Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Jehovu se zahvaljujeva s polnočasno službo!

Jehovu se zahvaljujeva s polnočasno službo!

Življenjska zgodba

Jehovu se zahvaljujeva s polnočasno službo!

PRIPOVEDUJE STANLEY E. REYNOLDS

Rodil sem se leta 1910 v Londonu v Angliji. Po prvi svetovni vojni sta se starša preselila v majhno wiltshirsko vasico, ki se je imenovala Westbury Leigh. Kot mladenič sem se pogosto spraševal: ‚Kdo je Bog?‘ Nihče mi ni znal povedati. In nikoli nisem mogel razumeti, zakaj je tako majhna družbena skupnost, kot je bila naša, za čaščenje Boga potrebovala dve kapelici ter cerkev.

LETA 1935, štiri leta pred pričetkom druge svetovne vojne, sva se z mlajšim bratom Dickom s kolesi odpravila na taborjenje v Weymouth, ki leži na angleški južni obali. Medtem ko sva sedela v najinem šotoru, poslušala, kako pada dež, ter se spraševala, kaj bi počela, naju je obiskal neki starejši gospod in mi ponudil tri biblijskoučne pripomočke – The Harp of God, Light I in Light II. Vzel sem jih, vesel da imam nekaj, s čimer se bom lahko rešil monotonosti. Kar sem prebral, me je takoj prevzelo, vendar si takrat nisem predstavljal, da bo to popolnoma spremenilo moje življenje, kot tudi življenje mojega brata.

Ko sem se vrnil domov, mi je mati povedala, da enako biblijsko literaturo razdeljuje tudi Kate Parsons, ki živi v naši vasici. Vsi so jo dobro poznali, saj je, čeprav je bila že precej v letih, vozila majhen motor, da bi obiskovala ljudi v naši raztreseni skupnosti. Odšel sem jo obiskat in z veseljem mi je dala knjigi Creation in Riches ter druge publikacije Watch Tower Society. Povedala mi je tudi, da je Jehovova priča.

Zatem ko sem prebral te knjige skupaj z Biblijo, sem vedel, da je Jehova pravi Bog, in hotel sem ga častiti. Zato sem cerkvi poslal izstopno izjavo in začel prisostvovati preučevanju Biblije na domu Johna in Alice Moody. Živela sta v Westburyju, našem najbližjem mestu. Na teh shodih nas je bilo le sedem. Pred shodi in po njih je Kate Parsons igrala na harmonij, medtem ko smo mi z velikim navdušenjem peli kraljestvene pesmi.

Zgodnji dnevi

Videl sem lahko, da živimo v pomembnih časih, in sem hrepenel po tem, da bi sodeloval v oznanjevalskem delu, napovedanem v Matevžem evangeliju 24:14. Zato sem nehal kaditi, si kupil aktovko ter se posvetil Velikemu Bogu, Jehovu.

Avgusta 1936 je predsednik Watch Tower Society Joseph F. Rutherford obiskal Glasgow na Škotskem, da bi govoril o temi »Harmagedon«. Čeprav je bil Glasgow oddaljen kakih 600 kilometrov, sem bil odločen, da bom prisostvoval temu zborovanju in se na njem krstil. Z denarjem sem bil bolj na tesnem, zato sem vzel kolo s sabo na vlak, ki je peljal do Carlislea, mesta ob škotski meji, in od tam naprej kolesaril 160 kilometrov dalje proti severu. Tudi ko sem se vračal, sem večji del poti prekolesaril in tako domov prispel telesno izčrpan, toda duhovno okrepljen.

Odtlej sem vedno, ko sem se odpravil, da bi govoril o svoji veri z ljudmi v bližnjih vaseh, kolesaril. Takrat je vsak Priča imel oznanjevalsko kartico, na kateri je bilo napisano svetopisemsko sporočilo, ki so ga stanovalci prebrali. Uporabljali smo tudi prenosne gramofone, da smo predvajali plošče z biblijskimi govori predsednika Skupnosti. In seveda smo vedno nosili tudi torbo za revije *, zaradi katere so nas ljudje prepoznali kot Jehovove priče.

Pioniranje med vojno

Moj brat se je krstil leta 1940. Druga svetovna vojna se je začela leta 1939 in oba sva videla, da je velika potreba po polnočasnih oznanjevalcih. Zato sva predložila prošnji za pionirsko službo. Bila sva hvaležna, da so naju skupaj dodelili v bristolski pionirski dom, kjer sva se pridružila Edith Poole, Bertu Farmerju, Tomu in Dorothy Bridges, Bernardu Houghtonu ter drugim pionirjem, katerih vero sva že dolgo občudovala.

Kmalu je po nas prišel majhen kombi, na katerem je bilo na obeh straneh z debelimi črkami napisano »JEHOVAH’S WITNESSES« (Jehovove priče). Voznik je bil Stanley Jones, ki je kasneje postal misijonar na Kitajskem in je bil tam zaradi svoje oznanjevalske dejavnosti sedem let zaprt v samici.

Z napredovanjem vojne smo redkokdaj lahko spali vso noč. Okoli našega pionirskega doma so padale bombe in nenehno smo morali oprezati za zažigalnimi sredstvi. Nekega večera smo po čudovitem zboru, na katerem nas je bilo prisotnih 200 Prič, zapustili center Bristola ter se skozi točo drobcev protiletalskih raket prebili do domov, kjer smo bili sorazmerno varni.

Naslednje jutro sva se z Dickom vrnila v mesto, da bi pobrala nekaj reči, ki sva jih tam pustila. Osupnila sva. Bristol je bil razrušen. Vse mestno središče je bilo uničeno in požgano. Park Street, kjer je bila naša kraljestvena dvorana, je bil kup kadečih se ruševin. Vendar nihče izmed Prič ni bil ubit ali poškodovan. Na srečo smo biblijsko literaturo že prej odnesli iz kraljestvene dvorane in jo razdelili po domovih članov občine. Za oboje smo se zahvalili Jehovu.

Nepričakovana svoboda

V bristolski občini, kjer sem služil kot predsedujoči nadzornik, se je število strežnikov do takrat, ko sem prejel pismeni nalog za vojaško službo, povečalo na 64. Veliko Prič so zaradi nevtralnosti poslali v zapor in pričakoval sem, da bom tudi jaz podobno ob svobodo oznanjevanja. Moj primer so obravnavali na krajevnem bristolskem sodišču, kjer me je zastopal brat Anthony Buck, nekdanji zaporniški uslužbenec. Bil je pogumen, neustrašen mož, neomajen za biblijsko resnico, in zaradi njegovega odličnega zastopanja so me nepričakovano povsem oprostili vojaške službe pod pogojem, da bom nadaljeval svojo polnočasno službo!

Nad svojo svobodo sem bil navdušen in odločil sem se, da jo bom karseda uporabil za oznanjevanje. Ko sem prejel klic, naj se zglasim v londonskem podružničnem uradu na razgovor z Albertom D. Schroederjem, podružničnim nadzornikom, sem se razumljivo spraševal, kaj me čaka. Zamislite si moje presenečenje, ko so me povabili, da bi v Yorkshireu služil kot potujoči nadzornik, kjer bi vsak teden obiskal drugo občino ter pomagal bratom in jih spodbujal. Počutil sem se tako neustreznega za takšno nalogo, toda bil sem oproščen vojske in brez obveznosti. Zato sem sprejel Jehovovo vodstvo in voljno šel.

Albert Schroeder me je na zboru v Huddersfieldu predstavil bratom in aprila 1941 sem začel svojo novo nalogo. Kolikšna radost je bila spoznati te drage brate in sestre! Njihova ljubezen in prijaznost sta me navedli, da še bolj cenim to, da ima Jehova ljudstvo, ki mu je povsem posvečeno in ki se ljubi med seboj. (Janez 13:35)

Več službenih prednosti

Leta 1941 je bilo v leicestrski De Montfort Hall nepozabno petdnevno zborovanje za vso državo. Čeprav je bila hrana racionirana in državna prevozna sredstva omejena, se je do nedelje zbralo kar 12.000 ljudi; kljub temu da je bilo takrat v državi le nekaj več kot 11.000 Prič. Predvajani so bili posnetki govorov predsednika Skupnosti in izšla je knjiga Children. To zborovanje, ki je potekalo sredi druge svetovne vojne, je bilo nedvomno mejnik v teokratični zgodovini Jehovovega ljudstva v Britaniji.

Kmalu po zborovanju sem prejel povabilo, da bi služil kot član londonske betelske družine. Tam sem delal v oddelkih za odpošiljanje in pakiranje, kasneje pa v pisarni, kjer sem obravnaval zadeve glede občin.

Betelska družina se je morala noč in dan spoprijemati z zračnimi napadi na London ter z nenehnimi preiskavami, ki so jih oblasti izvajale nad odgovornimi brati, ki so tam delali. Prycea Hughesa, Ewarta Chittyja in Franka Platta so zaradi nevtralnosti poslali v zapor in navsezadnje so Alberta Schroederja pregnali v Združene države. Kljub tem pritiskom je bilo za občine in delo v prid Kraljestva še naprej dobro poskrbljeno.

Sledi Gilead!

Ko se je leta 1945 vojna končala, sem se prijavil za misijonarsko izpopolnjevanje na Watchtowerjevi biblijski šoli Gilead in leta 1946 sem bil sprejet v osmi razred. Skupnost je za mnoge od nas, tudi za Tonyja Attwooda, Stanleyja Jonesa, Harolda Kinga, Dona Rendella in Stanleyja Woodburna, uredila, da smo odpluli iz cornwallskega ribiškega pristaniča Fowey. Neki krajevni Priča je rezerviral prostor na majhni tovorni ladji, ki je prevažala kaolin. Naše kabine so bile zelo utesnjene, krov pa je bil ponavadi preplavljen z vodo. Kakšno olajšanje smo doživeli, ko smo končno prispeli v naše vstopno pristanišče, Philadelphio!

Gileadova šolska poslopja so se krasno raztezala v South Lansingu na severu države New York in izpopolnjevanje, ki sem ga bil tam deležen, mi je veliko pomenilo. Učenci našega razreda so bili iz 18 držav – to je bilo prvič, da je Skupnost lahko vpisala toliko služabnikov iz tujih držav – in vsi smo postali tesni prijatelji. Zelo sem užival v družbi mojega sostanovalca, Kalleja Salavaara iz Finske.

Čas je hitro minil in na koncu petih mesecev je iz brooklynskega upravnega središča prišel predsednik skupnosti Nathan H. Knorr, da bi nam podelil diplome in nam povedal, kam smo dodeljeni. Takrat učenci niso vedeli za svojo dodelitev, vse dokler ni bilo to objavljeno na slovesni podelitvi diplom. Dodeljeno mi je bilo, da se vrnem v londonski Betel in tam nadaljujem delo.

Nazaj v London

Povojna leta v Britaniji so bila zelo težka. Hrana in mnoge druge potrebščine, tudi papir, so bile še naprej racionirane. Vendar smo preživeli in delo v prid Jehovovega kraljestva je imelo uspeh. Poleg tega, da sem delal v Betelu, sem služil tudi na območnih in okrajnih zborih ter obiskoval občine, tudi nekatere na Irskem. Zraven tega sem imel prednost spoznati Ericha Frosta in druge brate in sestre iz Evrope ter od njih izvedeti nekatere stvari glede značajnosti Soprič, ki so se spoprijemali z grozotami nacističnih koncentracijskih taborišč. Betelska služba je bila zares blagoslovljena prednost.

Joan Webb, posebno pionirko, ki je služila v Watfordu, mestu, ki leži severno od Londona, sem poznal že deset let. Poročila sva se leta 1952. Oba sva želela nadaljevati polnočasno službo, zato sva bila vznemirjena, ko sem bil zatem, ko sem odšel iz Betela, postavljen za okrajnega nadzornika. Najin prvi okraj je bil ob angleški južni obali, in sicer v Sussexu in Hampshireu. V tistem času delo okrajnega nadzornika ni bilo lahko. Potovala sva predvsem z avtobusom, kolesom ali pa pešačila. Mnoge občine so imele velika, podeželska področja, katera so bila pogosto težko dostopna, toda število Prič je še naprej vztrajno raslo.

Mesto New York leta 1958

Leta 1957 sem iz Betela prejel še eno povabilo: »Ali bi želel priti v pisarno ter pomagati pri urejanju prevozov za prihajajoče mednarodno zborovanje, ki bo leta 1958 na Jenkijskem stadionu in Polo Groundsu v mestu New York?« Z Joan sva bila kmalu zaposlena z obravnavanjem prošenj bratov za potovanje z letali in ladjami, ki jih je najela Skupnost. To zborovanje se je izkazalo za znamenito mednarodno zborovanje Božja volja, katerega je obiskala ogromna množica 253.922 ljudi. Na tem zborovanju je svojo posvetitev Jehovu s potopitvijo pod vodo simboliziralo 7136 oseb – precej več kot dvakrat toliko krščenih, kolikor jih je bilo ob zgodovinskih binkoštih leta 33 n. š., kot to poroča Biblija. (Dejanja 2:41)

Z Joan ne bova nikoli pozabila prijaznosti brata Knorra, ko naju je osebno povabil, naj prisostvujeva zborovanju in pomagava poskrbeti za delegate, ki bodo iz 123 dežel prišli v mesto New York. Za oba je bilo to radostno in izgrajujoče doživetje.

Blagoslovi polnočasne službe

Po vrnitvi sva še naprej opravljala potujoče delo, vse dokler se niso pojavili zdravstveni problemi. Joan je morala v bolnišnico, mene pa je zadela rahla kap. Prestopila sva v vrste posebnih pionirjev, vendar sva imela kasneje zopet prednost občasno služiti v okrajnem delu. Navsezadnje sva se vrnila v Bristol, kjer še vztrajava v polnočasni službi. V bližini živi tudi moj brat Dick s svojo družino in pogosto skupaj obujava spomine.

Zaradi odstopa očesne mrežnice leta 1971 se mi je vid nepopravljivo poškodoval. Odtlej imam velike težave pri branju, zato so zame posnetki biblijske literature na kasetah čudovita Jehovova priprava. Z Joan še vedno vodiva biblijske pouke na domu in v vseh teh letih sva imela prednost pomagati kakim 40 posameznikom spoznati resnico, tudi neki sedemčlanski družini.

Ko sva pred več kot 60 leti posvetila svoje življenje Jehovu, sva želela stopiti v polnočasno službo in v njej ostati. Kako hvaležna sva, da sva še vedno pri moči služiti Velikemu Jehovu, kar je edini način, s katerim se mu lahko zahvaliva za njegovo dobroto do naju in za najina srečna leta, ki sva jih preživela skupaj!

[Podčrtna opomba]

^ odst. 11 Platnena torba, ki so jo lahko obesili čez ramo in je bila namenjena nošenju revij Stražni stolp in Consolation (kasneje Prebudite se!).

[Slika na strani 25]

Z mojim bratom Dickom (na skrajni levi; Dick stoji) in drugimi pionirji pred bristolskim pionirskim domom

[Slika na strani 25]

Bristolski pionirski dom leta 1940

[Slike na strani 26]

Stanley in Joan Reynolds na njun poročni dan, 12. januarja 1952, in danes