Ko je Jezabela izvedela, kaj se je zgodilo z Baalovimi preroki, je bila zelo jezna. Eliju je poslala sporočilo: »Jutri boš umrl, tako kot so Baalovi preroki.« Elija se je zelo prestrašil in zbežal v pustinjo. Molil je: »Jehova, ne zdržim več. Pusti me umreti.« Ker je bil zelo utrujen, je zaspal pod drevesom.

K njemu je prišel angel, ga zbudil in mu nežno rekel: »Vstani in jej.« Elija je zagledal hlebec kruha, ki je ležal na vročih kamnih, in vrč vode. Jedel je in pil ter zopet zaspal. Angel ga je znova zbudil in mu rekel: »Jej. Potrebuješ moč, ker je pred teboj naporna pot.« Tako je Elija še nekaj pojedel. Potem pa je 40 dni in 40 noči potoval, dokler ni prišel do gore Horeb. Tam je vstopil v neko votlino, da bi šel spat. Toda Jehova je spregovoril z njim. Rekel mu je: »Elija, kaj delaš tukaj?« Elija mu je odgovoril: »Izraelci so prelomili obljubo, ki so ti jo dali. Uničili so tvoje oltarje in pobili tvoje preroke. Zdaj pa hočejo ubiti še mene.«

Jehova mu je naročil: »Pojdi ven in stoj na gori.« Najprej je pred votlino pihal močan veter. Nato je nastal potres in potem je prišel ogenj. Na koncu pa je Elija slišal miren in tih glas. S svojim oblačilom si je pokril obraz in stal pred vhodom v votlino. Jehova ga je potem vprašal, zakaj beži. Elija mu je odgovoril: »Samo jaz sem ostal.« Jehova pa mu je rekel: »Nisi ostal sam. V Izraelu me še vedno časti 7000 ljudi. Pojdi k Elizeju in ga postavi za preroka namesto sebe.« Elija je takoj šel in naredil, kar mu je Jehova naročil. Kaj misliš, ali bo Jehova tudi tebi pomagal, ko delaš, kar pričakuje od tebe? Seveda ti bo. Zdaj pa se vrniva v čas suše in poglejva, kaj posebnega se je takrat zgodilo.