Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

PESEM 134

Otroke nam je zaupal Bog

Otroke nam je zaupal Bog

(Psalm 127:3–5)

  1. 1. Ko otrok na svet prijoka,

    sta od sreče starša rosnih oči.

    A le pozabiti ne smeta:

    otrok lastnina njuna ni.

    Ta dar prihaja od Jehova,

    on je ljubezni in življenja vir.

    Če bosta Bogu zvestovdana,

    družino vedno bo spremljal mir.

    (REFREN)

    Zaupal Bog ti je darilo,

    na skrb zaklad si živ dobil.

    Otrok najbolj ti bo hvaležen,

    če ga resnico boš učil.

  2. 2. Kar nam Bog zapoveduje,

    vedno najprej v svojem srcu imej.

    O tem govori sinu, hčeri;

    to nalogo res v čast si štej.

    Govori jima še po poti,

    ko ste pokonci in ko greste spat.

    Naj Bog priraste jima k srcu,

    za vse največji bo to zaklad.

    (REFREN)

    Zaupal Bog ti je darilo,

    na skrb zaklad si živ dobil.

    Otrok najbolj ti bo hvaležen,

    če ga resnico boš učil.