Farizeji so vse, kar so delali, delali zato, da bi bili všeč ljudem. Če so naredili kaj prijaznega, so to storili zato, da bi jih drugi opazili. Molili so na javnih krajih, tako da so jih vsi lahko videli. Na pamet so se naučili dolge molitve in jih ponavljali v sinagogah in na vogalih ulic, kjer so jih drugi ljudje lahko slišali. Zato so bili ljudje presenečeni, ko jim je Jezus naročil: »Ne molite tako, kot molijo farizeji. Mislijo, da bodo Bogu všeč, če bodo veliko govorili, vendar se motijo. Molitev je stvar med vami osebno in Jehovom. Ne ponavljajte vedno znova eno in isto. Jehova hoče, da mu poveste, kaj v resnici čutite.«

 Jezus jim je rekel, naj molijo takole: »Oče naš, ki si v nebesih, posvečeno bodi tvoje ime. Naj pride tvoje Kraljestvo. Naj se zgodi tvoja volja, kakor v nebesih tako tudi na zemlji.« Povedal jim je, naj molijo tudi glede osebnih stvari, med drugim da bi imeli hrano za tisti dan in da bi jim Bog odpustil grehe.

Rekel je še: »Nikoli ne nehajte moliti. Prosite svojega Očeta, Jehova, da bi vam dal dobre stvari. Vsak starš hoče svojemu otroku dati dobre stvari. Če vas sin prosi za kruh, ali mu boste dali kamen? Če vas prosi za ribo, ali mu boste dali kačo?«

Jezus je nato pojasnil, kaj jih je želel naučiti. Rekel je: »Če vi znate dajati svojim otrokom dobre stvari, koliko bolj bo vaš Oče, Jehova, dal svetega duha vam. Vse, kar morate storiti, je, da ga prosite.« Ali ubogaš Jezusov nasvet? O čem vse pa ti moliš?