Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

‚Sklicali so sanhedrin‘

‚Sklicali so sanhedrin‘

‚Sklicali so sanhedrin‘

VELIKI duhovnik in judovski voditelji niso vedeli, kaj naj storijo. Kaj naj ukrenejo, da se bo prah, ki se je dvignil zaradi Jezusa Kristusa, polegel? Uspelo jim je, da so se Jezusa znebili, toda sedaj so njegovi učenci Jeruzalem napolnili z novico, da je vstal od mrtvih. Kako naj jih utišajo? Da bi se o tem odločili, so veliki duhovnik in njegovi pomočniki »sklicali sanhedrin«, judovsko vrhovno sodišče. (Apostolska dela 5:21)

Takrat je imel v Izraelu najvišjo oblast rimski deželni upravitelj Poncij Pilat. Kako pa je sanhedrin sodeloval s Pilatom? Kolikšno pristojnost sta imela? Kdo so bili člani sanhedrina? In kako je sanhedrin deloval?

Nastanek sanhedrina

Grška beseda, ki jo prevajamo s »sanhedrin«, dobesedno pomeni »sesti skupaj«. To je bil splošen izraz za zbor ali shod. Po judovskem izročilu pa se je običajno nanašal na verski sodni organ ali sodišče.

Glede na Talmud, ki je nastal v stoletjih po razrušenju Jeruzalema leta 70 n. št., je sanhedrin kot organ obstajal že od nekdaj. Po besedah njegovih piscev naj bi ga že od samega začetka sestavljali učeni možje, ki naj bi se zbirali, da bi razpravljali o določilih judovskega zakona. Menili so, da izvira iz dni, ko je Mojzes zbral 70 starešin, da so mu pomagali voditi Izrael. (4. Mojzesova 11:16, 17) Zgodovinarji te zamisli zavračajo. Po njihovem mnenju se je nekaj, kar je spominjalo na sanhedrin prvega stoletja, pojavilo šele, ko so nad Izraelci nadvladali Perzijci. Zgodovinarji prav tako pravijo, da se zamisel, ki so jo o tej učeni skupnosti imeli talmudisti, bolj ujema z rabinskimi zbori iz drugega in tretjega stoletja kot pa s sanhedrinom iz prvega stoletja. Kdaj pa je sanhedrin nastal?

Iz Biblije izvemo, da so bili Judje, ki so se leta 537 pr. n. št. vrnili iz Babilona, organizirani. Nehemija in Ezra omenjata poglavarje, starešine, plemenitnike in načelnike. Morda so to bili predhodniki sanhedrina. (Ezra 10:8; Nehemija 5:7)

Obdobje od dokončanja Hebrejskih spisov pa do nastanka Matejevega evangelija je bilo za Jude zelo nemirno. Leta 332 pr. n. št. je nad Judejo zavladal Aleksander Veliki. Po njegovi smrti je bila Judeja pod oblastjo dveh grških kraljestev – najprej ptolemajskega in nato selevkidskega. V poročilih iz časa selevkidske nadvlade, ki se je pričela leta 198 pr. n. št., najdemo prvo omembo judovskega senata. Ta senat je verjetno imel omejeno oblast, toda Jude je to navdajalo z občutkom, da imajo svojo vlado.

Leta 167 pr. n. št. je selevkidski kralj Antioh IV. (Epifan) skušal Judom vsiliti grško kulturo. Onečastil je jeruzalemski tempelj tako, da je na njegovem oltarju daroval prašiča Zevsu. To je pri Judih izzvalo upor, v katerem so se Makabejci osvobodili selevkidske nadvlade in ustanovili svojo hasmonejsko dinastijo. * V istem obdobju so pismouki in farizeji, ki so vodili množice v uporu, prevzeli vplivne položaje v državni upravi in tako je duhovniški razred izgubil svojo vlogo.

Oblikoval se je sanhedrin, kakršnega poznamo iz Grških spisov. Sčasoma je postal narodni izvršni svet in najvišji sodni organ, ki je bdel nad izvajanjem judovskih zakonov.

Omejena oblast

Do prvega stoletja je Judeja prišla pod oblast Rima. Toda Judje so imeli precej svobode. Rimska politika je podjarmljenim narodom omogočala, da so se lahko glede marsičesa sami odločali. Rimski uradniki se tako niso vmešavali v zadeve krajevnih sodišč in so se ognili problemom, ki bi se sicer morda pojavili zaradi kulturnih razlik. Namen tega je bil v provincah ohranjati mir in vdanost, tako da ljudem pustijo, da obdržijo svoje običaje in si pravzaprav sami vladajo. Rimljani so postavili oziroma odstavili velikega duhovnika, ki je predsedoval sanhedrinu, in določali davke, sicer pa se v judovske zadeve niso vmešavali, razen seveda, če je šlo za njihovo nadoblast in interese. Iz primera, ko so sodili Jezusu, se lahko vidi, da so si Rimljani očitno pridržali pravico do odločanja, komu se sme izreči smrtna kazen. (Janez 18:31)

Sanhedrin je tako nadzoroval večino judovskih notranjih zadev. Imel je stražnike, ki so lahko aretirali osumljence. (Janez 7:32) Nižja sodišča so obravnavala manjše zločine in civilne zadeve, ne da bi se v to vmešavali Rimljani. Kadar se nižja sodišča glede določene zadeve niso mogla odločiti, so jo predala sanhedrinu in njegov sklep je bil dokončen.

Ta pravica je sanhedrinu pripadala pod pogojem, da je ohranjal mir in podpiral rimsko oblast. Če pa so Rimljani posumili, da bi lahko šlo za kršitve politične narave, so se vmešali v zadevo in ukrepali, kot se je njim zdelo prav. Eden takšnih primerov je bila tudi aretacija apostola Pavla. (Apostolska dela 21:31–40)

Člani sodišča

Sanhedrin je imel 71 članov – velikega duhovnika in 70 vodilnih mož iz ljudstva. V obdobju Rimljanov so to bili duhovniški veljaki (v glavnem saduceji), posvetni aristokrati in učeni pismouki iz vrst farizejev. Duhovniški veljaki, ki so jih podpirali pomembni svetni ljudje, so bili v večini. * Medtem ko so bili saduceji konservativni, so bili farizeji svobodomiselni in v glavnem povprečni ljudje, ki so imeli na ljudstvo velik vpliv. Zgodovinar Jožef poroča, da so se saduceji neradi uklanjali zahtevam farizejev. Njihovo rivalstvo in različna prepričanja je izkoristil apostol Pavel, ko se je moral zagovarjati pred sanhedrinom. (Apostolska dela 23:6–9)

Ker je sanhedrin sestavljalo veliko plemenitnikov, je verjetno, da so imeli v njem stalno članstvo. Ko pa koga ni bilo več, so drugi člani sanhedrina postavili novega. Iz Mišne izvemo, da so novi člani morali biti »duhovniki, leviti in Izraelci, katerih hčere so se lahko poročile z duhovniki«, torej Judje, ki so lahko z rodovniškimi zapisi dokazali, da je njihovo poreklo čisto. Ker je višje sodišče nadzorovalo sodstvo po vsej državi, se zdi logično, da so mesto v sanhedrinu dobili možje z nižjih sodišč, ki so si pridobili ugled.

Sodna pristojnost in oblast

Judje so sanhedrin zelo spoštovali in sodniki na nižjih sodiščih so morali sprejeti njegove odločitve, sicer bi neposlušnost plačali z življenjem. To sodišče se je v glavnem ukvarjalo s tem, ali so duhovniki primerni za službo, ki jo opravljajo, in z zadevami, ki so bile povezane z Jeruzalemom, njegovim templjem in čaščenjem v njem. Tako rekoč se je delo sanhedrina nanašalo samo na področje Judeje. Ker pa so sanhedrinu pripisovali največjo pristojnost glede izvajanja postave, je njegov vpliv segal tudi v judovske skupnosti po vsem svetu. Veliki duhovnik in njegov svet sta denimo voditeljem sinagog v Damasku naročila, naj sodelujejo z njimi pri aretaciji Kristusovih sledilcev. (Apostolska dela 9:1, 2; 22:4, 5; 26:12) Podobno so verjetno tudi Judje, ki so zaradi praznovanja obiskali Jeruzalem, domov ponesli novice o tem, kar je razglasil sanhedrin.

Iz Mišne tudi izvemo, da je bil sanhedrin edini pristojen za obravnavanje zadev, ki se tičejo celega naroda, za sojenje sodnikom, ki so nasprotovali njegovim odločitvam, in za sojenje krivim prerokom. Jezus in Štefan sta bila na tem sodišču obtožena kot bogokletnika, Peter in Janez kot narodna hujskača in Pavel kot skrunilec templja. (Marko 14:64; Apostolska dela 4:15–17; 6:11; 23:1; 24:6)

Sojenje Jezusu in njegovim učencem

Razen ob šabatih in praznikih je sanhedrin zasedal vsak dan od jutranjega žrtvovanja pa do večerne daritve. Sojenja so potekala samo podnevi. Ker so smrtno obsodbo lahko izrekli šele dan po sojenju, takšnih primerov niso smeli obravnavati pred šabatom ali pred praznikom. Priče so odločno spomnili na to, kako resno je, če se prelije nedolžna kri. Tako sta bila nočno sojenje Jezusu, ki je potekalo na Kajfovem domu, zvečer pred praznikom, in njegova obsodba nezakonita. Še huje pa je bilo to, da so sodniki sami poiskali krive priče in pritiskali na Pilata, da je odredil Jezusovo usmrtitev. (Matej 26:57–59; Janez 11:47–53; 19:31)

V Talmudu piše, da so si sodniki, ki so obravnavali dejanja, za katera je bila predpisana smrtna kazen, med dolgotrajnim procesom prizadevali upravičiti obsojenca. Toda Štefan, podobno kot Jezus pred njim, ni bil deležen takšnega sojenja. Po tem, ko se je pred sanhedrinom moral sam zagovarjati, ga je kamenjala drhal. Podobno bi se zgodilo tudi apostolu Pavlu, če ne bi vmes posegli Rimljani. Pravzaprav so se sanhedrinski sodniki zarotili, da ga bodo ubili. (Apostolska dela 6:12; 7:58; 23:6–15)

Vendar pa je videti, da je bilo vsaj nekaj članov sanhedrina načelnih. Mladi judovski voditelj, ki je govoril z Jezusom, je bil morda član sanhedrina. Čeprav ga je bogastvo, ki ga je imel, oviralo, je moral biti dober človek, saj ga je Jezus povabil, naj postane njegov sledilec. (Matej 19:16–22; Luka 18:18, 22)

Nikodem, »eden od judovskih voditeljev«, je zaradi strahu pred tem, kaj si bodo morda mislili drugi sodniki, obiskal Jezusa pod okriljem noči. Toda pred sanhedrinom ga je branil, ko je vprašal: »Mar naša postava sodi človeka, če ga prej ne zasliši in ugotovi, kaj dela?« Kasneje je tudi priskrbel »zvitek mire in aloje«, da so lahko pripravili Jezusovo truplo za pokop. (Janez 3:1, 2; 7:51, 52; 19:39)

Jožef iz Arimateje, ki je bil še eden izmed članov sanhedrina, je Pilata pogumno prosil za Jezusovo truplo in ga položil v svojo novo grobnico. Jožef je »čakal Božje kraljestvo«, toda strah pred Judi mu je branil, da bi se dal razpoznati kot Jezusov sledilec. Toda s sanhedrinom ni soglašal, ko so izglasovali, da Jezusa ubijejo. (Marko 15:43–46; Matej 27:57–60; Luka 23:50–53; Janez 19:38)

Gamaliel, ki je tudi bil član sanhedrina, je drugim sodnikom modro svetoval, naj Jezusove učence pustijo pri miru. »Sicer,« je dejal, »se lahko znajdete še v boju proti samemu Bogu.« (Apostolska dela 5:34–39) Zakaj višje sodišče ni uvidelo, da Jezusa in njegove učence podpira Bog? Namesto da bi priznali Jezusove čudeže, so se spraševali: »Kaj naj storimo, saj ta človek dela veliko znamenj? Če ga pustimo tako, bodo vsi začeli verovati vanj, in bodo prišli Rimljani ter nam vzeli naš kraj čaščenja in naš narod.« (Janez 11:47, 48) Hlepenje po oblasti je skrivilo pravico judovskega višjega sodišča. Zato se verski voditelji niso razveselili, ko so Jezusovi učenci ozdravljali ljudi, temveč so bili »polni ljubosumja«. (Apostolska dela 5:17) Kot sodniki bi morali biti bogaboječi in pravični, toda večina jih je bila pokvarjenih in nepoštenih. (2. Mojzesova 18:21; 5. Mojzesova 16:18–20)

Božja sodba

Nazadnje je Jehova Izraelce, ker niso poslušali njegove postave in so zavrnili Mesija, kot izbrano ljudstvo zavrgel. Leta 70 n. št. so Rimljani uničili Jeruzalem, njegov tempelj in celo judovsko stvarnost – s tem pa tudi sanhedrin.

Jezus Kristus, od Jehova postavljeni sodnik, bo odločil, ali bo kateri od članov sanhedrina iz prvega stoletja vreden vstajenja in kdo med njimi je grešil proti svetemu duhu. (Marko 3:29; Janez 5:22) Lahko smo prepričani, da bo Jezus sodil popolnoma pravično. (Izaija 11:3–5)

[Podčrtni opombi]

^ odst. 9 Za več informacij o Makebejcih in Hasmonejcih glej Stražni stolp, 15. november 1998, strani 21–24, in 15. junij 2001, strani 27–30.

^ odst. 16 Kadar se v Bibliji omenjajo »višji duhovniki«, se to nanaša na velikega duhovnika v tistem času in prejšnjega velikega duhovnika ter posameznike iz družin, ki so bile primerne, da bodo v prihodnosti njihovi člani zasedli višje položaje duhovništva. (Matej 21:23)