Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Hasmonejci in njihova zapuščina

Hasmonejci in njihova zapuščina

Hasmonejci in njihova zapuščina

KO JE bil Jezus na zemlji, je bilo judovstvo razdeljeno na frakcije, ki so se bojevale za vpliv nad ljudstvom. Takšno sliko upodabljajo evangelijske pripovedi in spisi judovskega zgodovinarja Jožefa iz prvega stoletja.

Na tem prizorišču imajo pomembno vlogo farizeji in saduceji, ki so bili sposobni tako nagniti mnenje javnosti, da je ta celo zavrnila Jezusa za mesija. (Matevž 15:1, 2; 16:1; Janez 11:47, 48; 12:42, 43) Hebrejski spisi pa teh dveh vplivnih skupin ne omenjajo.

Saduceje in farizeje prvič omenja Jožef v zvezi z drugim stoletjem pr. n. š. V tem času so mnogi Judje podlegli privlačnosti helenizma, torej grški kulturi in filozofiji. Napetost med helenizmom in judovstvom je dosegla vrh, ko so selevkidski vladarji oskrunili tempelj v Jeruzalemu, s tem ko so ga posvetili Zevsu. Tempelj je iz rok Grkov osvobodila uporniška vojska, ki ji je poveljeval energični judovski voditelj, Juda Makabejec, iz družine, znane kot Hasmonejci. *

Tista leta po uporu in zmagi Makabejcev je zaznamovala težnja, da so se ustanavljale ločine, ki so imele za temelj tekmujoče ideologije in so se kosale med sabo, da bi prevladale nad širšo judovsko skupnostjo. Zakaj pa se je razvila ta težnja? Zakaj se je judovstvo tako razdelilo? Da bi odgovorili na to, raziščimo zgodovino Hasmonejcev.

Vse večja neodvisnost in neenotnost

Juda Makabejec se je potem, ko je dosegel svoj verski cilj, namreč da obnovi čaščenje v Jehovovem templju, usmeril v politiko. Mnogi Judje so zato nehali hoditi za njim. Kljub temu se je še naprej bojeval proti selevkidskim vladarjem, sklenil dogovor z Rimom in si prizadeval ustanoviti neodvisno judovsko državo. Ko je v bitki umrl, sta se naprej bojevala njegova brata Jonatan in Simon. Selevkidski vladarji so sprva silovito nasprotovali Makabejcem. Sčasoma pa so pristali na politične kompromise in hasmonejskim bratom dovolili nekoliko samostojnosti.

Hasmonejci niso nikoli služili na položaju velikega duhovnika, čeprav so bili duhovniškega rodu. Številni Judje so menili, da bi to mesto morali zasedati duhovniki iz linije Zadoka, ki ga je za velikega duhovnika postavil Salomon. (1. kraljev 2:35; Ezekiel 43:19) Jonatan pa je z vojaškimi spopadi in diplomacijo prepričal Selevkide, da so ga postavili za velikega duhovnika. A po njegovi smrti je njegov brat Simon dosegel še več. Septembra 140 pr. n. š. so v Jeruzalemu izdali pomemben odlok, varno zapisan na bronastih ploščah v grškem slogu: »[Simona] je kralj Demetrij [grški selevkidski vladar] potrdil v velikem duhovništvu, ga prištel med svoje prijatelje in mu izkazal velike časti. [. . .] Judje in duhovniki [so] sklenili imenovati Simona za vedno za voditelja in velikega duhovnika, dokler ne bi nastopil zanesljiv prerok.« (1. Makabejcev 14:38–41, apokrifna zgodovinska knjiga, SSP)

Simonu – pa tudi njegovim potomcem – položaja vladarja in velikega duhovnika torej ni potrdila le tuja selevkidska oblast, temveč tudi »Veliki zbor« v njegovem lastnem ljudstvu. To je zaznamovalo pomemben preobrat. Zgodovinar Emil Schürer je zapisal, da Hasmonejcem potem, ko so ustanovili politično dinastijo, »ni bila več osrednja skrb izpolnjevanje Tore [judovske postave], temveč to, kako bi ohranili in si povečali politično moč«. Simon je pazil, da ne bi ranil občutljivih točk Judov, zato ni uporabil naslova »kralj«, temveč »etnarh« ali »vladar ljudstva«.

Z nasilno prilastitvijo verskega in političnega nadzora Hasmonejcev niso bili vsi zadovoljni. Po mnenju mnogih strokovnjakov se je v tem obdobju oblikovala kumranska skupnost. Neki duhovnik iz Zadokove linije, ki naj bi bil mož, o katerem kumranski zapisi govorijo kot o »Učitelju pravičnosti«, je zapustil Jeruzalem in vodil nasprotno skupino v judejski puščavi ob Mrtvem morju. V enem od Mrtvomorskih zvitkov, komentarju k Habakukovi knjigi, obsojajo »Hudobnega duhovnika, ki je bil na začetku poklican v imenu resnice, ko pa je zavladal nad Izraelom, se mu je srce prevzelo«. Mnogi učenjaki menijo, da bi lahko opisu te ločine o vladajočem ‚Hudobnem duhovniku‘ ustrezal bodisi Jonatan bodisi Simon.

Simon je zato, da bi razširil ozemlje pod svojim nadzorom, nadaljeval vojaške akcije. Toda njegova vlada se je nenadoma končala, ko je njega in dva njegova sinova umoril zet Ptolemej, medtem ko so se ti gostili blizu Jeriha. Toda poskus pridobitve nadzora je propadel. Simonov preostali sin, Janez Hirkan, je bil posvarjen, da mu strežejo po življenju. Svoje morebitne morilce je ujel ter prevzel voditeljstvo in veliko duhovništvo namesto svojega očeta.

Nadaljnje širjenje in zatiranje

Sprva so Janezu Hirkanu hudo grozile sirske sile, toda potem je 129 pr. n. š. selevkidska dinastija izgubila pomembno bitko s Parti. O tem, kakšne posledice je imela ta vojna na Selevkide, je judovski zgodovinar Menahem Stern zapisal: »Struktura kraljestva se je dejansko v celoti sesula.« Hirkan je tako »lahko obnovil vso judovsko politično neodvisnost in začel širiti ozemlje v več smeri«. In to mu je tudi uspevalo.

Sedaj, ko ga ni več ovirala nobena nevarnost od Sirije, je začel vdirati na ozemlja zunaj Judeje in si jih podjarmljal. Prebivalci so se morali spreobrniti k judovstvu, sicer bi jim mesta zravnal z zemljo. V enem od teh pohodov se je bojeval proti Idumejcem (Edomcem). Stern je glede tega pripomnil: »Spreobračanje Idumejcev je bilo prvo te vrste, pri katerem niso spreobračali le nekoliko posameznikov, temveč celoten rod.« Med drugimi področji je Hirkan zavzel tudi Samarijo in na tamkajšnji gori Gerazim do tal porušil samarijski tempelj. Zgodovinar Solomon Grayzel je o ironiji politike prisilnega spreobračanja, ki ga je izvajala hasmonejska dinastija, zapisal: »Vnuk Matatija [ki je bil oče Juda Makabejca] je sedaj kršil prav tisto načelo, ki jo je prejšnji rod tako vrlo branil: versko svobodo.«

Pojavijo se farizeji in saduceji

Ko Jožef piše o Hirkanovem vladanju, prvič obravnava vse večji vpliv farizejev in saducejev. (Farizeje je že omenil, da so živeli med Jonatanovo vlado.) Od kod izvirajo, ne poroča. Nekateri izvedenci menijo, da so farizeji izšli iz hasidejcev, ločine pobožnih, ki so podpirali Juda Makabejca v njegovih verskih ciljih, a so ga zapustili, ko je svoje ambicije usmeril v politiko.

Večina ime farizeji povezuje s hebrejsko korenino, ki pomeni »ločeni«, čeprav nekateri menijo, da je sorodno besedi »razlagalci«. Farizeji so bili učenjaki izmed navadnega ljudstva, niso izvirali iz kakega posebnega porekla. S filozofijo o posebni pobožnosti so se ločili od obredne nečistosti, tako da so tempeljske zakone o duhovniški svetosti naobračali na običajne okoliščine vsakodnevnega življenja. Razvili so novo obliko interpretiranja Svetega pisma ter zamisli, ki so pozneje postale znane kot ustna postava. Večji vpliv so si pridobili, ko so med Simonovo vlado nekatere izmed njih postavili v gerousio (svet starešin), ki je pozneje postal znan kot sinedrij.

Jožef pove, da je bil Janez Hirkan sprva učenec in zagovornik farizejev. Ob neki priložnosti pa so ga farizeji pokarali, ker se ni odrekel velikemu duhovništvu. To je vodilo do silnega preobrata. Hirkan je verske obrede farizejev prepovedal. Za povrh jih je kaznoval še tako, da se je postavil na stran njihovih verskih nasprotnikov, saducejev.

Ime saduceji je verjetno povezano z velikim duhovnikom Zadokom, čigar potomci so vse od Salomonovih dni delali v duhovniški službi. Vendar iz te linije niso izvirali vsi saduceji. Po Jožefovih besedah so bili saduceji aristokrati in bogati ljudje iz naroda, a brez podpore množic. Profesor Schiffman pripominja: »Očitno so bili povečini [. . .] duhovniki ali pa tisti, ki so se priženili v družine velikih duhovnikov.« Torej so bili že dolgo tesno povezani z vplivnimi ljudmi. Vse večjo vlogo farizejev v javnem življenju in njihovo zamisel o širjenju duhovniške svetosti na vse ljudi so saduceji potemtakem razumeli kot nevarnost, ki bi jim lahko spodkopala naravno veljavo. Sedaj, v zadnjih letih Hirkanove vlade, so si saduceji spet pridobili nadzor.

Več politike, manj pobožnosti

Hirkanov najstarejši sin, Aristobul, je vladal le eno leto, potem je umrl. Nadaljeval je politiko nasilnega spreobračanja pri Iturejcih in pod nadzor Hasmonejcev podvrgel gornjo Galilejo. Vendar je hasmonejska dinastija dosegla vrhunec svoje moči pod vlado njegovega brata Aleksandra Janeja, ki je vladal od leta 103 pr. n. š. do 76 pr. n. š.

Aleksander Janej je prenehal prejšnjo politiko in se brez zadržkov razglasil za velikega duhovnika ter kralja. Spori med Hasmonejci in farizeji so se okrepili ter celo vodili v državljansko vojno, v kateri je izgubilo življenje 50.000 Judov. Ko je bil upor zadušen, je Janej dal, kar je spominjalo na ravnanje poganskih kraljev, 800 upornikov pribit na kole. Ko so umirali, so jim pred očmi pomorili žene in otroke. Medtem pa se je Janej javno zabaval s svojimi priležnicami. *

Janej ni maral farizejev, vendar je bil praktičen politik. Videl je, da jih podpira vse več in več ljudstva. Na svoji smrtni postelji je ženi Salomi Aleksandri naročil, naj vlada skupaj z njimi. Namesto svojih sinov jo je določil za prestolonaslednico v svojem kraljestvu. Izkazala se je za sposobno vladarico in narodu priskrbela eno mirnejših obdobij pod vlado Hasmonejcev (76–67 pr. n. š.). Farizeji so bili zopet postavljeni na svoje vplivne položaje, zakoni proti njihovim verskim obredom pa razveljavljeni.

Ob Salomini smrti sta se za oblast začela bojevati njena sinova Hirkan II., ki je služil kot veliki duhovnik, in Aristobul II. Obema je manjkalo političnega in vojaškega uvida, ki so ga imeli njuni predniki, in zdi se, da nobeden ni docela razumel, kaj je pomenila vse večja navzočnost Rimljanov na področju po dokončnem propadu selevkidskega kraljestva. Leta 63 pr. n. š. sta se brata obrnila na rimskega vladarja Pompeja, medtem ko je ta bil v Damasku, in ga prosila za njegovo posredovanje pri njunem sporu. Še istega leta je Pompej vkorakal v Jeruzalem s svojimi četami in prevzel nadzor. To je bil začetek konca kraljestva Hasmonejcev. Leta 37  pr. n. š. je Jeruzalem zavzel idumejski kralj Herod Veliki in rimski senat ga je priznal za »kralja Judeje«, »zaveznika in prijatelja rimskega ljudstva«. Hasmonejskega kraljestva ni bilo več.

Zapuščina Hasmonejcev

Obdobje Hasmonejcev, od Juda Makabejca do Aristobula II., je položilo temelj za versko razdeljeno prizorišče, kakršno je obstajalo med Jezusovim bivanjem na zemlji. Hasmonejci so začeli z gorečnostjo za čaščenje Boga, a so se spridili v pokvarjeno koristoljubje. Njihovi duhovniki, ki so imeli možnost združiti ljudstvo v ravnanju po Božji postavi, so narod vodili v brezno političnega bojevanja. V tem okolju so se razbohotili različni verski nazori. Hasmonejcev ni bilo več, toda narod so nato pod Herodom in Rimom zaznamovali boji za versko prevlado med saduceji, farizeji in drugimi.

[Podčrtne opombe]

^ odst. 4 Glej članek »Kdo so bili Makabejci?« v Stražnem stolpu, 15. november 1998.

^ odst. 22 Mrtvomorski zvitek »Komentar k Nahumu« omenja, da je »lev srda« »ljudi žive obesil«, kar se lahko nanaša na zgoraj omenjeni dogodek.

[Tabela na strani 30]

(Lega besedila - glej publikacijo)

Dinastija Hasmonejcev

Juda Makabejec

Jonatan Makabejec

Simon Makabejec

Janez Hirkan

↓ ↓

Aristobul

Saloma Aleksandra – poročena z – Aleksander Janej

↓ ↓

Hirkan II.

Aristobul II.

[Slika na strani 27]

Juda Makabejec si je prizadeval za neodvisnost Judov

The Doré Bible Illustrations/Dover Publications, Inc.

[Slika na strani 29]

Boj Hasmonejcev pri širjenju nadzorstva nad nejudovskimi mesti

[Vir slike]

The Doré Bible Illustrations/Dover Publications, Inc.