Jehova je izbral Jeremija za preroka na Judovem. Naročil mu je, naj oznanjuje ljudem in jih opozori, da ne smejo več delati slabih stvari. Jeremija je rekel: »Ampak Jehova, saj sem še otrok. Ne znam govoriti pred ljudmi.« Jehova mu je odgovoril: »Ne boj se. Povedal ti bom, kaj moraš govoriti. Pomagal ti bom.«

Jehova je Jeremiju naročil, naj zbere starešine ljudstva, pred njimi zdrobi glinen vrč in reče: »Tako bo zdrobljen Jeruzalem.« Ko je Jeremija naredil, kar je hotel Jehova, so se starešine zelo razjezili. Duhovnik Pašhur je udaril preroka Jeremija ter mu roke in noge vtaknil v leseno klado. Jeremija se vso noč ni mogel niti premakniti, naslednje jutro pa so ga osvobodili. Jeremija je dejal: »Tega ne prenesem več. Ne bom več oznanjeval.« Pa je res obupal? Ne. Ko je malo bolj premislil o vsem skupaj, je rekel: »Jehovovo sporočilo gori v meni kakor ogenj. Zato ne morem, da ne bi oznanjeval.« Tako je Jeremija še naprej opozarjal ljudi.

Leta kasneje je na Judovem zakraljeval nov kralj. Duhovniki in lažni preroki so sovražili to, kar jim je Jeremija sporočal. Knezom so rekli: »Ta človek si zasluži smrt.« Jeremija pa je dejal: »Če me ubijete, boste ubili nedolžnega človeka. Jaz govorim, kar hoče Jehova, ne pa to, kar hočem jaz.« Ko so knezi to slišali, so rekli: »Ta človek si ne zasluži smrti.«

Jeremija je še naprej oznanjeval, kar je kneze zelo razjezilo. Zato  so kralja prosili, naj ga usmrti. Ta jim je rekel, da lahko z Jeremijem storijo, kar hočejo. Tako so se knezi odločili, da bodo Jeremija vrgli v vodnjak, ki je bil globok in poln blata. Upali so, da bo v njem umrl. Ko so ga prijeli in vrgli v vodnjak, se je začel ugrezati v blato.

Nato je Ebed Meleh, ki je bil eden od dvorjanov, kralju rekel: »Knezi so vrgli Jeremija v vodnjak! Če ga ne rešimo, bo umrl.« Kralj je Ebed Melehu naročil, naj s seboj vzame 30 mož, jih pelje k vodnjaku in naj skupaj potegnejo ven Jeremija. Morali bi posnemati Jeremija, ki ni dovolil, da bi ga kar koli odvrnilo od oznanjevanja, kajne?