Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Smrt – grozljiva resničnost!

Smrt – grozljiva resničnost!

Smrt – grozljiva resničnost!

»OD TRENUTKA, ko človek pride na svet, lahko vsak hip umre,« je napisal britanski zgodovinar Arnold Toynbee. Dodal je: »Neizbežno je, da bo ta resničnost prej ali slej doletela prav vsakogar.« Kakšna žalost nas preplavi, ko nam smrt vzame ljubljenega družinskega člana ali tesnega prijatelja!

Smrt je za človeštvo že tisoče let grozljiva resničnost. Kadar nam kdo od najdražjih umre, nas prevzame občutek nemoči. Smrt lahko zadene kogar koli. Nihče ni izvzet. »Žalost nas vse po vrsti spremeni v otroke – izniči vse razlike v izobraženosti. Najpametnejši ne ve ničesar.« Tako je napisal esejist iz 19. stoletja. Postanemo kakor majhni otroci – nemočni, nesposobni, da bi spremenili razmere. Človeka, ki ga izgubimo, nam ne more povrniti niti bogastvo niti moč. Pametni in izobraženi nimajo odgovorov. Jočejo šibki, pa tudi močni.

Takšno bolečino je okusil David, kralj starodavnega Izraela, ko mu je umrl sin Absalom. Potem ko je izvedel, da je njegov sin mrtev, so mu iz oči privrele solze in je vzkliknil: »O sin moj Absalom, sin moj, sin moj Absalom! Ah, da bi bil jaz umrl zate! O Absalom, sin moj, sin moj!« (2. Samuelova 18:33) Mogočni kralj, ki je v preteklosti premagal močne sovražnike, ni mogel storiti ničesar, ampak si je lahko samo nemočno želel, da bi namesto svojega sina sam podlegel ‚zadnjemu sovražniku, smrti‘. (1. Korinčanom 15:26)

Ali je za umrle kakšno upanje? Ali bomo svoje ljubljene spet kdaj videli? Svetopisemska odgovora na ti vprašanji boste našli v naslednjem članku.