Jehovova beseda je živa

Poudarki Jobove knjige

OČAK Job živi v Uzovi deželi na arabskem polotoku. V tem času veliko Izraelcev prebiva v Egiptu. Čeprav Job ni Izraelec, pa časti Boga Jehova. V Bibliji o Jobu piše: »Njemu ni na zemlji enakega, mož je popoln in pošten, ki se boji Boga in varuje hudega.« (Job 1:8) Najverjetneje je živel potem, ko je umrl Jakobov sin Jožef, in preden je Mojzes postal prerok, torej v obdobju med dvema izrednima Jehovovima služabnikoma.

Mojzes, domnevni pisec knjige, je za Joba najbrž izvedel, ko je 40 let živel v Madianu, ki leži blizu Uzove dežele. O Jobovih zadnjih letih življenja je morda slišal, ko so Izraelci proti koncu 40-letnega bivanja v pustinji živeli blizu Uza. * Jobova življenjska zgodba je napisana tako lepo, da pripoved velja za literarno mojstrovino. Vendar to še ni vse. V njej najdemo tudi odgovore na vprašanja, kot so: Zakaj dobri ljudje trpijo? Zakaj Jehova dopušča hudobijo? Ali lahko nepopolni ljudje ostanejo značajni do Boga? To, kar Jobova knjiga kot del navdihnjene Božje Besede sporoča, je še danes živo in ima močan vpliv. (Hebrejcem 4:12)

»IZGINE NAJ DAN, KI SEM V NJEM BIL ROJEN«

(Job 1:1–3:26)

Satan nekega dne Jehova izzove z vprašanjem, ali je Job do Njega res značajen. Jehova izziv sprejme in Satanu dovoli, da Joba udari z nesrečami, ki se vrstijo ena za drugo. Toda Job se noče ‚odpovedati Bogu‘. (Job 2:9)

Joba obiščejo trije prijatelji, da bi ga ‚milovali‘ oziroma z njim sočustvovali. (Job 2:11) Sedijo ob njem, ne da bi spregovorili ene same besede, dokler Job ne pretrga molka in reče: »Izgine naj dan, ki sem v njem bil rojen.« (Job 3:3) Želi si, da bi bil »kakor otročiči, ki nikdar niso videli luči« oziroma so se rodili mrtvi. (Job 3:11, 16)

Odgovori na svetopisemska vprašanja:

1:4 – Ali so Jobovi otroci praznovali rojstne dneve? Ne, niso. Besedi za »dan« in ‚rojstni dan‘ v izvirnem jeziku nista enaki in imata vsaka svoj pomen. (1. Mojzesova 40:20) V Jobovi knjigi 1:4 se pojavi beseda »dan«, ki označuje čas od sončnega vzhoda do sončnega zahoda. Jobovih sedem sinov je očitno enkrat na leto priredilo sedemdnevno družinsko srečanje. Vsi sinovi so drug za drugim »na svoj dan« doma priredili gostijo.

1:6; 2:1 – Kdo je smel priti pred Jehova? Tisti, ki so stali pred Jehovom, so bili Božji edinorojeni Sin oziroma Beseda, zvesti angeli in neposlušni angelski »sinovi Božji«, med njimi tudi Satan Hudič. (Janez 1:1, 18) Satan in njegovi demoni so bili iz nebes izgnani šele malo zatem, ko je bilo leta 1914 ustanovljeno Božje kraljestvo. (Razodetje 12:1–12) S tem, da jim je Jehova dovolil priti predenj, so vsa duhovna bitja lahko slišala Satanovo izzivanje in z njim povezani sporni vprašanji.

 1:7; 2:2 – Ali je Jehova s Satanom govoril neposredno? V Bibliji ni napisanih veliko podrobnosti o tem, kako Jehova komunicira z duhovnimi bitji. Vendar je imel prerok Miha videnje, v katerem je videl angela, ki je z Jehovom komuniciral neposredno. (1. kraljev 22:14, 19–23) Zdi se torej, da je Jehova s Satanom govoril brez posrednika.

1:21 – Kako bi se Job lahko povrnil v ‚telo svoje matere‘? Glede na to, da je Bog Jehova človeka ustvaril »iz prahu zemeljskega«, se izraz ‚mati‘ tukaj simbolično nanaša na zemljo. (1. Mojzesova 2:7)

2:9 – Kakšni občutki so morda prevevali Jobovo ženo, ko je svojemu možu rekla, naj se Bogu odpove oziroma ga prekolne ter umre? Jobova žena je utrpela iste izgube kakor njen mož. Prav gotovo jo je bolelo, ko je gledala, kako je njenega nekoč čilega moža ponižujoče prizadela odvratna bolezen. Izgubila je svoje ljubljene otroke. Morda je bila zaradi vsega tega tako pretresena, da ni več vedela, kaj je v resnici pomembno – njun odnos z Bogom.

Pouk za nas:

1:8–11; 2:3–5. Da bi bili značajni, ni dovolj le to, da ustrezno ravnamo in govorimo, temveč moramo Jehovu služiti tudi s pravim motivom, kot je razvidno iz Jobovega zgleda.

1:21, 22. S tem, da Jehovu ostanemo zvestovdani v ugodnih in neugodnih okoliščinah, lahko dokažemo, da je Satan lažnivec. (Pregovori 27:11)

2:9, 10. Tako kakor Job, bi morali tudi mi ostati neomajni v veri, četudi družinski člani ne cenijo naših duhovnih ciljev ali na nas pritiskajo, naj svojo vero poteptamo oziroma se ji odpovemo.

2:13. Jobovi prijatelji o Bogu in njegovih obljubah niso znali povedati nič spodbudnega, saj niso bili dovolj duhovni.

‚NE DAM SI VZETI SVOJE ZNAČAJNOSTI‘

(Job 4:1–31:40)

Jobovi trije prijatelji predvsem poudarjajo, da je Job prav gotovo storil nekaj zelo slabega, da ga Bog tako hudo kaznuje. Prvi spregovori Elifaz. Nadaljuje Bildad, čigar besede so ostrejše. Zofar pa je celo še bolj zbadljiv.

Job se z zgrešenim razglabljanjem svojih obiskovalcev ne strinja. Ker ne more razumeti, zakaj Bog dopušča, da trpi, se začne pretirano ukvarjati s tem, da bi opravičil samega sebe. Vendar ima Boga rad in izjavi: »Dokler ne umrem, ne dam si vzeti brezmadežnosti [značajnosti, NW] svoje.« (Job 27:5)

Odgovori na svetopisemska vprašanja:

7:1; 14:14 – Kaj pomeni »vojna služba«? Job je bil v tako hudi stiski, da je na življenje gledal kot na zahtevno in naporno vojno službo. Z vojno službo je primerjal tudi čas, ko je človek v šeolu – od smrti do vstajenja – saj gre pri tem za obvezno obdobje.

7:9, 10; 10:21; 16:22 – Ali te izjave nakazujejo, da Job ni verjel v vstajenje? Job je tukaj govoril o svoji bližnji prihodnosti. Kaj je torej s tem mislil? Morda to, da ga nihče od njegovih sodobnikov ne bi več videl, če bi moral umreti. Z njihovega stališča se ne bi več vrnil v svojo hišo niti zanj ne bi nihče vedel, vse dokler ne bi napočil od Boga določeni čas. Job je mogoče tudi menil, da se iz šeola nihče ne more vrniti sam. To, da je Job verjel, da bo v prihodnosti vstajenje, se jasno vidi iz Jobove knjige 14:13–15.

10:10 – Kako je Jehova Joba ‚ulil kakor mleko in strdil kakor sir‘? S tem je poetično opisano, kako je bil Job oblikovan v maternici svoje matere.

19:20 – Kaj je Job mislil z izrazom »ohranil sem le kožo okrog svojih zob« (Ekumenska izdaja)? Ko je rekel, da je ohranil le kožo nečesa, kar očitno sploh nima kože, je morda hotel povedati, da je izgubil praktično vse.

 Pouk za nas:

4:7, 8; 8:5, 6; 11:13–15. Ne smemo kar takoj domnevati, da posameznik, ki ga pestijo hude težave, žanje to, kar je sejal, in da mu Bog ni naklonjen.

4:18, 19; 22:2, 3. Svetovati bi morali na temelju Božje Besede, ne pa na podlagi osebnega mnenja. (2. Timoteju 3:16)

10:1. Job je bil zagrenjen, zato ni pomislil, da za njegovo trpljenje morda obstajajo še kaki drugi razlogi. Kadar trpimo, ne smemo postati zagrenjeni, še zlasti zato, ker jasno razumemo s tem povezani sporni vprašanji.

14:7, 13–15; 19:25; 33:24. Med kakršno koli preizkušnjo, ki nam jo Satan morda nastavi, nam lahko vliva moči vstajenjsko upanje.

16:5; 19:2 – S svojimi besedami bi druge morali spodbujati in krepiti, ne pa jih dražiti. (Pregovori 18:21)

22:5–7. Nasveti, ki temeljijo na obtožbah brez trdnih dokazov, so nekoristni in škodljivi.

27:2; 30:20, 21. Da bi ostali značajni, ni treba, da smo popolni. Job je Boga po krivici kritiziral.

27:5. Samo od Joba je bilo odvisno, ali bo ostal značajen ali ne. Značajnost posameznika je namreč pogojena z njegovo ljubeznijo do Boga, zato bi morali do Jehova gojiti močno ljubezen.

28:1–28. Človek ve, kje so zemljini zakladi. Pri iskanju se s svojo iznajdljivostjo dokoplje do podzemnih poti, ki jih ne more videti nobena ostrovidna ptica roparica. Božjo modrost pa si pridobi tako, da se boji Jehova.

29:12–15. Tistim, ki so v potrebi, bi morali rade volje izkazovati srčno dobrotljivost.

31:1, 9–28. Job nam je za zgled v tem, da se je ogibal flirtanja, prešuštvovanja, krivičnega in neusmiljenega ravnanja z drugimi, pridobitništva ter malikovanja.

»KESAM SE V PRAHU IN PEPELU!«

(Job 32:1–42:17)

Mladi Elihu brez besed potrpežljivo posluša razpravo. Sedaj pa odločno spregovori. Joba in njegove tri tolažnike, ki so ga trpinčili, popravi v razmišljanju.

Takoj ko Elihu konča, Jehova odgovori iz viharja. Vsemogočni z ničimer ne pojasni, zakaj Job trpi, temveč Joba z nizom vprašanj navede na to, da se zave njegove strahospoštljive moči in velike modrosti. Job prizna, da je govoril nepremišljeno, in reče: »Zaničujem sebe in kesam se v prahu in pepelu!« (Job 42:6) Job preizkušnjo prestane in je za svojo značajnost nagrajen.

Odgovori na svetopisemska vprašanja:

32:1–3 – Kdaj je Elihu prišel? Elihu je slišal vse, kar so govorili, zato je najbrž sedel dovolj blizu njih. Prisedel je, še preden je Job spregovoril in tako pretrgal sedemdnevni molk svojih treh tovarišev. (Job 3:1, 2)

34:7 – Kaj pomeni, da je bil Job podoben človeku, »ki pije roganje kakor vodo«? Job je zaradi gorja, v katerem se je znašel, menil, da so se njegovi trije obiskovalci posmehovali njemu, čeprav so v resnici govorili proti Bogu. (Job 42:7) To roganje je torej vsrkaval tako kakor človek, ki z užitkom pije vodo.

 Pouk za nas:

32:8, 9. Modrosti si ne pridobimo zgolj s starostjo. Da bi si jo pridobili, moramo razumeti Božjo Besedo, poleg tega pa nas mora voditi Božji duh.

34:36. Svojo značajnost dokažemo takrat, ko smo tako ali drugače ‚preizkušani do skrajnosti‘ (NW).

35:2. Elihu je najprej pozorno poslušal, sprevidel, za kaj v resnici gre, in šele nato spregovoril. (Job 10:7; 16:7; 34:5) Še preden krščanski starešine svetujejo, morajo pozorno poslušati, zbrati dejstva in zadevo jasno razumeti. (Pregovori 18:13)

37:14; 38:1–39:30. To, da premišljujemo o Jehovovih čudovitih delih, ki odsevajo njegovo moč in modrost, nas navdaja s ponižnostjo in nam pomaga razumeti, da je opravičenje njegove vrhovnosti pomembnejše od kakršnih koli osebnih ciljev. (Matej 6:9, 10)

40:1–4. Kadar bi se želeli pritožiti čez Vsemogočnega, bi morali ‚na svoja usta dati roko‘.

40:15–41:34. Kakšno moč imata behemot (povodni konj) in leviatan (krokodil)! Za to, da bi vztrajno služili Bogu, tudi mi potrebujemo moč, ki nam jo daje Stvarnik teh mogočnih bitij. (Filipljanom 4:13)

42:1–6. Job je s tem, da je slišal Jehova in da ga je ta opozoril na dokaze svoje moči, lahko ‚gledal Boga‘ oziroma dojel resnico o njem. (Job 19:26) Tako je popravil svoje razmišljanje. Ko nam kdo svetuje na podlagi Svetega pisma, bi morali brez pomišljanja priznati svoje napake in se popraviti.

Ohranjajte »Jobovo zdržljivost«

Jobova knjiga jasno kaže, da Bog ni odgovoren za človeško trpljenje. Odgovoren je Satan. Ker Bog hudobijo na zemlji dopušča, se s tem vsakemu od nas ponuja priložnost, da pokaže, kako gleda na sporni vprašanji glede Jehovove vrhovnosti in svoje značajnosti.

Vsi, ki ljubimo Jehova, bomo podobno kakor Job preizkušani. Pripoved o Jobu nam vliva zaupanje, da lahko zdržimo. Spominja nas, da naše težave ne bodo trajale večno. »Slišali ste za Jobovo zdržljivost in videli, kako je Jehova poskrbel za rešitev,« piše v Jakobovem pismu 5:11. Jehova je Joba za njegovo značajnost nagradil. (Job 42:10–17) Ponuja se nam zares veličastno upanje – večno življenje na rajski zemlji! Zato bodimo kakor Job odločeni, da bomo ohranili svojo značajnost. (Hebrejcem 11:6)

[Podčrtna opomba]

[Slike na strani 16]

Česa nas lahko nauči ‚Jobova zdržljivost‘?