:9, 10; Luka 24:11) Pozneje tega istega dne se Kleopa in še en učenec odpravita iz Jeruzalema v približno 11 kilometrov oddaljeni Emavs.

Med potjo se pogovarjata o trenutnih dogodkih. Nato se jima pridruži neznanec. Vpraša ju: »O čem se to pogovarjata med potjo?« Kleopa odvrne: »Ali živiš kot tujec sam v Jeruzalemu, da ne veš, kaj se je te dni dogajalo tam?« Neznanec vpraša: »Kaj pa?« (Luka 24:17–19)

»To glede Jezusa Nazaréčana,« odgovorita. »Mi [. . .] smo upali, da je ta človek tisti, ki naj bi rešil Izraela.« (Luka 24:19–21)

Kleopa in njegov tovariš nato pripovedujeta, kaj se je zgodilo ravno ta dan. Povesta, da je nekaj žensk šlo h grobu, kjer je bil pokopan Jezus, in da so našle grob prazen. Prav tako povesta, da so bile te ženske priča nadnaravnemu dogodku – videle so dva angela, ki sta rekla, da je Jezus živ. Dodata še, da so tudi drugi šli h grobu in da so »tam našli vse tako, kakor so povedale ženske«. (Luka 24:24)

Ta dva učenca sta očitno zbegana glede tega, kaj ti dogodki pomenijo. Neznanec si dovoli popraviti napačno razmišljanje, ki vpliva na njuno srce. Reče jima: »O vidva nespametneža, počasna v srcu, da bi verjela vsemu, kar so govorili preroki! Mar ni bilo potrebno, da Kristus pretrpi vse to in vstopi v svojo slavo?« (Luka 24:25, 26) Nato jima začne razlagati mnoge stvari, ki se v Svetih spisih nanašajo na Kristusa.

Končno se vsi trije približajo Emavsu. Učenca želita slišati še več, zato na neznanca pritiskata: »Ostani z nama, saj se že večeri in je dan že pri koncu.« Neznanec privoli. Ostane z njima in skupaj obedujejo. Ko neznanec izreče molitev, razlomi kruh in jima ga poda, ga prepoznata, on pa izgine. (Luka 24:29–31) Zdaj sta prepričana, da je Jezus res živ!

Učenca se navdušeno pogovarjata o tem, kar sta doživela: »Ali nama ni srce gorelo, ko nama je med potjo govoril in v celoti razodeval Svete spise?« (Luka 24:32) Pohitita nazaj v Jeruzalem in tam najdeta apostole ter druge, ki so z njimi. Še preden lahko Kleopa in njegov tovariš povesta, kaj se jima je zgodilo, drugi rečejo: »Gospod je res vstal in se prikazal Simonu!« (Luka 24:34) Zatem povesta, kako se je Jezus prikazal njima. Tudi onadva sta očividca!

Zdaj pa vsi osupnejo – v sobi se pojavi Jezus! To se jim zdi nemogoče, saj imajo iz strahu pred Judi vrata zaklenjena. Kljub temu Jezus stoji prav med njimi. Mirno reče: »Mir z vami.« Toda oni so prestrašeni. Kot že nekoč prej tudi zdaj mislijo, »da vidijo duha«. (Luka 24:36, 37; Matej 14:25–27)

Jezus jim želi dokazati, da ni prikazen oziroma samo nekaj, kar si zamišljajo, ampak da ima snovno telo, zato jim pokaže svoje roke in noge ter reče: »Zakaj se vznemirjate in zakaj dvomi obhajajo vaše srce? Poglejte moje roke in noge, da sem res jaz. Potipajte me in poglejte. Duh namreč nima mesa in kosti, tako kakor vidite, da imam jaz.« (Luka 24:36–39) Presrečni in začudeni so, vendar mu še vedno ne verjamejo povsem.

Jezus jim želi pomagati, da bi uvideli, da ni prikazen, zato se trudi še naprej. Vpraša jih: »Ali imate kaj hrane?« Vzame pečeno ribo, ki mu jo dajo, in jo poje. Nato reče: »Ko  sem bil [pred smrtjo] še z vami, sem vam govoril, da se mora izpolniti vse, kar o meni piše v Mojzesovi postavi, Prerokih in Psalmih.« (Luka 24:41–44)

Jezus je Kleopu in njegovemu tovarišu pomagal razumeti Svete spise in zdaj enako pomaga še vsem, ki so tam zbrani. Reče jim: »Tako piše, da bo Kristus trpel in tretji dan vstal od mrtvih ter da se bo v njegovem imenu med vsemi narodi oznanjalo kesanje za odpuščanje grehov. In vi boste vse od Jeruzalema naprej pričevali za te reči.« (Luka 24:46–48)

Apostola Tomaža iz nekega razloga ni zraven. V naslednjih dneh mu drugi veselo govorijo: »Videli smo Gospoda!« Tomaž odvrne: »Če na njegovih rokah ne bom videl rane od žebljev in ne bom vanje potisnil prsta ter ne bom potipal njegove strani, ne bom verjel.« (Janez 20:25)

Osem dni kasneje se učenci spet zberejo za zaprtimi vrati. Tokrat je navzoč tudi Tomaž. Med njimi se v snovnem telesu prikaže Jezus in jih takole pozdravi: »Mir z vami.« Obrne se k Tomažu in mu reče: »Daj svoj prst sem in poglej moje roke ter potisni roko v mojo stran in ne bodi več neveren, ampak postani veren.« Tomaž vzklikne: »Moj Gospod in moj Bog!« (Janez 20:26–28) Zdaj Tomaž ne dvomi več, da je Jezus živ kot božansko bitje, kot predstavnik Boga Jehova.

»Ker si me videl, veruješ?« reče Jezus. »Srečni tisti, ki ne vidijo, pa vseeno verujejo.« (Janez 20:29)