Delo na ‚njivi‘ pred žetvijo

UČENCI Velikega učitelja so bili zbegani. Jezus jim je pravkar povedal kratko zgodbo o pšenici in ljuljki. Bila je ena od številnih prilik, ki jih je povedal ta dan. Ko je končal, se je večina poslušalcev razšla. Toda njegovi sledilci so vedeli, da morajo te prilike pomeniti nekaj določnega – še zlasti ta o pšenici in ljuljki. Vedeli so, da Jezus ni le pripovedovalec zanimivih zgodb.

Matevž poroča, da so zaprosili: »Razloži nam priliko o ljuljki na njivi.« Nato jim jo je Jezus razložil, pri čemer je napovedal, da se bo med njegovimi deklariranimi učenci razvil velik odpad. (Matevž 13:24–30, 36–38, 43) To se je zgodilo in odpadništvo se je po smrti apostola Janeza hitro razširilo. (Dejanja 20:29, 30; 2. Tesaloničanom 2:6–12) Njegovi učinki so bili tako  razpredeni, da se je zdelo zelo prikladno vprašanje, ki ga je postavil Jezus in je zapisano v Lukeževem evangeliju 18:8: »Kadar pride Sin človekov, najde li pač to vero na zemlji?«

Jezusov prihod naj bi zaznamoval začetek ‚žetve‘ pšenici podobnih kristjanov. To je bilo znamenje ‚sklenitve stvarnosti‘ (NW), ki se je začela leta 1914. Torej nas ne bi smelo presenečati, da so se plameni zanimanja za biblijsko resnico pojavljali tudi v obdobju, ki je vodilo v začetek žetve. (Matevž 13:⁠39)

Preiskava zgodovinskih poročil kaže, da se je celo med množicami iz tako imenovanega krščanstva, ki so bile kakor ‚ljuljka‘ ali ponaredek kristjanov, um prebujal zlasti od 15. stoletja dalje. Ko je Biblija postala prosto dostopna in so napisali tudi biblijske konkordance, so odkritosrčni posamezniki začeli pozorno preiskovati Sveto pismo.

Luč postane svetlejša

Med temi možmi je bil na prelomu 19. stoletja Henry Grew (1781–1862) iz Birminghama, iz Anglije. S trinajstimi leti je s svojo družino plul čez Atlantik v Združene države, kamor so prispeli 8. julija 1795. Ustalili so se v mestu Providence v Rhode Islandu. Starša sta mu vcepila ljubezen do Biblije. Leta 1807, ko je bil star 25 let, so ga povabili, da bi služil kot pastor v baptistični cerkvi v Hartfordu v Connecticutu.

Svojo odgovornost poučevanja je vzel resno in tistim, ki so bili v njegovi oskrbi, skušal pomagati živeti v skladu s Svetim pismom. Verjel pa je, da je treba občino vzdrževati čisto pred vsakim, ki prostovoljno greši. Občasno je moral skupaj z drugimi odgovornimi možmi iz cerkve odpraviti (izobčiti) tiste, ki so nečistovali ali kako drugače nečisto ravnali.

V cerkvi so ga pestile še druge težave. Cerkvene službene zadeve in vodenje petja pri mašah so opravljali možje, ki niso pripadali cerkvi. Ti so tudi lahko glasovali pri rečeh, povezanih  z občino, in potemtakem imeli nekoliko nadzora nad njenimi zadevami. Grew je bil na podlagi načela ločenosti od sveta trdno prepričan, naj bi te naloge opravljali samo verniki. (2. Korinčanom 6:14–18; Jakob 1:27) Po njegovem je to, da so neverniki peli hvalnice Bogu, bilo bogokletje. Zaradi njegove drže ga je cerkev 1811. leta odslovila. Sočasno so se od cerkve ločili še drugi člani s podobnimi nazori.

Ločitev od tako imenovanega krščanstva

Ta skupina s Henryjem Grewom v njej je začela preučevati Biblijo z namenom, da bi svoje življenje in dejavnosti uravnali po biblijskih nasvetih. Zaradi svojega preučevanja so hitro prišli do večjega razumevanja biblijske resnice, to pa jih je navedlo k razkrinkavanju napak tako imenovanega krščanstva. Leta 1824 je denimo Grew s tehtnimi utemeljitvami ovrgel trojico. Bodite pozorni na logiko v naslednjem odlomku iz njegovih zapisov: »‚Za tisti dan in tisto uro noben človek ne ve, tudi angeli v nebesih ne, tudi Sin ne, samo OČE.‘ [Marko 13:32] Poglejte si tukaj stopnjevanje v lestvici obstoja. Človek, angeli, Sin, Oče. [. . .] Naš Gospod nas uči, da je za ta dan vedel samo Oče. To pa ni res, če so, kot mislijo nekateri, Oče, Beseda in Sveti duh tri osebe v enem Bogu, saj bi po tem [nauku, doktrini o trojici] [. . .] Sin vedel toliko kot Oče.«

Grew je razkrinkaval hinavščino duhovščine in vojaških poveljnikov, ki so se pretvarjali, da služijo Kristusu. Leta 1828 je objavil: »Ali si lahko zamislimo večji nesmisel od tega, da gre kristjan iz svoje sobe, kjer je molil za svoje sovražnike, in zapove svojim četam, naj v srce prav teh sovražnikov s krutim besom zaganjajo smrtno orožje? V prvem primeru uspešno spominja na svojega umrlega Gospodarja; na koga pa spominja v drugem primeru? Jezus je molil za svoje morilce. Kristjani morijo ljudi, za katere molijo.«

Grew je še krepkeje napisal: »Le kdaj bomo verovali Vsemogočnemu, ki nam zagotavlja, da se njega ‚ne zasmehuje‘? Le kdaj bomo razumeli naravo, genialnost te svete vere, ki od nas zahteva, naj se zdržujemo že ‚videza zla‘? [. . .] Mar človek ne sramoti Sina od Blagoslovljenega, če misli, da vera od njega zahteva, naj v eni zvezi ravna kot angel, v drugi pa mu dopušča ravnati kot demon?«

Večno življenje ni inherentno

V tistih letih pred radiom in televizijo so posamezniki svoje poglede radi izražali s pisanjem in razdeljevanjem letakov. Grew je okrog leta 1835 napisal pomemben letak, v katerem je nauka o nesmrtnosti duše in peklenskem ognju razgalil za nesvetopisemska. Po njegovem mišljenju sta ti doktrini sramotili Boga.

Letak je imel daljnosežne učinke. En izvod je 1837. leta na vlaku našel 40-letni George Storrs, rojen v Lebanonu v New Hampshiru, tedaj pa je živel v Utici v New Yorku.

Bil je zelo spoštovan duhovnik v metodistično-episkopalni cerkvi. Pri branju letaka je nanj naredilo močan vtis to, s kako tehtnimi dokazi se je lahko spodbijalo osnovne nauke tako imenovanega krščanstva, o katerih ni nikoli prej dvomil. Ni vedel, kdo je pisec, vse dokler ni čez nekaj let, najkasneje do leta 1844, srečal Henryja Grewa, ko sta oba bivala v Filadelfiji v Pensilvaniji. Vseeno je zadevo Storrs sam preučeval tri leta in se o tem pogovarjal samo z drugimi duhovniki.

George Storrs je nazadnje, ker nihče ni mogel ovreči reči, ki jih je spoznaval, sklenil, da ne more biti zvest Bogu, če ostane v metodistični cerkvi. Leta 1840 jo je zapustil in se preselil v Albany v New York.

Zgodaj spomladi leta 1842 je Storrs šest tednov predaval serijo šestih predavanj o  temi »Raziskava: Ali so hudobni nesmrtni?«. Zanimanje je bilo tako veliko, da je serijo priredil za tiskovino, ki je v naslednjih 40 letih v Združenih državah in Veliki Britaniji dosegla naklado 200.000 izvodov. Storrs je pri razpravah proti doktrini o nesmrtni duši sodeloval z Grewom, ki je goreče pridigal vse do svoje smrti, 8. avgusta 1862 v Filadelfiji.

Kmalu zatem, ko je Storrs izvedel šest pravkar omenjenih predavanj, se je začel zanimati za pridiganje Williama Millerja, ki je pričakoval Kristusov vidni prihod 1843. leta. Storrs je približno dve leti dejavno sodeloval v pridiganju tega sporočila po vseh severovzhodnih Združenih državah. Po letu 1844 ni več sodeloval pri določanju katerega koli datuma Kristusove vrnitve, vendar drugim ni ugovarjal, če so želeli raziskovati kronologijo. Storrs je verjel, da je Kristusova vrnitev blizu in da je pomembno, da kristjani ostanejo budni in duhovno čuječi, pripravljeni na dan pregleda. Vendar se ni več družil z Millerjevo skupino, ker so sprejemali nesvetopisemske nauke, kot je nesmrtnost duše, to, da bo svet zgorel in da ljudje, ki umrejo v nevednosti, nimajo nobenega upanja na večno življenje.

K čemu naj bi vodila Božja ljubezen?

Storrsa je odbijal adventistični nazor, da bi Bog obudil hudobne samo zato, da bi jih zopet usmrtil. Za tako nesmiselno in maščevalno dejanje z Božje strani ni mogel videti nobenega dokaza v Svetem pismu. Vendar je skupaj s somišljeniki šel v drugo skrajnost in sklenil, da hudobni sploh ne bodo obujeni. Pri razlagi določenih svetopisemskih stavkov, ki so se nanašali na vstajenje nepravičnih, so sicer imeli težave, vendar se jim je njihov sklep zdel bolj v skladu z Božjo ljubeznijo. Nedolgo za tem pa je nastopil naslednji korak pri razumevanju Božjega namena.

Storrs je 1870. leta hudo zbolel in nekaj mesecev ni mogel delati. Takrat je lahko ponovno raziskal vse, kar se je naučil v svojih 74 letih. Ugotovil je, da je spregledal zelo pomemben del Božjega namena s človeštvom, nakazanega v abrahamski zavezi, namreč, da bodo ‚vse rodovine zemlje blagoslovljene, ker je Abraham poslušal Božji glas‘. (1. Mojzesova 22:18; Dejanja 3:25)

To mu je v um priklicalo novo misel. Če naj bi bile blagoslovljene »vse rodovine«, ali ne bi morale vse slišati dobro novico? Kako naj bi  jo slišale? Ali niso milijoni milijonov že mrtvi? Ko je nadalje preiskoval Sveto pismo, je prišel do sklepa, da sta dva razreda ‚hudobnih‘ mrtvih posameznikov: tisti, ki so odločno zavrnili Božjo ljubezen, in tisti, ki so umrli v nevednosti.

Drugi, je sklenil Storrs, bodo morali vstati iz smrti, da bi dobili možnost okoristiti se odkupne žrtve Jezusa Kristusa. Tisti, ki jo bodo sprejeli, bodo večno živeli na zemlji. Tisti, ki jo bodo zavrnili, bodo uničeni. Da, Storrs je verjel, da Bog ne bo nikogar obudil, ne da bi ta imel upanje pred seboj. Konec koncev ne bo nihče umrl zaradi Adamovega greha razen Adam sam! Kaj pa tisti, ki bodo živeli med vrnitvijo Gospoda Jezusa Kristusa? Storrs je nazadnje uvidel, če naj bi jih dosegli, se bo morala začeti svetovna oznanjevalska kampanja. O tem, kako bi se lahko opravilo kaj takega, ni imel niti najmanjše ideje, vendar je v veri zapisal: »Še preveč je takih, ki nekaj zavračajo, če si ne morejo predstavljati, kako bi se to lahko opravilo, kakor da bi bilo Bogu nemogoče narediti kaj zato, ker si pač oni ne morejo predstavljati postopka.«

George Storrs je umrl decembra 1879, doma v Brooklynu v New Yorku, samo nekaj blokov stran od tam, kjer je pozneje zraslo središče svetovne oznanjevalske kampanje, ki jo je tako vneto pričakoval.

Potrebno je bilo še več luči

Ali so možje, kot sta bila Henry Grew in George Storrs, razumeli resnico tako jasno kot mi danes? Ne. Zavedali so se, da so se komaj prebijali, tako kot je Storrs izjavil 1847. leta: »Dobro si nam bo zapomniti, da šele prihajamo iz mračnega veka cerkve; in sploh ne bi bilo čudno, če bi ugotovili, da še vedno nosimo kaka ‚babilonska oblačila‘ kot resnico.« Grew je denimo cenil odkupnino, ki jo je priskrbel Jezus, vendar ni razumel, da je ‚ustrezna odkupnina‘, torej, v zameno za izgubljeno popolno Adamovo človeško življenje dano popolno Jezusovo človeško življenje. (1. Timoteju 2:6, NW) Henry Grew je tudi napačno verjel, da se bo Jezus vidno vrnil in vladal na zemlji. Vendar mu je bilo veliko do posvečevanja Jehovovega imena, kar je od drugega stoletja n. š. zanimalo zelo malo ljudi.

George Storrs podobno ni točno razumel nekaterih pomembnih reči. Zmožen je bil uvideti laži, ki jih je zagovarjala duhovščina, toda kdaj pa kdaj je šel v nasprotno skrajnost. Na nazor pravoslavne duhovščine o Satanu se je denimo pretirano odzval tako, da je zavrnil zamisel o Hudiču kot o dejanski osebi. Zavračal je trojico; vendar še malo  pred smrtjo ni bil prepričan, ali je sveti duh oseba. Medtem ko je pričakoval, da bo Kristusova vrnitev prvotno nevidna, je mislil, da se jo bo nazadnje videlo. Kljub vsemu se zdi, da sta bila oba moža odkritosrčna in iskrena ter sta se resnici približala veliko bolj kot večina drugih.

‚Njiva‘, ki jo je Jezus opisal v priliki o pšenici in ljuljki, še ni bila povsem pripravljena za žetev. (Matevž 13:38) Grew, Storrs in drugi so delali na njej in jo pripravljali za žetev.

Charles Taze Russell, ki je 1879. leta začel objavljati to revijo, je glede svojih zgodnjih let zapisal: »Gospod nam je dal veliko pomočnikov pri preučevanju Svoje besede in med njimi je pomembno mesto zavzemal naš srčno ljubljeni in priletni brat George Storrs, ki nam je z besedo in peresom veliko pomagal; vendar nismo nikoli skušali slediti ljudem, ne oziraje se na to, kako dobri in modri so, temveč skušamo ‚slediti Bogu kot ljubljeni otroci‘.« Da, iskrenim Preučevalcem Biblije so lahko koristila prizadevanja mož, kot sta bila Grew in Storrs, vendar je bilo še vedno nujno preiskovati Božjo Besedo, Biblijo, kot pravi vir resnice. (Janez 17:⁠17)

[Okvir/slika na strani 26]

Kaj je verjel Henry Grew

Jehovovo ime se sramoti in mora biti posvečeno.

Trojica, nesmrtnost duše in peklenski ogenj so sleparske doktrine.

Krščanska občina mora biti ločena od sveta.

Kristjani ne bi smeli sodelovati v vojnah narodov.

Kristjani niso pod sobotnim oziroma nedeljskim zakonom o sabatu.

Kristjani ne bi smeli pripadati skrivnim skupnostim, kot so prostozidarji.

Med kristjani ne bi smelo biti razreda duhovnikov in laikov.

Verski naslovi so od antikrista.

Vse občine bi morale imeti starešinsko telo.

Starešine morajo biti sveti v vsem svojem vedenju, brezgrajni.

Vsi kristjani morajo oznanjevati dobro novico.

Nekateri ljudje bodo večno živeli v raju na zemlji.

Krščanska pesem bi morala biti hvala Jehovu in Kristusu.

[Viri]

Foto: Collection of The New-York Historical Society/69288

[Okvir/slike na strani 28]

Kaj je verjel George Storrs

Jezus je dal življenje v odkupnino za človeštvo.

Oznanjevanja dobre novice se še ni opravljalo (1871. leta).

Zato takrat (1871. leta) konec še ni mogel biti blizu. Nastopiti bo še moral čas, ko se bo oznanjevalo.

Nekateri ljudje bodo dobili večno življenje na zemlji.

Vsi, ki so umrli v nevednosti, bodo obujeni. Tisti, ki bodo sprejeli Kristusovo odkupno žrtev, bodo dobili večno življenje na zemlji. Kateri jo bodo zavrnili, bodo uničeni.

Nesmrtnost duše in peklenski ogenj sta lažni doktrini, ki sramotita Boga.

Gospodova večerja je letna svečanost ob 14. nisanu.

[Viri]

Foto: SIX SERMONS, by George Storrs (1855)

[Slike na strani 29]

Leta 1909 se je C. T. Russell, urednik revije »Sionski stražni stolp«, preselil v Brooklyn, New York, ZDA