Mojzes je dolga leta vodil izraelski narod. Ko se je bližal konec njegovega življenja, mu je Jehova rekel: »Ti ne boš privedel Izraelcev v Obljubljeno deželo. Dovolim pa ti, da si deželo ogledaš.« Mojzes je potem prosil Jehova, naj izbere novega vodja, ki bo skrbel za ljudstvo. Jehova mu je rekel: »Pojdi k Jozuetu in mu povej, da sem ga izbral za vodja.«

Mojzes je Izraelcem povedal, da bo kmalu umrl in da je Jehova določil, da jih bo v Obljubljeno deželo vodil Jozue. Jozuetu pa je nato rekel: »Ne boj se. Jehova ti bo pomagal.« Kmalu zatem se je Mojzes odpravil na vrh gore Nebo in od tam mu je Jehova pokazal deželo, ki jo je obljubil Abrahamu, Izaku in Jakobu. Mojzes je bil star 120 let, ko je umrl.

Jehova je Jozuetu rekel: »Pojdite čez reko Jordan v Kanaan. Pomagal ti bom, prav kakor sem pomagal Mojzesu. Glej, da boš vsak dan bral mojo Postavo. Ne boj se. Bodi pogumen. Naredi vse, kar sem ti zapovedal.«

 Jozue je poslal dva oglednika v mesto Jeriha. V naslednji zgodbi bova izvedela, kaj se je zgodilo s tem mestom. Ko sta se vrnila k Jozuetu, sta povedala, da je pravi čas, da gredo v Kanaan. Naslednji dan je Jozue naročil Izraelcem, naj se pripravijo za odhod. Nato je poslal duhovnike, da so pred celotnim narodom nesli Skrinjo zaveze k reki Jordan. Rečni bregovi so bili preplavljeni. Ampak kakor hitro so se duhovniki s stopali dotaknili reke, se je voda, ki je pritekala od zgoraj, ustavila, ostala voda pa je odtekla naprej. Duhovniki so šli do srede rečne struge in tam stali, dokler ni šel čez cel narod. Ta čudež jih je gotovo spomnil na to, kaj je Jehova naredil pri Rdečem morju, kajne?

In tako so Izraelci po dolgih letih končno prišli v Obljubljeno deželo. V njej so lahko gradili hiše in mesta. Posejali so lahko polja ter zasadili vinograde in sadovnjake. Ker je bilo v Obljubljeni deželi tako veliko dobre hrane in pijače, se je ta imenovala dežela, v kateri tečeta mleko in med.