»Simbolna drama« in njen pomen za nas

KAKO težko bi bilo prepoznati celoten pomen določenih svetopisemskih odlomkov, če jih ne bi osvetlili drugi deli Biblije! Na zgodovinske pripovedi v Božji Besedi lahko gledamo kot na dejstva. Vendar nekatere od teh vsebujejo globlje resnice, ki niso takoj opazne. Eden takih primerov je pripoved o dveh ženskah v družini očaka Abrahama. Apostol Pavel jo je imenoval »simbolna drama«. (Galačanom 4:24)

Ta drama si zasluži našo pozornost zato, ker so dejstva, ki so predstavljena v njej, bistvenega pomena za vse, ki si želijo, da bi jih Bog Jehova blagoslovil. Preden raziščemo, zakaj je tako, preglejmo okoliščine, ki so Pavla navedle, da je razkril pomen te drame.

Galatijski kristjani v prvem stoletju so imeli problem. Nekateri so ‚natančno obhajali dneve, mesece, dobe in leta‘ – stvari, ki jih je zapovedovala mojzesovska postava. Ti posamezniki so trdili, da morajo verniki izpolnjevati postavo, če si želijo Božjega odobravanja. (Galačanom 4:10; 5:2, 3) Pavel je sicer vedel, da se od kristjanov ne pričakuje takšnega izpolnjevanja postave. Da bi to dokazal, je omenil pripoved, ki je bila znana vsem z judovskim poreklom.

Pavel je Galačane spomnil, da sta se Abrahamu, očetu judovskega naroda, rodila Izmael in Izak. Prvega je rodila dekla, Agara oziroma Hagara, drugega pa svobodna ženska, Sara. Tisti Galačani, ki so se zavzemali za poslušnost mojzesovski postavi, so nedvomno poznali zgodbo o tem, da je bila Sara najprej neplodna in je zato dala Abrahamu svojo deklo Hagaro, da bi ta namesto nje rodila otroka. Vedeli so, da je Hagara, potem ko je rodila Izmaela, začela zaničevati svojo gospodarico Saro.  Kot je obljubil Bog, pa je Sara v visoki starosti končno rodila Izaka. Kasneje je Abraham Hagaro in Izmaela poslal proč, ker je Izmael grdo ravnal z Izakom. (1. Mojzesova 16:1–4; 17:15–17; 21:1–14; Galačanom 4:22, 23)

Dve ženski, dve zavezi

Pavel je posamezne dele te ‚simbolne drame‘ tudi razložil. »Ti ženski namreč predstavljata dve zavezi,« je napisal. »Ena je z gore Sinaj, ki rojeva otroke za sužnost, in ta je Hagara [. . .] in predstavlja današnji Jeruzalem, saj je ta z otroki vred v sužnosti.« (Galačanom 4:24, 25) Hagara je predstavljala dobesedni Izrael z njegovim glavnim mestom Jeruzalemom. Judje so bili Jehovu zavezani po postavini zavezi, ki je bila sklenjena na gori Sinaj. Ta zaveza je Izraelce nenehno spominjala, da so sužnji greha in da potrebujejo odkupnino. (Jeremija 31:31, 32; Rimljanom 7:14–24)

Koga pa sta potem predstavljala ‚svobodna‘ Sara in njen sin Izak? Pavel je pokazal, da je »nerodovitna« Sara predstavljala Božjo ženo oziroma nebeški del Njegove organizacije. Ta nebeška žena je bila nerodovitna, saj pred prihodom Jezusa ni imela z duhom maziljenih »otrok« na zemlji. (Galačanom 4:27; Izaija 54:1–6) Toda ob binkoštih leta 33 n. št. je bil izlit sveti duh na skupino moških in žensk, ki so se tako ponovno rodili kot otroci te nebeške žene. Otroci, ki jih je rodila ta organizacija, so bili posvojeni kot Božji sinovi in so postali sodediči z Jezusom Kristusom po novem zaveznem odnosu. (Rimljanom 8:15–17) Eden od teh otrok, apostol Pavel, je lahko zapisal: »Gornji Jeruzalem pa je svoboden, in ta je naša mati.« (Galačanom 4:26)

Njuna otroka

Kot je zapisano v Bibliji, je Izmael preganjal Izaka. Podobno so v prvem stoletju n. št. otroci podjarmljenega Jeruzalema zasmehovali in preganjali otroke gornjega Jeruzalema. »Enako kakor je takrat tisti, ki je bil rojen po mesu [Izmael], začel preganjati tega, ki je bil rojen po duhu [Izaka], tako je tudi zdaj,« je pojasnil Pavel. (Galačanom  4:29) Ko je Jezus Kristus prišel na zemljo in začel oznanjati Kraljestvo, so judovski verski voditelji z njim ravnali tako, kot je Hagarin sin Izmael ravnal z Abrahamovim pravim dedičem Izakom. Jezusa so zasmehovali in preganjali, ker so očitno sebe videli kot Abrahamovega zakonitega dediča in Jezusa Kristusa kot vsiljivca.

Malo preden so voditelji naravnega Izraela usmrtili Jezusa, je ta rekel: »Jeruzalem, Jeruzalem, ki ubijaš preroke in kamenjaš tiste, ki so poslani k tebi. Kolikokrat sem hotel tvoje otroke zbrati, kakor zbira koklja svoja piščeta pod peruti! Toda niste hoteli. Glejte! Vaša hiša je zapuščena in prepuščena vam.« (Matej 23:37, 38)

Navdihnjeni zapis o dogodkih iz prvega stoletja kaže, da meseni narod, ki ga je predstavljala Hagara, ni sam po sebi rodil sinov, ki bi bili sodediči z Jezusom. Judje, ki so ponosni verjeli, da imajo pravico do takšne dediščine zaradi svojega porekla, so bili pregnani, saj jih je Jehova zavrnil. Resda so nekateri posamezniki iz naravnega Izraela postali sodediči s Kristusom. Vendar so to prednost dobili na temelju vere v Jezusa, ne pa zaradi svojega porekla.

Koliko je teh Kristusovih sodedičev, je postalo očitno ob binkoštih leta 33 n. št. Sčasoma je Jehova pomazilil še druge sinove gornjega Jeruzalema.

Pavel je z razlago te ‚simbolne drame‘ želel prikazati, koliko vzvišenejša je nova zaveza nad postavino zavezo, dano po Mojzesu. Nihče si ni mogel pridobiti Božjega odobravanja z deli po mojzesovski postavi, ker so vsi ljudje nepopolni in postava njihovo sužnost grehu samo še poudari. Vendar, kot je pojasnil Pavel, je Jezus prišel, da »bi z odkupom osvobodil tiste, ki so pod postavo«. (Galačanom 4:4, 5) Tako torej vera v vrednost Kristusove žrtve vodi do osvoboditve izpod postavine obsodbe. (Galačanom 5:1–6)

Pomen drame za nas

Zakaj bi nas morala Pavlova navdihnjena razlaga te drame zanimati? Eden od razlogov je ta, da nam daje vpogled v pomen Svetega pisma, ki bi sicer ostal nejasen. Razlaga okrepi naše zaupanje v biblijsko povezanost in skladnost. (1. Tesaloničanom 2:13)

Še več, dejstva, ki jih predstavlja ta drama, so bistvenega pomena za našo prihodnjo srečo. Če se »sinovi« ne bi pojavili, kot je obljubil Bog, bi bili mi obsojeni na sužnjevanje grehu in smrti. Pod ljubečim vodstvom Kristusa in njegovih sodedičev pa bodo po Božji obljubi Abrahamu »blagoslovljeni [. . .] vsi narodi zemlje«. (1. Mojzesova 22:18) To se bo zgodilo, ko bodo vsi za vedno osvobojeni posledic greha, nepopolnosti, žalosti in smrti. (Izaija 25:8, 9) Kakšen čudovit čas bo to!

[Slika na strani 11]

Postavina zaveza je bila sklenjena na gori Sinaj

[Vir slike]

Pictorial Archive (Near Eastern History) Est.

[Slika na strani 12]

Kakšen je pomen ‚simbolne drame‘, ki jo je omenil apostol Pavel?