»Suženj«, ki je zvest in preudaren
»Suženj«, ki je zvest in preudaren
»Kdo je pravzaprav zvesti in preudarni suženj, ki ga je gospodar postavil nad svojimi služabniki?« (MATEVŽ 24:45, NW)
1., 2. Zakaj je danes nadvse pomembno, da redno dobivamo duhovno hrano?
V TOREK popoldan, 11. nisana leta 33 n. š., so učenci postavili Jezusu vprašanje, ki je zelo pomembno za nas danes. Vprašali so ga: »Kaj bo znamenje prihodu tvojemu in koncu sveta?« Jezus jim je v odgovor povedal presenetljivo prerokbo. Govoril je o nemirnem obdobju, za katero bodo značilne vojne, lakote, potresi in bolezni. To pa naj bi bilo šele »začetek nadlogam«. Razmere naj bi se še poslabšale. Kako zastrašujoča napoved! (Matevž 24:3, 7, 8, 15–22; Lukež 21:10, 11)
2 Od leta 1914 se je izpolnil že precejšen del Jezusove prerokbe. ‚Nadloge‘ človeštvo neusmiljeno tepejo. Vendar se pravim kristjanom ni treba bati. Jezus je obljubil, da nas bo oskrboval s hranljivo duhovno hrano. Toda ker je on zdaj v nebesih, nas zanima naslednje: Kako je poskrbel, da mi na zemlji dobivamo duhovno hrano?
3. Kako je Jezus poskrbel, da dobivamo »hrano ob pravem času«?
3 Na to vprašanje je odgovoril sam Jezus. V svoji veliki prerokbi je vprašal: »Kdo je pravzaprav zvesti in preudarni suženj, ki ga je gospodar postavil nad svojimi služabniki, da jim daje hrano ob pravem času?« Nato je dejal: »Srečen ta suženj, če ga gospodar ob svojem prihodu najde, da tako dela! Resnično vam povem, da ga bo postavil čez vse svoje imetje.« (Matevž 24:45–47, NW) Da, obstajal bo »suženj«, ki bo skrbel za duhovno hrano, »suženj«, ki bo zvest in preudaren. Ali naj bi bil ta suženj kak posameznik, več posameznikov, ki bi nasledili eden drugega, ali kdo drug? Odgovor na to vprašanje nas zelo zanima, saj zvesti suženj deli nujno potrebno duhovno hrano.
Posameznik ali skupina?
4. Kako vemo, da »zvesti in preudarni suženj« ne more biti en človek?
4 »Zvesti in preudarni suženj« ne more biti le en človek. Zakaj ne? Zato ker je suženj začel deliti duhovno hrano že v prvem stoletju in v skladu z Jezusovimi besedami naj bi to še vedno počel ob Gospodarjevem prihodu leta 1914. To bi pomenilo, da bi moral en človek zvesto služiti kakih 1900 let. Tako dolgo ni živel niti Metuselah! (1. Mojzesova 5:27)
5. Pojasnite, zakaj se izraz »zvesti in preudarni suženj« ne nanaša na vsakega kristjana posebej.
5 Ali se potem izraz »zvesti in preudarni suženj« na splošno nanaša na vsakega kristjana posebej? Res je, da morajo biti vsi kristjani zvesti in preudarni, toda Jezus očitno ni imel v mislih posameznikov, ko je govoril o ‚zvestem in preudarnem sužnju‘. Kako to vemo? Ker je rekel, da bo ‚gospodar ob prihodu‘ postavil sužnja »čez vse svoje imetje«. Le kako bi lahko bil vsak posamezen kristjan postavljen čez vse – čez »vse« Gospodovo imetje? To je nemogoče!
6. V katerem smislu je bil izraelski narod Božji »hlapec« oziroma »suženj«?
6 Edino logično je torej, da je Jezus, ko je govoril o ‚zvestem in preudarnem sužnju‘, mislil na skupino kristjanov. Ali je res mogoče, da bi obstajal razred sužnja? Da. Sedemsto let pred Kristusom je Jehova za celoten izraelski narod rekel, da so ‚njegove priče‘ in ‚njegov hlapec, ki si ga je izvolil‘. (Izaija 43:10, poudarili mi.) Vsak član izraelskega naroda je od leta 1513 pr. n. š., ko je bila dana mojzesovska postava, pa do binkošti leta 33 n. š. pripadal temu razredu hlapca. Večina Izraelcev ni neposredno sodelovala pri upravnih zadevah naroda ali pa skrbela za program duhovnega hranjenja. Jehova je te naloge zaupal kraljem, sodnikom, prerokom, duhovnikom in levitom. Vseeno pa naj bi Izrael kot narod zastopal Jehovovo suverenost in Ga hvalil med narodi. Vsak Izraelec je moral biti priča za Jehova. (5. Mojzesova 26:19; Izaija 43:21; Malahija 2:7; Rimljanom 3:1, 2)
»Hlapec« odslovljen
7. Zakaj je staroveški izraelski narod izgubil prednost biti Božji »hlapec«?
7 Ali je bil Izrael, glede na to, da je bil že stoletja Božji »hlapec«, tudi suženj, o katerem je govoril Jezus? Ne, saj se staroveški Izrael žal ni izkazal niti za zvestega niti za preudarnega. Pavel je to stanje povzel, ko je citiral Jehovove besede narodu: »Zavoljo vas se ime Božje preklinja med pogani.« (Rimljanom 2:24) Izraelova dolga uporniška zgodovina je dosegla vrhunec, ko je ljudstvo zavrglo Jezusa. Takrat pa je tudi Jehova zavrgel njih. (Matevž 21:42, 43)
8. Kdaj in v kakšnih okoliščinah je nov »hlapec« nadomestil izraelski narod?
8 To, da se je »hlapec«, Izrael, izkazal za nezvestega, ni pomenilo, da bodo zvesti častilci za vedno ostali brez duhovne hrane. Ob binkoštih leta 33 n. š., petdeset dni po Jezusovem vstajenju, je bil na kakih 120 učencev, zbranih v gornji izbi v Jeruzalemu, izlit sveti duh. Takrat se je rodil nov narod. Povsem primerno je bilo, da so njegovi člani to rojstvo javno objavili s tem, da so prebivalcem Jeruzalema pogumno spregovorili o ‚Božjih velikih delih‘. (Dejanja 2:11) Tako je ta novi narod, in sicer duhovni narod, postal »hlapec«, ki naj bi narodom oznanjal Jehovovo slavo in delil hrano ob pravem času. (1. Petrov 2:9) Kasneje je dobil povsem ustrezno ime ‚Božji Izrael‘. (Galatom 6:16)
9. a) Kdo sestavlja ‚zvestega in preudarnega sužnja‘? b) Kdo so »služabniki«?
9 Vsak član ‚Božjega Izraela‘ je posvečen, krščen kristjan, ki je maziljen s svetim duhom in ima nebeško upanje. Zato se izraz »zvesti in preudarni suženj« nanaša na vse člane tega maziljenega duhovnega naroda kot skupino, živeče na zemlji v katerem koli obdobju od leta 33 n. š. do danes, prav kakor so bili vsi Izraelci, ki so živeli v katerem koli obdobju od leta 1513 pr. n. š. do binkošti leta 33 n. š., del predkrščanskega razreda hlapca. Kdo pa so »služabniki«, ki jih suženj oskrbuje z duhovno hrano? V prvem stoletju n. š. so vsi kristjani gojili nebeško upanje. Služabniki so torej prav tako bili maziljeni kristjani, vendar gledano kot posamezniki, in ne kot skupina. Duhovno hrano, ki jo je delil suženj, so potrebovali vsi, tudi tisti, ki so v občini imeli odgovorne položaje. (1. Korinčanom 12:12, 19–27; Hebrejcem 5:11–13; 2. Petrov 3:15, 16)
»Vsakemu svoje delo«
10., 11. Kako vemo, da ni vsem članom razreda sužnja naloženo enako delo?
10 ‚Božji Izrael‘ je torej zvesti in preudarni suženj, ki mu je bilo kot razredu zaupano delo, toda tudi posamezni člani tega razreda imajo svoje odgovornosti. To je pojasnil Jezus, kot lahko beremo v Markovem evangeliju 13:34. Dejal je: »Kakor je človek, ki je odpotoval, zapustil dom svoj in dal hlapcem [sužnjem, NW] svojim oblast in vsakemu svoje delo, tudi vratarju zapovedal, da naj čuje.« (Poudarili mi.) Tako je vsak član razreda sužnja prejel nalogo – da poveča Kristusovo zemeljsko imetje. To nalogo opravlja v skladu s svojimi zmožnostmi in okoliščinami. (Matevž 25:14, 15)
11 Poleg tega je apostol Peter maziljenim kristjanom svojih dni dejal: »Kakor je vsakteri prejel dar, služite si ž njim med seboj kot dobri oskrbniki mnogotere milosti Božje.« (1. Petrov 4:10, poudarili mi.) Maziljenci morajo torej z darovi, ki so jih prejeli od Boga, streči drug drugemu. Iz Petrovih besed je tudi razvidno, da ne bodo vsi kristjani imeli enakih zmožnosti, odgovornosti ali prednosti. Toda vsak član razreda sužnja je lahko prispeval k rasti duhovnega naroda. Kako?
12. Kako je vsak član razreda sužnja, bodisi moški ali ženska, prispeval k rasti tega razreda?
12 Kot prvo, od vsakega se je zahtevalo, da je bil priča za Jehova, kar je pomenilo, da je oznanjeval dobro novico o Kraljestvu. (Izaija 43:10–12; Matevž 24:14) Jezus je tik pred vnebohodom vsem svojim zvestim učencem, moškim in ženskam, zapovedal, naj bodo učitelji. Rekel je: »Pojdite torej in pridobivajte mi v učence vse narode, krščujoč jih v ime Očeta in Sina in svetega Duha, učeč jih, naj izpolnjujejo vse, karkoli sem vam zapovedal. In glejte, jaz sem z vami vse dni do konca sveta.« (Matevž 28:19, 20, poudarili mi.)
13. Katero prednost so imeli vsi maziljeni kristjani?
13 Ko so našli nove učence, so jih morali skrbno poučiti, naj izpolnjujejo vse, kar jim je bil Kristus zapovedal. Sčasoma so se dovzetni posamezniki usposobili za poučevanje drugih. Bodočim članom razreda sužnja različnih narodnosti je bila na voljo hranljiva duhovna hrana. Vsi maziljeni kristjani, moški in ženske, so sodelovali pri nalogi pridobivanja učencev. (Dejanja 2:17, 18) To delo naj bi potekalo od takrat, ko je suženj pričel opravljati svojo nalogo, pa do konca te stvarnosti.
14. Komu v občini je bila zaupana prednost poučevanja in kako so na to gledale zveste maziljene kristjanke?
14 Posamezniki, ki so se krstili in bili maziljeni, so postali del sužnja. Ne glede na to, kdo jih je poučeval na začetku, so se še naprej učili od članov občine, ki so izpolnjevali svetopisemske pogoje za to, da so služili kot starešine. (1. Timoteju 3:1–7; Titu 1:6–9) Ti postavljeni možje so tako imeli prednost, da na poseben način pripomorejo k rasti naroda. Zveste maziljene kristjanke niso bile užaljene, ker so v občini lahko poučevali samo krščanski moški. (1. Korinčanom 14:34, 35) Prav nasprotno, vesele so bile, da so imele koristi od trdega dela krščanskih moških v občini, in hvaležne so bile za prednosti, ki so jim bile na voljo, tudi za to, da so lahko druge seznanjale z radostnim sporočilom. Današnje goreče maziljene sestre kažejo enako ponižno stališče, ne glede na to, ali so postavljeni starešine maziljenci ali ne.
15. Kaj je bil eden glavnih virov duhovne hrane v prvem stoletju in kdo je bil na čelu razdeljevanja te hrane?
15 V prvem stoletju je glavna duhovna hrana prihajala neposredno izpod peresa apostolov in drugih učencev, ki jim je bilo zaupano vodstvo. Ta pisma – še posebej tista, ki jih najdemo med 27 navdihnjenimi knjigami Krščanskih grških spisov – so se brala po občinah in krajevnim starešinam nedvomno bila temelj za poučevanje. Tako so predstavniki sužnja iskrenim kristjanom zvesto delili bogato duhovno hrano. V prvem stoletju je razred sužnja zvesto opravljal nalogo, ki mu je bila zaupana.
»Suženj« devetnajst stoletij kasneje
16., 17. Kako je razred sužnja že pred letom 1914 dokazal, da zvesto opravlja svojo nalogo?
16 Kaj pa danes? Ali je Jezus ob začetku svoje navzočnosti leta 1914 našel skupino maziljenih kristjanov, ki je zvesto delila hrano ob pravem času? Seveda je. Te skupine ni bilo težko prepoznati, saj je rojevala dobre sadove. (Matevž 7:20) Dogodki, ki so se od tedaj zvrstili, potrjujejo, da je bila ta skupina pravilno prepoznana.
17 Ob Jezusovem prihodu je kakih 5000 posameznikov razreda sužnja marljivo širilo biblijsko resnico. Delavcev je bilo sicer malo, vendar si je suženj pri razglašanju dobre novice pomagal z različnimi inovativnimi metodami. (Matevž 9:38) Poskrbeli so na primer, da so pridige z biblijskimi temami izhajale v skoraj 2000 časopisih. Tako je resnica iz Božje Besede dosegla desettisoče bralcev naenkrat. Pripravili so tudi osemurno predvajanje barvnih diapozitivov in filma. Zaradi te domiselne predstavitve se je z biblijskim sporočilom, ki je zajemalo dogodke od začetka stvarjenja pa do konca Kristusovega tisočletnega vladanja, seznanilo skupaj več kot devet milijonov ljudi, in to na treh celinah. Pomagali so si tudi s tiskano besedo. Leta 1914 so denimo natisnili kakih 50.000 izvodov revije Stražni stolp.
18. Kdaj je Jezus postavil sužnja čez vse svoje imetje in zakaj?
18 Da, Gospodar je ob svojem prihodu videl, da njegov zvesti suženj vestno hrani služabnike ter oznanjuje dobro novico. Zdaj pa so sužnja čakale še večje odgovornosti. Jezus je rekel: »Resnično vam povem, da ga bo postavil čez vse svoje imetje.« (Matevž 24:47, NW) Jezus je to storil leta 1919, potem ko je suženj prestal obdobje preizkušanja. Toda zakaj so bile ‚zvestemu in preudarnemu sužnju‘ zaupane večje odgovornosti? Zato ker se je Gospodarjevo imetje povečalo. Jezus je namreč 1914. leta zakraljeval.
19. Pojasnite, kako je poskrbljeno za duhovne potrebe ‚velike množice‘.
19 Kaj pa je imetje, čez katero je novookronani Gospodar postavil svojega zvestega sužnja? To so vse duhovne stvari, ki mu pripadajo na zemlji. Na primer, dve desetletji po Kristusovem ustoličenju leta 1914 je bila razpoznana »velika množica« »drugih ovac«. (Razodetje 7:9; Janez 10:16) Ta skupina ni bila sestavljena iz maziljenih članov ‚Božjega Izraela‘, temveč iz iskrenih moških in žensk z zemeljskim upanjem, ki so ljubili Jehova in mu želeli služiti tako kakor maziljenci. ‚Zvestemu in preudarnemu sužnju‘ so pravzaprav dejali: »Z vami pojdemo, kajti slišali smo, da je Bog z vami.« (Zaharija 8:23) Ti novokrščeni kristjani so uživali isto bogato duhovno hrano kakor maziljeni služabniki in oba razreda se vse od takrat hranita pri isti duhovni mizi. Kakšen blagoslov je to za člane ‚velike množice‘!
20. Kakšno vlogo ima pri večanju Gospodovega imetja »velika množica«?
20 Člani ‚velike množice‘ so se z veseljem pridružili maziljenemu razredu sužnja pri oznanjevanju dobre novice. Z oznanjevanjem so večali Gospodarjevo zemeljsko imetje in s tem ‚zvestemu in preudarnemu sužnju‘ dodajali odgovornosti. Ker je bilo tistih, ki so se želeli poučiti o resnici, vedno več, je bilo treba razširiti tiskarne, da bi se zadovoljilo povpraševanje po biblijski literaturi. V mnogih deželah so bili ustanovljeni podružnični uradi Jehovovih prič. Misijonarji so bili poslani »do skrajnih mej sveta«. (Dejanja 1:8, SSP) S približno pet tisoč maziljenih kristjanov leta 1914 so se vrste Božjih hvalilcev povečale na več kot šest milijonov v današnjem času, in večina teh je iz ‚velike množice‘. Prav zares, Jezusovo imetje se je od njegovega kronanja leta 1914 že večkrat povečalo!
21. Kateri priliki bomo pregledali v naslednjem preučevalnem članku?
21 Iz vsega tega vidimo, da je suženj ‚zvest in preudaren‘. Jezus je takoj za tem, ko je govoril o ‚zvestem in preudarnem sužnju‘, povedal priliki, ki poudarjata ti lastnosti: priliko o preudarnih in nespametnih devicah ter priliko o talentih. (Matevž 25:1–30) Zelo nas zanima, kaj ti priliki pomenita za nas danes! O tem bomo spregovorili v naslednjem članku.
Kaj menite?
• Kdo sestavlja ‚zvestega in preudarnega sužnja‘?
• Kdo so »služabniki«?
• Kdaj je bil zvesti suženj postavljen čez vse Gospodovo imetje in zakaj ravno takrat?
• Kdo v zadnjih desetletjih pomaga večati Gospodovo imetje in kako?
[Preučevalna vprašanja]
[Sliki na strani 10]
Razred sužnja je v prvem stoletju zvesto opravljal svojo nalogo