Izak je bil star 40 let, ko se je poročil z Rebeko. Imel jo je zelo rad. Čez čas sta dobila dva sinova, ki sta bila dvojčka.

Starejšemu je bilo ime Ezav, mlajšemu pa Jakob. Ezav je rad preživljal čas v naravi in je bil dober lovec. Jakob pa je bil raje doma.

V tistih dneh je bilo v navadi, da je najstarejši sin po očetovi smrti dobil največ zemlje in denarja. To se je imenovalo dediščina. V Izakovi družini pa je bil dedič deležen tudi obljub, ki jih je Jehova dal Abrahamu. Ezavu ni bilo kaj dosti mar za te obljube, Jakobu pa so bile zelo pomembne.

Nekega dne je Ezav po celodnevnem lovu prišel domov zelo utrujen. Ko je zavohal dobro jed, ki jo je skuhal Jakob, je rekel: »Zelo sem lačen! Daj mi nekaj te enolončnice!« Jakob mu je odgovoril: »Dal ti jo bom, ampak najprej mi obljubi, da mi boš dal svojo dediščino.« Ezav je nato rekel: »Vseeno mi je za dediščino! Kar imej jo. Samo daj mi jesti.« Ali misliš, da je bilo to, kar je naredil Ezav, modro? Ne, ni bilo. Ezav se je za skledo navadne enolončnice odpovedal nečemu zelo dragocenemu.

Ko je bil Izak že zelo star, je prišel čas, da blagoslovi svojega starejšega sina. Vendar je Rebeka pomagala mlajšemu  sinu Jakobu, da je on dobil blagoslov. Ko je Ezav to odkril, se je zelo razjezil in je nameraval ubiti svojega brata dvojčka. Izak in Rebeka sta hotela zaščititi Jakoba, zato sta mu rekla: »Pojdi k svojemu stricu Labanu in ostani pri njem, dokler se Ezav ne pomiri.« Jakob je ubogal nasvet svojih staršev in je zbežal, da bi si rešil življenje.