Janez je bil sin Zaharija in Elizabete. Ko je odrasel, je postal prerok. Jehova mu je naročil, naj uči ljudi, da prihaja Mesija. Vendar ni učil v sinagogah ali mestih, ampak je oznanjeval v pustinji. K njemu so prihajali ljudje iz Jeruzalema in vse Judeje, da jih je poučeval. Učil jih je, da morajo nehati delati slabe stvari, če želijo biti všeč Bogu. Mnogi so Janeza poslušali in se pokesali za svoje grehe, on pa jih je potem krstil v reki Jordan.

Janez je živel preprosto. Imel je obleko iz kamelje dlake ter jedel kobilice in divji med. Ljudje so bili radovedni glede njega. Celo ponosni farizeji in saduceji so prihajali k njemu. Janez jim je rekel: »Morate se spremeniti in pokesati. Ne mislite, da ste nekaj posebnega samo zato, ker pravite, da ste Abrahamovi otroci. To ne pomeni, da ste tudi Božji otroci.«

Mnogi Judje so prišli k Janezu in ga vprašali: »Kaj moramo storiti, da bi bili všeč Bogu?« On pa jim je odgovoril: »Če imate dve oblačili, podarite eno tistemu, ki ga potrebuje.« Ali veš, zakaj je to rekel? Želel je, da bi vedeli, da so lahko Bogu všeč le, če imajo radi ljudi.

Pobiralcem davkov je Janez rekel: »Bodite pošteni in nikogar ne goljufajte.« Vojakom pa je povedal: »Ne sprejemajte podkupnine in ne lažite.«

K Janezu so prišli tudi duhovniki in leviti in ga vprašali: »Kdo si? To zanima vse.« Odgovoril jim je: »Jaz sem glas, ki  kliče v pustinji in vabi ljudi k Jehovu, tako kakor je napovedal Izaija.«

Ljudem je bilo zelo všeč to, kar jih je učil Janez. Mnogi so se spraševali, ali je morda on Mesija. Vendar jim je rekel: »Prihaja nekdo, ki je veliko večji od mene. Jaz nisem dovolj dober, da bi mu odvezal pašček na sandalah. Jaz krščujem z vodo, on pa bo krščeval s svetim duhom.«