Izraelci so znova zapustili Jehova in pričeli častiti lažne bogove. Ko so jih napadali Amonovi sinovi in se bojevali z njimi, jim ti bogovi niso prav nič pomagali. Izraelci so mnoga leta trpeli. Končno so Jehovu rekli: »Grešili smo. Prosimo, reši nas pred sovražniki.« Uničili so svoje malike in spet začeli častiti Jehova. In Jehova ni več mogel gledati, kako trpijo.

Vojak, ki mu je bilo ime Jefte, je bil izbran za to, da vodi Izraelce v bitki proti Amonovim sinovom. Jehovu je rekel: »Če nam boš pomagal zmagati v tej bitki, ti nekaj obljubim: Ko se bom vrnil domov, ti bom daroval prvega človeka, ki mi bo iz moje hiše prišel naproti.« Jehova je Jefteja uslišal in mu pomagal zmagati v bitki.

 Ko se je Jefte vračal domov, mu je prva prišla naproti njegova hči, njegov edini otrok. Plesala je in igrala na tamburin. Kaj je Jefte storil? Spomnil se je svoje obljube in rekel: »O ne, moja hči! Moje srce je žalostno. Jehovu sem dal obljubo. Če jo želim izpolniti, te moram poslati v Šilo, kjer boš v svetem šotoru služila Bogu.« Toda hči mu je rekla: »Oče, če si dal obljubo Jehovu, jo moraš izpolniti. Prosim te samo to, da mi pustiš za dva meseca iti v gore skupaj z mojimi prijateljicami. Nato bom odšla v Šilo.« Jeftejeva hči je do konca svojega življenja zvesto služila v svetem šotoru. Njene prijateljice pa so jo vsako leto prišle obiskat.