Več kot 400 let po tem, ko je bilo popravljeno jeruzalemsko obzidje, je blizu tega mesta s svojo ženo, Elizabeto, živel duhovnik Zaharija. Poročena sta bila že veliko let, vendar nista imela otrok. Ko je Zaharija nekega dne v Jehovovem templju daroval kadilo, se mu je prikazal angel Gabriel. Zaharija se je prestrašil, toda angel mu je rekel: »Ne boj se. Prinašam ti dobro sporočilo od Jehova. Tvoja žena Elizabeta bo rodila sina, ki mu bo ime Janez. Jehova ga je izbral za posebno delo.« Zaharija je vprašal: »Kako ti naj verjamem? Midva z ženo sva prestara, da bi imela otroka.« Gabriel mu je odgovoril: »Bog me je poslal, da ti sporočim to novico. Toda ker mi nisi verjel, do otrokovega rojstva ne boš mogel govoriti.«

Zaharija je v templju ostal dlje kot po navadi. Ko je končno prišel ven, so ljudje, ki so bili zunaj, hoteli izvedeti, kaj se je zgodilo. Zaharija pa ni mogel govoriti, ampak je lahko samo z rokami pokazal, kaj se je zgodilo. Takrat so ljudje spoznali, da je dobil sporočilo od Boga.

Čez čas je Elizabeta postala noseča in rodila fantka, prav kakor je rekel angel. Njeni prijatelji in sorodniki so prišli pogledat dojenčka. Zelo so bili veseli zanjo. Elizabeta jim je rekla: »Ime mu bo Janez.« Oni pa so rekli: »Nikomur iz tvoje družine ni ime Janez. Daj mu ime Zaharija, po njegovem očetu.« Toda Zaharija je napisal: »Janez mu je ime.« Od tistega trenutka je Zaharija spet lahko govoril! Novica o tem dojenčku se je razširila po vsej Judeji in ljudje so se spraševali: »Le v kakšnega človeka bo ta otrok zrasel?«

Nato se je Zaharija napolnil s svetim duhom in prerokoval: »Naj bo slavljen Jehova. Abrahamu je  obljubil, da bo poslal rešitelja, Mesija, ki nas bo rešil. Janez bo prerok in bo Mesiju pripravil pot.«

Nekaj posebnega pa se je zgodilo tudi Elizabetini sorodnici Mariji. Poglejva si to v naslednjem poglavju.