Kaj se lahko iz Jezusovih čudežev naučite?

MORDA vas bo presenetilo spoznanje, da beseda, ki v izvirnem jeziku pomeni »čudež«, v biblijskih pripovedih o Jezusovem življenju na zemlji ni nikoli uporabljena. Grška beseda (dýnamis), ki je včasih prevedena s »čudež«, dobesedno pomeni »moč«. (Lukež 8:46) Prevesti jo je mogoče tudi z »zmožnost« ali »mogočna dela«. (Matevž 11:20, SSP; 25:15) Po besedah nekega učenjaka ta grški izraz »poudarja mogočno delo, ki je bilo storjeno, še posebej pa moč, s katero se ga je opravilo. To delo izraža Božjo dejavno moč.«

Naslednja grška beseda (téras), ki pomeni ‚čudežno znamenje‘ ali ‚čudo‘, poudarja, kakšen učinek ima dogodek na opazovalce. Množice in učenci so bili nad Jezusovimi mogočnimi  deli pogosto osupli in začudeni. (Marko 2:12; 4:41; 6:51; Lukež 9:43)

Tretji grški izraz (semeíon), ki se nanaša na Jezusove čudeže, pomeni »znamenje«. Ta izraz »se osredotoča na globlji pomen čudeža,« pravi učenjak Robert Deffinbaugh. Potem pa doda: »Znamenje je čudež, ki sporoča resnico o našem Gospodu Jezusu.«

Triki ali moč od Boga?

V Bibliji Jezusovi čudeži niso opisani kot triki, ki so namenjeni zabavanju ljudi. To so bili prikazi ‚Božje veličastne moči‘, podobno kot takrat, ko je Jezus iz nekega dečka izgnal demona. (Lukež 9:37–43, NW) Ali bi bila takšna mogočna dela za Vsemogočnega Boga, o katerem beremo, da ima ‚presilno moč‘, nekaj nemogočega? (Izaija 40:26) Seveda ne!

V evangelijih je opisanih kakih 35 čudežev, ki jih je naredil Jezus. Vendar točnega števila njegovih čudežev ne vemo. Vzemimo za primer Matevžev evangelij 14:14, kjer piše: »[Jezus] ugleda veliko množico, in zasmilijo se mu ter ozdravi njih bolnike.« Ta vrstica nam ne pove, koliko bolnih ljudi je takrat ozdravil.

Takšna mogočna dela so bila bistvena za Jezusovo trditev, da je Božji Sin, obljubljeni Mesija. Iz Svetega pisma je namreč jasno razvidno, da je Jezus delal čudeže zaradi moči, ki jo je dobil od Boga. Apostol Peter je o Jezusu govoril kot o ‚možu, ki ga je Bog potrdil za vas z močmi in čudeži in znamenji, ki jih je Bog po njem storil med vami, kakor sami veste‘. (Dejanja 2:22) Ob neki drugi priložnosti je Peter opozoril na to, da je Jezusa ‚pomazilil Bog s svetim Duhom in z močjo; da je hodil okrog, deleč dobrote in ozdravljajoč vse, ki so bili obvladani od hudiča, ker je bil Bog z njim‘. (Dejanja 10:37, 38)

 Čudeži, ki jih je delal Jezus, so bili tudi močno prepleteni z njegovim sporočilom. Besede iz Markovega evangelija 1:21–27 nam odkrivajo, kako se je na njegovo poučevanje in enega od čudežev odzvala množica. V 22. vrstici piše, da so množice ‚ostrmele ob nauku njegovem‘, v 27. vrstici pa, da so se ljudje »začudili« (SSP), ko je izgnal demona. Oboje, Jezusova mogočna dela in sporočilo, je dokazovalo, da je on tisti obljubljeni Mesija.

Jezus pa tega, da je Mesija, ni le trdil. To, da je bil res Mesija, je poleg njegovih besed in dejanj dokazovala tudi Božja moč, ki se je kazala v njegovih čudežih. Ko so se ljudje začeli spraševati glede njegove vloge in poslanstva, je pogumno odgovoril: »Jaz imam večje pričevanje nego Janezovo [Krstnikovo]: dela namreč, katera mi je Oče izročil, da jih dopolnim, prav ta dela, ki jih jaz delam, pričajo zame, da me je Oče poslal.« (Janez 5:36)

Dokazi pristnosti

Zakaj smo lahko prepričani, da so bili Jezusovi čudeži resnični, pristni? Razmislimo o nekaterih dokazih pristnosti.

Ko je Jezus opravljal mogočna dela, ni nikoli opozarjal nase. Poskrbel je, da so ljudje zasluge za vsak čudež pripisali Bogu in da je bil slave deležen Bog. Preden je ozdravil slepega človeka, denimo, je poudaril, da se bo to zgodilo zato, »da se razodenejo dela Božja na njem«. (Janez 9:1–3; 11:1–4)

V nasprotju z iluzionisti, čarovniki in tistimi, ki zdravijo z vero, ni Jezus nikoli posegal po hipnotiziranju, zvijačah, spektakularnih predstavah, magičnih urokih ali čustvenih ritualih. Ni se zatekal k praznoverju ali relikvijam. Bodite pozorni na to, s kakšno skromnostjo je ozdravil dva slepa človeka. V pripovedi beremo: »Jezus pa, ganjen usmiljenja, se dotakne njunih oči. In precej izpregledata, in šla sta za njim.« (Matevž 20:29–34) Nobenih ritualov, ceremonij ali pompoznih predstav. Svoje čudeže je opravljal javno, pogosto kar pred mnogimi očividci. Ni uporabljal posebne razsvetljave, odrske postavitve ali rekvizitov. V nasprotju z Jezusovimi čudeži pa mnogih današnjih domnevnih čudežev ni mogoče dokumentirati. (Marko 5:24–29; Lukež 7:11–15)

Jezus je včasih potrdil, da so ljudje, v prid katerih je čudež naredil, imeli vero. Vendar pa je čudež lahko storil tudi, če človek ni imel vere. Ko je bil v Kafarnaumu v Galileji, so mu ljudje ‚prinesli mnogo obsedencev; in izžene duhove z besedo in ozdravi vse bolnike‘. (Matevž 8:16, poudarili mi.)

Poleg tega je Jezus čudeže delal zato, da bi zadovoljil dejanske telesne potrebe ljudi, ne pa da bi komu potešil radovednost. (Marko 10:46–52; Lukež 23:8) In prav nikoli ni storil čudeža zato, da bi kakor koli imel od tega sam korist. (Matevž 4:2–4; 10:8)

Kaj pa evangelijske pripovedi?

Dejstva o Jezusovih čudežih spoznamo iz četverih evangelijev. Toda ali se lahko na te pripovedi pri raziskovanju pristnosti čudežev, ki jih pripisujejo Jezusu, zanesemo? Da, lahko.

Že prej smo omenili, da je Jezus čudeže opravljal javno, pred mnogimi očividci. In prvi evangeliji so bili napisani v času, ko je večina teh očividcev še vedno živela. Glede poštenosti evangelijskih piscev je v knjigi The Miracles and the Resurrection pisalo: »Obtoževati evangelijske pisce, da so zgodovinska dejstva brez vsakršnih zadržkov preplavili z izmišljenimi čudeži, da bi z njimi širili teološko propagando, bi bilo skrajno krivično. [. . .] Hoteli so biti pošteni zapisovalci.«

Judovski nasprotniki krščanstva niso nikoli oporekali mogočnim delom, opisanim v evangelijih. Dvomili so le o moči, s katero so bila ta dela storjena. (Marko 3:22–26) Tudi  kasnejši nasprotniki niso mogli uspešno ovreči Jezusovih čudežev. Ravno nasprotno, na voljo so nam zapisi iz prvega in drugega stoletja n. š., v katerih so omenjena Jezusova čudežna dela. Jasno je torej, da lahko imamo evangelijske pripovedi o Jezusovih čudežih povsem upravičeno za verodostojne.

Kdo je bil človek, ki je delal čudeže

Raziskovanje Jezusovih čudežev bi bilo nepopolno, če bi se pri tem omejili le na logične dokaze o njihovi pristnosti. V evangelijih se nam z opisovanjem Jezusovih mogočnih del razodeva človek z močnimi občutki in sočutjem, kakršnega nima nihče drug, človek, ki se nadvse zanima za dobro drugih.

Pomislite na gobavca, ki je v svojem obupu pristopil k Jezusu in ga prosil: »Če hočeš, me moreš očistiti.« Gobavec se mu je »zasmilil«, zato je iztegnil roko, se ga dotaknil in mu rekel: »Hočem, bodi očiščen!« In mož je bil v trenutku ozdravljen. (Marko 1:40–42, SSP) Jezus je tako pokazal, da se zna vživeti v občutke drugih, in prav to ga je spodbujalo, da je z močjo, ki jo je dobil od Boga, delal čudeže.

Kaj se je zgodilo, ko je naletel na pogrebni sprevod, ki je prihajal iz mesta Nain? Umrli mladenič je bil edini sin neke vdove. Jezusu se je ženska »zasmilila«, zato je stopil k njej in ji rekel: »Ne jokaj!« Nato ji je sina obudil v življenje. (Lukež 7:11–15, SSP)

Iz čudežev, ki jih je delal Jezus, se lahko naučimo nekaj tolažilnega, in sicer, da so se mu ljudje ‚smilili‘ ter da je vse to delal zato, da bi jim pomagal. Vendar takšni čudeži niso le del zgodovine. »Jezus Kristus je isti včeraj in danes in na veke,« piše v Listu Hebrejcem 13:8. On zdaj vlada kot nebeški Kralj in je pripravljen pa tudi zmožen, da čudežne moči, ki jih je dobil od Boga, uporabi v veliko večjem obsegu, kot pa jih je uporabljal, ko je bil kot človek na zemlji. Z njimi bo kmalu ozdravil poslušno človeštvo. O tem svetlem obetu za prihodnost pa vam bodo z veseljem pomagali spoznati kaj več Jehovove priče.

[Sliki na straneh 4, 5]

Jezusovi čudeži so bili prikaz ‚Božje veličastne moči‘

[Slika na strani 7]

Jezus je bil človek z močnimi občutki