Minilo je okoli 70 let, odkar se je večina Judov vrnila v Jeruzalem, nekateri pa so še vedno živeli na različnih koncih perzijskega imperija. Eden od njih je bil duhovnik Ezra, ki je ljudstvo učil Jehovovo postavo. Ezra je izvedel, da ljudje v Jeruzalemu ne živijo po Postavi, zato je želel iti tja in jim pomagati. Perzijski kralj Artakserks mu je rekel: »Bog ti je dal modrost, da lahko učiš druge o njegovi Postavi. Pojdi tja in s seboj vzemi vse, ki bodo želeli iti s tabo.« Ezra se je srečal z vsemi, ki so se želeli vrniti v Jeruzalem. Jehova so v molitvi prosili, naj jih varuje na tej dolgi poti, nato pa so odpotovali.

Po štirih mesecih so prispeli v Jeruzalem. Jeruzalemski knezi so rekli Ezru: »Izraelci ne ubogajo Jehova. Poročajo se z ženskami, ki častijo krive bogove.« Kaj je storil Ezra? Pred ljudstvom je pokleknil in molil: »Jehova, ti si zelo veliko naredil za nas, mi pa smo grešili proti tebi.« Ljudje so se sicer pokesali, vendar so potrebovali pomoč, da bi naredili to, kar je prav. Ezra je izbral starešine in sodnike, da bi rešili to zadevo. V naslednjih treh mesecih so vse tiste, ki niso častili Jehova, poslali stran.

Preteklo je še dvanajst let. Medtem je bilo popravljeno obzidje okoli Jeruzalema. Ezra je zbral ljudi na trgu, da bi jim bral Božjo postavo. Ko je odprl knjigo, so vsi vstali. Jehovu je izrekel hvalo, oni pa so dvignili roke in s tem pokazali, da se strinjajo. Ko jim je nato bral in razlagal Postavo, so ga pozorno poslušali. Objokani so priznali, da so se spet odvrnili od Jehova. Naslednji dan jim je Ezra prebral še več iz Postave. Ugotovili so, da bi morali praznovati šotorski praznik, ki se je bližal. Takoj so se pričeli pripravljati nanj.

Ljudje so se vseh sedem dni praznika veselili in se zahvaljevali Jehovu za dober pridelek. Takšnega  šotorskega praznika ni bilo že vse od Jozuetovih dni. Po prazniku so se ljudje zbrali in molili: »Jehova, ti si nas rešil suženjstva, nam priskrbel hrano v pustinji in nam dal to prelepo deželo. Mi pa te vedno znova nismo ubogali. Pošiljal si nam preroke, vendar nismo poslušali njihovih opozoril. Kljub temu si bil potrpežljiv z nami. Držal si obljubo, ki si jo dal Abrahamu. Zdaj ti obljubljamo, da te bomo ubogali.« Svojo obljubo so zapisali, nato pa so jo knezi, leviti in duhovniki potrdili s pečatom.