Ljudje, ki so živeli v asirskem mestu Ninive, so bili hudobni. Jehova je svojemu preroku Jonu naročil, naj gre v Ninive in jih opozori, da se morajo spremeniti. Toda Jona je zbežal v čisto drugo smer. Šel je na ladjo, ki je bila namenjena v Taršiš.

Med potjo je ladjo zajela huda nevihta in mornarje je postalo zelo strah. Molili so k svojim bogovom in spraševali: »Zakaj se to dogaja?« Končno jim je Jona povedal: »Jaz sem kriv za to. Bežim pred nalogo, ki mi jo je dal Jehova. Vrzite me v morje in nevihta se bo umirila.« Mornarji tega niso hoteli narediti, vendar je vztrajal. Ko so ga vrgli v vodo, se je nevihta umirila.

Jona je mislil, da bo umrl. Ko je tonil vse globlje in globlje, je molil k Jehovu. Jehova je zato poslal veliko ribo, da je pogoltnila Jona. Vendar je Jona ostal živ in je v trebuhu ribe molil: »Obljubim, da te bom vedno ubogal.« Jehova je tri dni varoval Jona v trebuhu ribe, potem pa je poskrbel, da ga je riba izbljuvala na kopno.

Ali Jonu ni bilo več treba iti v Ninive, glede na to, da ga je Jehova rešil? Ne. Jehova mu je znova naročil, naj gre v to mesto. Tokrat je Jona ubogal. Odšel je v Ninive in tistim hudobnim ljudem rekel: »Čez 40 dni bo to mesto uničeno.«  Potem pa se je zgodilo nekaj nepričakovanega. Ninivljani so ga poslušali in se spremenili. Kralj Niniv je svojemu ljudstvu zapovedal: »Kličite Boga in se pokesajte. Morda nas ne bo uničil.« Ko je Jehova videl, da se je ljudstvo pokesalo, Niniv ni uničil.

Jona je bil jezen, ker mesto ni bilo uničeno. Samo pomisli – Jehova je bil z Jonom potrpežljiv in usmiljen, Jona pa ni bil usmiljen z Ninivljani. Namesto tega je zunaj mesta užaljeno sedel v senci pod vodnjačo. Ko se je vodnjača posušila, ga je to razjezilo. Zato mu je Jehova rekel: »Več ti pomeni ta rastlina kot pa Ninivljani. Jaz sem jim izkazal usmiljenje, zato so živi.« Kaj mu je Jehova s tem hotel povedati? Da so bili Ninivljani pomembnejši od vsakršne rastline.