Abraham je svojega sina Izaka učil, naj ima rad Jehova in zaupa vsem njegovim obljubam. Toda ko je bil Izak star okoli 25 let, je Jehova Abrahama prosil, naj naredi nekaj, kar Abrahamu ni bilo lahko. Kaj je želel, da naredi?

Rekel mu je: »Vzemi, prosim, svojega edinega sina in mi ga daruj na gori v deželi Moriji.« Abraham ni vedel, zakaj mu je Jehova to naročil. Vseeno pa ga je ubogal.

Naslednji dan se je Abraham zgodaj zjutraj skupaj z Izakom in še dvema služabnikoma odpravil proti Moriji. Po treh dneh potovanja so v daljavi zagledali gore. Takrat je Abraham služabnikoma rekel, naj tam počakata, on pa bo z Izakom šel naprej, da bi darovala žrtev. Izaku je naložil drva in s seboj vzel nož. Izak ga je vprašal: »Kje pa je žival, ki jo bova darovala?« Abraham mu je odgovoril: »Moj sin, Jehova si jo bo sam priskrbel.«

Ko sta končno prispela na goro, sta naredila oltar. Nato je Abraham zvezal Izaku roke in noge ter ga položil na oltar.

Abraham je v roke vzel nož. Takrat pa mu je Jehovov angel iz nebes zaklical: »Abraham! Ničesar ne stori fantu! Zdaj vem, da veruješ v Boga, saj si mu bil pripravljen darovati svojega sina.« Abraham je nato  zagledal ovna, ki se je z rogovi zapletel v grmovje. Hitro je razvezal Izaka in namesto njega daroval ovna.

Od tistega dne naprej je Jehova o Abrahamu govoril kot o svojem prijatelju. Ali veš zakaj? Abraham je naredil vse, kar je od njega hotel Jehova. In to tudi takrat, ko ni razumel, zakaj mu je Jehova nekaj naročil.

Jehova je nato ponovil svojo obljubo Abrahamu. Rekel mu je: »Blagoslovil te bom in poskrbel, da boš imel veliko potomcev.« Jehova mu je obljubil tudi, da bo po njegovi družini blagoslovil vse dobre ljudi.