Dobra novica rojeva sadove  na São Toméju in Príncipu

VELIKO ljudi verjetno ni še nikoli slišalo za São Tomé in Príncipe. Počitniški katalogi ponavadi ne oglašujejo teh otokov. Na zemljevidu sveta sta podobna drobcenima pikama v Gvinejskem zalivu na zahodni obali Afrike. São Tomé leži skoraj na ekvatorju, Príncipe pa nekoliko severovzhodno. Deževno, vlažno podnebje ustvarja bujne deževne gozdove, ki pokrivajo pobočja gora, visokih preko 2000 metrov.

Na teh tropskih otokih, ki ju obkroža sinje modra voda in s palmami porasle obale, živijo prijazni, prisrčni ljudje mešanega afriškoevropskega porekla, kar se kaže v prijetni raznolikosti kultur. Sto sedemdeset tisoč prebivalcev je zaposlenih s pridelovanjem glavnega izvoznega blaga, kakava, ali pa s kmetijstvom in ribarjenjem. V zadnjih letih pa je postalo zelo težko zaslužiti celo za vsakdanji kruh.

Toda zadnje desetletje 20. stoletja je bilo priča dogodku, ki je močno vplival na življenje vse več ljudi na teh otokih. Tamkajšnja vlada je junija leta 1993 registrirala Jehovove priče ter s tem sklenila dolgo in velikokrat težavno poglavje v zgodovini Jehovovih prič na teh otokih.

Seme posejano v stiski

Kot kaže, je prvi Pričevalec prišel v to deželo na začetku 1950-ih let, ko so v delovna taborišča na otokih pošiljali zapornike iz drugih portugalskih kolonij v Afriki. Tega pionirja oziroma polnočasnega strežnika so pregnali iz Mozambika, ker je tam oznanjal dobro novico o Božjem kraljestvu. Ta osamljeni Priča je ostal dejaven in v šestih mesecih se mu je pri širjenju dobre novice pridružilo 13 ljudi. Kasneje so iz istega razloga prišli še drugi Pričevalci iz Angole. Medtem ko so bili zaprti, so izkoristili vsako priložnost, da so domačinom govorili o dobri novici.

Do leta 1966 so se vsi bratje, ki so bili na prisilnem delu na São Toméju, vrnili v Afriko. Za seboj so pustili skupinico kraljestvenih oznanjevalcev, ki so še naprej pogumno pričevali. Preganjali, pretepali ter zapirali so jih zato, ker so se zbirali, da bi preučevali Biblijo, in nikogar ni bilo, da bi jih obiskal ali spodbudil. Dežela je leta 1975 dosegla neodvisnost od Portugalske in seme Kraljestva je postopoma pričelo rojevati sadove.

Širitev in gradnja

V juniju leta 1993, ko so Priče zakonsko priznali, je bilo tam 100 kraljestvenih oznanjevalcev. Istega leta sta prišla tudi posebna pionirja iz Portugalske. Trudila sta se naučiti portugalske kreolščine in se s tem priljubila domačinom. Nato je bil prvi cilj najti zemljišče za kraljestveno dvorano. Ko je za to slišala sestra, po imenu Maria, je podarila polovico zemljišča, kjer je imela svojo hišico. Parcela je bila dovolj velika za prostorno kraljestveno dvorano. Maria ni vedela, da so se za posest zelo zanimali pohlepni načrtovalci novogradenj, ker noben njenih sorodnikov ni bil več živ. Nekega dne jo je obiskal ugleden poslovnež, da bi se z njo pogovoril.

»Od tega, kar ste storili, ne boste imeli nobenih koristi!« jo je posvaril. »Slišal sem, da ste zemljišče podarili. Ali ne veste, da je veliko vredno, ker se nahaja v središču mesta?«

»Če bi ga podarila vam, koliko bi mi plačali?« ga je vprašala Maria. Ko ji mož ni  odgovoril, je nadaljevala: »Četudi bi mi dali ves denar na svetu, ne bi bilo dovolj, saj se z njim ne da kupiti življenja.«

»Vi, nimate otrok, kajne?« jo je vprašal možakar.

Maria je želela skleniti pogovor, zato mu je dejala: »Zemljišče pripada Jehovu. Veliko let sem ga imela naposodo in sedaj sem mu ga vrnila. Veselim se večnega življenja.« Nato ga je vprašala: »Vi ne morete ponuditi večnega življenja, kajne?« Brez besed se je obrnil in odšel.

In tako so s pomočjo usposobljenih bratov iz Portugalske zgradili čudovito enonadstropno zgradbo, ki je v celoti podkletena, zgoraj pa je prostorna kraljestvena dvorana in bivanjski prostor. Ima tudi učilnice, v katerih se šolajo starešine, strežni služabniki in pionirji. Danes se v njej shajata dve občini; tako je postala odličen izobraževalni center čistega čaščenja v glavnem mestu.

V Mé-Zochiju je bila občina 60 gorečih oznanjevalcev. Ker so shode imeli v začasni kraljestveni dvorani sredi nasada banan, je bilo očitno, da potrebujejo ustrezno kraljestveno dvorano. S problemom so seznanili mestno upravo in prijazni uradniki so jim ponudili lep kos zemljišča ob glavni ulici. Bratje iz Portugalske so po metodi hitre gradnje v dveh mesecih pomagali zgraditi lepo kraljestveno dvorano. Domačini niso mogli verjeti svojim očem. Švedski inženir, ki je sodeloval pri nekem gradbenem projektu v mestu, je osuplo opazoval brate in sestre na delu. »Ne morem verjeti!« je vzkliknil. »Jehovove priče tu v Mé-Zochiju uporabljajo metodo hitre gradnje! Tako bi morali mi organizirati naš projekt.« Kraljestveno dvorano so posvetili 12. junija 1999, pri tem pa je bilo 232 navzočih. Dvorana je postala glavna znamenitost za obiskovalce Mé-Zochija.

Zgodovinsko zborovanje

Zgodovinski dogodek za Jehovove priče na São Toméju in Príncipu je bilo tridnevno območno zborovanje »Božji pouk« januarja 1994. To je bilo prvo zborovanje na teh  otokih. Potekalo je v najboljši klimatizirani dvorani v deželi. Ali si lahko predstavljate veselje 116 kraljestvenih oznanjevalcev, ko so videli, da se jih je zbralo 405, ter ko so lahko prvič spremljali biblijsko dramo in prejeli nove publikacije, ki so izšle na tem zborovanju? V tropskem morju se je krstilo 20 posvečenih posameznikov.

Novost, ki je pritegnila pozornost javnosti, so bile posebne zborovalne priponke, ki so jih nosili delegati. Petindvajset obiskovalcev iz Portugalske in Angole je zborovanju dalo mednarodni pridih. Med njimi se je hitro spletla vez iskrene krščanske ljubezni in v sklepnem delu programa so ob slovesu mnogim po licih polzele solze. (Janez 13:35)

Novinarji z državnega radia so prišli in intervjuvali zborovalnega nadzornika. Prenašali so tudi odlomke nekaterih govorov. To je bil zares zgodovinski dogodek, ki je tem dolgo časa osamljenim zvestim Pričam pomagal, da so se močno približali Jehovovi vidni organizaciji.

Rojevanje sadov v slavo Jehovu

Ko kraljestveno sporočilo obrodi sadove, se to vidi v lepem vedenju, ki prinaša slavo in čast Jehovu. (Titu 2:10) Neka najstnica je bila navdušena nad tem, kar se je učila na tedenskem biblijskem pouku. Toda oče ji je prepovedal obiskovati krščanske shode. Ko mu je spoštljivo pojasnila, zakaj so krščanski shodi pomembni in da jih želi obiskovati, jo je nemudoma nagnal od doma. Očitno je menil, da bo storila podobno kakor večina mladih – se takoj preselila k fantu, ki bi zanjo poskrbel. Ko je zvedel, da živi zgledno in čisto kot kristjanka, ga je to spodbudilo, da jo je vzel nazaj in ji zagotovil vso svobodo pri služenju Jehovu.

Naslednji zgled je vodja neke glasbene skupine. Razočaran je bil nad svojim nemoralnim življenjskim slogom. Iskal je smoter življenja in prišel v stik s Pričami. Ko je pričel živeti v skladu z biblijskimi moralnimi merili, so vsi v mestu začeli govoriti o njem. Kmalu je uvidel potrebo, da pretrga vse stike z nezdravo družbo. (1. Korinčanom 15:33, SSP) Nato se je odločil za pomemben korak, in sicer za krst v znak svoje posvetitve Jehovu.

Skupina mladih je iskala pravo vero. Pri svojem iskanju so se pogovarjali s kar nekaj evangeličanskimi pastorji, toda na koncu so bili samo še bolj zmedeni in razočarani. Tako so postali nasilni postopači, ki so se posmehovali iz vsega, kar je imelo verski pridih.

Misijonar Jehovovih prič je nekega dne na poti na biblijski pouk šel mimo kraja, kjer so se ti mladi zadrževali. Želeli so, da jim odgovori na nekaj vprašanj, zato so ga odvedli na dvorišče in mu ponudili pručko. Sledila je poplava vprašanj o temah, kot so duša, peklenski ogenj, življenje v nebesih in konec sveta. Priča jim je na vsa vprašanja odgovoril z Biblijo, ki mu jo je izročil vodja tolpe. Po eni uri mu je vodja po imenu Law dejal: »Ko smo vas prosili, da nam odgovorite na vprašanja, smo vas hoteli osmešiti, tako kot smo to storili z ljudmi drugih ver. Mislili smo, da nihče ne more odgovoriti na ta vprašanja. Toda vi ste in to samo z Biblijo! Povejte mi, kako lahko bolje spoznam Biblijo?« Law je sprejel biblijski pouk in kmalu pričel obiskovati shode. Nedolgo zatem je zapustil tolpo in se odrekel nasilnemu življenju. V enem letu se je posvetil Jehovu in krstil. Zdaj služi kot strežni služabnik.

Ena od krajevnih navad, ki se je močno ukoreninila, je ta, da pari kar živijo skupaj, ne da bi bili zakonito poročeni. Mnogi živijo skupaj že leta in imajo tudi otroke. Ni jim  lahko sprejeti Božjega gledišča glede tega. Zelo spodbudno je doživetje, ki kaže, kako je Božja Beseda nekemu moškemu pomagala premagati to oviro. (2. Korinčanom 10:4–6; Hebrejcem 4:12)

Antonio je razumel, da bi moral uzakoniti svojo zunajzakonsko skupnost, in načrtoval je, da bo to storil po obiranju koruze, ko bi lahko zbral nekaj denarja za svatbo. Ravno na večer pred obiranjem so prišli tatje in mu pridelek ukradli. Odločil se je, da bo počakal na pridelek naslednjega leta, in zopet so ga okradli. Ko je Antoniu propadel še en poskus, da bi pridobil denar za poroko, je uvidel, kdo mu v resnici nasprotuje. »Satan se ne bo več igral z menoj,« je rekel. »V mesecu in pol se bova poročila, s pojedino ali brez nje!« Tako sta tudi storila in na njuno presenečenje so prijatelji priskrbeli kokoši, race in kozo za poročno pojedino. Potem ko sta registrirala svojo zvezo, sta se, skupaj s svojimi šestimi otroki, krstila v znak posvetitve Jehovu.

Delovanje na otoku Príncipe

Okrajni nadzornik in pionirji s São Toméja so v zadnjih nekaj letih pričeli občasno obiskovati 6000 prebivalcev otoka Príncipe. Otočani so se izkazali za zelo gostoljubne in Pričam so radi prisluhnili. Ko je neki moški prebral traktat, ki sta mu ga pustili pionirki, ju je naslednjega dne poiskal in se ponudil, da bi jima pomagal pri razdeljevanju. Pionirki sta mu pojasnili, da morata delo opraviti sami, toda moški je vztrajal in ju spremljal od vrat do vrat, tako da ju je predstavil stanovalcem in jih spodbudil, naj jima skrbno prisluhnejo. Končno se je od njiju le poslovil, vendar ju je še prej pohvalil za pomembno delo, ki ga opravljata.

Leta 1998 sta se pionirja s São Toméja preselila na Príncipe in kmalu pričela voditi 17 biblijskih poukov na domu. Delo se je širilo in občinsko preučevanje knjige je kmalu obiskovalo povprečno 16 ljudi, več kot 30 pa je bilo navzočih na javnem govoru. Mestno upravo so seznanili, da potrebujejo prostor za shode in z veseljem so jim dodelili zemljišče za gradnjo kraljestvene dvorane. Bratje s São Toméja so prostovoljno zgradili majhno kraljestveno dvorano, ki ima tudi nastanitev za dva posebna pionirja.

Dobra novica nedvomno rojeva veliko sadov in raste na teh osamljenih otokih. (Kološanom 1:5, 6) Januarja 1990 je na São Toméju in Príncipu bilo 46 oznanjevalcev. V službenem letu 2002 so dosegli kar 388 kraljestvenih oznanjevalcev! Več kot 20 odstotkov jih sodeluje v polnočasni službi, skupaj pa vodijo okoli 1400 biblijskih poukov na domu. Na spominski slovesnosti leta 2001 je bilo navzočih 1907, kar je najvišje število doslej. Da, Jehovova beseda se na teh tropskih otokih hitro širi in prinaša slavo. (2. Tesaloničanom 3:1)

[Okvir/slika na strani 12]

Priljubljeni radijski oddaji

Na teh otokih zelo cenijo knjigo Učinkoviti odgovori na vprašanja mladih. * Vsaka dva tedna na državnem radiu poteka 15-minutna oddaja z istim naslovom. Kako vznemirljivo je, ko voditelj vpraša »Mladi, kako veste, ali je to prava ljubezen ali pa slepa zaljubljenost?«, in nato prične brati odlomek iz knjige! (Glej 31. poglavje.) V drugi podobni oddaji predstavljajo izbrane odlomke iz knjige Skrivnost družinske sreče. *

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 9]

Prva kraljestvena dvorana na São Toméju leta 1994

[Slike na strani 10]

1. Hitro zgrajena kraljestvena dvorana v Mé-Zochiju

2. Zgodovinsko območno zborovanje je potekalo v tej dvorani

3. Veseli kandidati za krst na zborovanju

[Navedba vira slike na strani 8]

Zemlja: Mountain High Maps® Copyright © 1997 Digital Wisdom, Inc.