Ko je Salomon zakraljeval v Izraelu, ga je Jehova vprašal: »Kaj želiš, da ti dam?« Salomon mu je odgovoril: »Mlad sem in nimam veliko izkušenj. Prosim, daj mi modrost, da bom lahko skrbel za tvoje ljudstvo.« Jehova mu je rekel: »Ker si prosil za modrost, te bom naredil za najbolj modrega človeka na zemlji. Poleg tega bom poskrbel, da boš zelo bogat. In če me boš ubogal, boš dolgo živel.«

Salomon je pričel graditi tempelj. Pri tem je uporabil najboljše zlato, srebro, les in kamen. Pri gradnji templja je sodelovalo na tisoče izučenih moških in žensk. Sedem let kasneje, ko je bil tempelj zgrajen, je prišel dan, da ga posvetijo Jehovu. V templju je bil oltar, na katerega so položili daritve Jehovu. Salomon je pokleknil pred oltar in molil: »O Jehova, ta tempelj ni niti dovolj velik niti dovolj lep zate, ampak kljub temu sprejmi naše čaščenje in poslušaj naše molitve.« Kaj si je Jehova mislil o templju in Salomonovi molitvi? Takoj ko je Salomon nehal moliti, je od Jehova z neba prišel ogenj ter pogoltnil daritve. Tako je Jehova pokazal, da mu je tempelj všeč. Ko so Izraelci to videli, so se veselili.

Modrost kralja Salomona je bila znana po vsem Izraelu in celo v daljnih deželah. Ljudje so prihajali k Salomonu, da bi jim pomagal rešiti njihove težave. Celo kraljica iz Sabe je prišla k njemu, da bi ga preizkusila s težkimi vprašanji. Ko je slišala njegove odgovore, mu je rekla: »Nisem verjela temu, kar so mi ljudje govorili o tebi, toda zdaj vidim, da si še modrejši, kot so govorili. Tvoj Bog, Jehova, te je blagoslovil.« Izraelci so lepo živeli in bili so srečni. Toda stvari so se kmalu spremenile.