Ko je bila v deželi suša, je Jehova naročil Eliju: »Pojdi v Sarepto. Tam boš od vdove dobil hrano.« Ko je prišel k mestnim vratom, je zagledal revno vdovo, ki je nabirala drva. Prosil jo je za malo vode. Ko jo je šla iskat, je zaklical za njo: »Prinesi mi, prosim, še kos kruha.« Vdova pa mu je rekla: »Nimam kruha. Imam le toliko moke in olja, da zase in za sina pripravim nekaj malega.« Elija ji je rekel: »Jehova je obljubil, da ti do konca suše ne bo zmanjkalo ne moke ne olja, če pripraviš zame hlebček kruha.«

Tako je vdova šla domov in Jehovovemu preroku spekla kruh. Vdova in njen sin sta med sušo vedno imela kaj jesti, prav kakor je obljubil Jehova. Njena vrča z moko in oljem sta bila vedno polna.

Potem pa se je zgodilo nekaj strašnega. Vdovin sin je hudo zbolel in umrl. Vdova je prosila Elija za pomoč. Elija je vzel  fantka iz njenega naročja in ga odnesel v zgornjo sobo v njeni hiši. Položil ga je na posteljo in molil: »Jehova, prosim, obudi tega otroka.« Če bi Jehova tega fantka obudil v življenje, bi bilo to nekaj posebnega. Ali veš, zakaj? Ker glede na to, kar vemo, ni bil še nikoli prej nihče obujen od mrtvih. Poleg tega ta vdova in njen sin sploh nista bila Izraelca.

Toda fantek je oživel in začel znova dihati! Elija je vdovi rekel: »Poglej! Tvoj sin je živ.« Bila je presrečna in je Eliju rekla: »Res si Božji mož. To vem zato, ker govoriš samo tisto, kar ti Jehova naroči, in to se vedno izpolni.«