Kako je nastalo naše edinstveno osončje

K TEMU, da je del vesolja, v katerem živimo, edinstven, prispeva mnogo dejavnikov. Naše Osončje leži med dvema spiralnima rokavoma Rimske ceste, v predelu, kjer je sorazmerno malo zvezd. Skoraj vse zvezde, ki jih ponoči lahko vidimo, so od nas tako oddaljene, da ostanejo zgolj svetlobne pike, tudi če jih opazujemo z največjimi teleskopi. Ali je naše Osončje umeščeno na pravo mesto?

Če bi bilo bližje središču Rimske ceste, bi na nas škodljivo delovale zvezde, ki so tam močno nakopičene. To bi verjetno popačilo Zemljino orbito, kar bi dramatično vplivalo na življenje ljudi. Zdi se, da je Osončje v galaksijo ravno prav umeščeno, da se ogne takšnim in drugačnim nevarnostim. Med te spadata pregrevanje, do katerega pride, kadar objekt potuje skozi oblak plinov, in izpostavljenost zvezdam, ki eksplodirajo, ter drugim virom smrtonosnega sevanja.

Sonce je za naše potrebe idealna zvezda, saj gori enakomerno, je dolgoživa in ni niti prevelika niti prevroča. Velika večina zvezd v naši galaksiji je precej manjša od Sonca in takšne zvezde ne oddajajo niti prave vrste svetlobe niti dovolj toplote, da bi omogočale življenje na Zemlji podobnem planetu. Poleg tega je večina zvezd gravitacijsko vezana na eno ali več zvezd in te krožijo druga okoli druge. V nasprotju z njimi je Sonce neodvisno. Naše Osončje verjetno ne bi ostalo stabilno, če bi nanj delovala gravitacijska sila dveh ali več sonc.

Naše Osončje je edinstveno tudi zaradi položaja velikih zunanjih planetov, ki imajo skoraj krožne orbite in s svojo gravitacijsko silo ne ogrožajo notranjih zemeljskih planetov. * Pravzaprav nas zunanji planeti ščitijo, ker nevarne predmete vlečejo nase ali jim spremenijo smer. »Res je, da asteroidi in kometi trčijo v nas, vendar se to ne zgodi tako pogosto ravno zaradi prisotnosti velikih plinastih planetov za nami, kot je denimo Jupiter,« pojasnjujeta znanstvenika Peter D. Ward in Donald Brownlee v knjigi Rare Earth—Why Complex Life Is Uncommon in the Universe. Odkrili so tudi druga osončja z velikimi planeti. Toda večina teh velikanov kroži po orbitah, ki bi ogrozile manjši, Zemlji podoben planet.

Vloga Lune

Ljudje že od nekdaj občudujejo Luno. Pesnikom in glasbenikom je vir navdiha. Starodavni hebrejski pesnik je denimo za Luno rekel, da je »trdna na veke, zvesta priča na nebu«. (Psalm 89:38, SSP [89:37, AC])

Luna na življenje na Zemlji pomembno vpliva med drugim tako, da s svojim gravitacijskim delovanjem povzroča plimo in oseko. Prevladuje mnenje, da je plimovanje glavni vzrok za gibanje oceanskih tokov. Ti pa odločilno vplivajo na vreme.

Druga pomembna vloga Lune je ta, da s svojo gravitacijsko silo uravnava nagib Zemljine osi glede na ravnino njenega tira okoli  Sonca. V znanstveni reviji Nature piše, da bi brez Lune nagib Zemljine osi v daljšem obdobju nihal med »skoraj 0 in 85 [kotnimi stopinjami]«. Samo zamislite si, kako bi bilo, če Zemljina os sploh ne bi bila nagnjena! Zamudili bi očarljivo menjavanje letnih časov in trpeli zaradi pomanjkanja dežja. Nagib Zemlje tudi preprečuje, da bi prišlo do ekstremnih temperaturnih razlik, zaradi katerih bi človeštvo izumrlo. »Sedanje klimatsko ravnovesje dolgujemo izjemnemu pojavu: prisotnosti Lune,« je sklenil astronom Jacques Laskar. Vlogo stabilizatorja Luni omogoča njena velikost – je namreč sorazmerno večja od lun velikih planetov.

Še ena naloga tega Zemljinega naravnega satelita pa je ta, da ponoči sveti, kot je to napisal starodavni pisec biblijske Prve Mojzesove knjige. (1. Mojzesova 1:16)

Naključje ali načrtnost?

Kako lahko človek pojasni hkratnost več dejavnikov, zaradi katerih je življenje na Zemlji ne samo mogoče, temveč tudi prijetno? Zdi se, da obstajata samo dve možnosti. Po prvi so vsi ti dejavniki le nenačrtno naključje, po drugi pa so plod inteligentne načrtnosti.

Že pred tisočletji je v Svetem pismu pisalo, da si je naše vesolje zamislil in ga oblikoval Stvarnik – Vsemogočni Bog. Če je to res, potem razmere v našem Osončju niso posledica naključja, temveč namenskega oblikovanja. Stvarnik nam je tako rekoč zapustil poročilo, ki govori o tem, kako je na Zemlji postopoma omogočil življenje. Morda vas bo presenetilo, da se dogodki iz zgodovine vesolja, ki so opisani v tem poročilu, starem kakih 3500 let, pravzaprav ujemajo s tem, kar naj bi se po mnenju znanstvenikov takrat dogajalo. Zapisano je v Prvi Mojzesovi knjigi. Razmislite o tem, kaj pravi.

Stvarjenjsko poročilo iz Prve Mojzesove knjige

»V začetku je ustvaril Bog nebesa in zemljo.« (1. Mojzesova 1:1) Uvodne besede v Bibliji se nanašajo na ustvaritev našega Osončja (tudi našega planeta) in zvezd v milijardah galaksij, ki sestavljajo naše vesolje. Kot je zapisano v Bibliji, je bila Zemljina površina nekoč »pusta in prazna«. Ni bilo kontinentov in rodovitne prsti. Toda naslednja biblijska vrstica osvetli to, kar je po mnenju znanstvenikov najpomembnejši pogoj za planet, na katerem bi bilo mogoče življenje – obilica vode. Božji duh je »plaval nad vodami«. (1. Mojzesova 1:2)

Voda na površini lahko ostane tekoča samo tedaj, če je planet primerno oddaljen  od Sonca. »Mars je prehladen, Venera je prevroča, na Zemlji pa so ravno pravšnji pogoji,« pojasnjuje astronom Andrew Ingersoll. Podobno lahko rastline rastejo le tedaj, če imajo dovolj svetlobe. In ravno biblijsko poročilo zanimivo pravi, da je Bog v zgodnjem obdobju ustvarjanja povzročil, da so sončni žarki predrli temne oblake vodnih hlapov, ki so ovijali ocean, kakor »plenice« ovijajo otroka. (Job 38:4, 9; 1. Mojzesova 1:3–5)

V naslednjih vrsticah Prve Mojzesove knjige beremo, da je Stvarnik naredil to, čemur Biblija pravi »raztežje«. (1. Mojzesova 1:6–8) To raztežje je napolnjeno s plini, ki sestavljajo Zemljino ozračje.

Biblija nato pojasnjuje, da je Bog spremenil pusto površje tako, da je ustvaril kopno. (1. Mojzesova 1:9, 10) Očitno je povzročil gubanje in gibanje zemeljske skorje. Tako so verjetno nastali globoki tektonski jarki, iz oceana pa so se prikazali kontinenti. (Psalm 104:6–8)

V nekem nedoločenem obdobju Zemljine zgodovine je Bog v oceanih ustvaril mikroskopske alge. S pomočjo sončne energije so ti samoreproduktivni enoceličarji pričeli spreminjati ogljikov dioksid v hrano in oddajati kisik v ozračje. Ta neverjetni proces se je v tretjem ustvarjalnem obdobju še pospešil, ko so bile ustvarjene rastline, ki so navsezadnje prekrile Zemljo. Tako je količina kisika v ozračju narasla, kar bi človeku in živalim omogočilo, da bi lahko dihali in živeli. (1. Mojzesova 1:11, 12)

Da bi Zemlja lahko postala rodovitna, je Stvarnik v prsti ustvaril številne mikroorganizme. (Jeremija 51:15) Ta drobcena stvarjenja razgrajujejo odmrle organske snovi in jih predelajo v takšno obliko, da jih rastline lahko uporabijo za rast. Posebne vrste teh bakterij iz zraka vsrkavajo dušik. Tako rastlinam priskrbijo ta pomembni element, ki jim omogoča, da lahko rastejo. Presenetljivo je, da je v prgišču rodovitne zemlje lahko kar šest milijard mikroorganizmov!

Prva Mojzesova knjiga 1:14–19 opisuje, da je Bog v četrtem ustvarjalnem obdobju izoblikoval Sonce, Luno in zvezde. Na prvi pogled se morda zdi, da je to v nasprotju s svetopisemsko razlago v prejšnjih vrsticah. Vendar imejte v mislih, da je Mojzes, pisec Prve Mojzesove knjige, opisal stvarjenjsko poročilo s stališča nekoga, ki bi vse to opazoval z Zemlje. Očitno se je Sonce, Luno in zvezde šele takrat lahko videlo skozi Zemljino ozračje.

Poročilo v Prvi Mojzesovi knjigi pravi, da so se morske živali pojavile v petem ustvarjalnem obdobju, kopenske živali in človek pa v šestem. (1. Mojzesova 1:20–31)

Življenje na Zemlji naj bi nam bilo v veselje

Ali se vam ne zdi, da je življenje, ki je nastalo tako, kot je to opisano v poročilu Prve Mojzesove knjige, bilo ustvarjeno z namenom,  da bi se ga ljudje veselili? Ali ste se kdaj zbudili v sončen dan, vdihnili svež zrak in bili veseli, da živite? Morda ste se sprehodili po vrtu ter uživali v lepoti in prijetnem vonju cvetlic. Ali pa ste jo ubrali skozi sadovnjak in utrgali nekaj slastnih sadežev. Za takšne radosti bi bili zagotovo prikrajšani, če: 1. na Zemlji ne bi bilo vode v izobilju, 2. ne bi bilo ustrezne temperature in dovolj sončne svetlobe, 3. ne bi bilo ozračja z ravno pravo zmesjo plinov in 4. ne bi bilo rodovitne prsti.

Vse te značilnosti, ki jih ni najti niti na Marsu niti na Veneri niti na kakšnem drugem sosednjem planetu, niso nastale po naključju. Med seboj so bile tako natančno usklajene zato, da bi bilo na Zemlji prijetno živeti. Biblija tudi pravi, da je Stvarnik ustvaril naš lepi planet za to, da bi obstajal večno. O tem pa bomo razpravljali v naslednjem članku.

[Podčrtna opomba]

[Okvir na strani 6]

»Če bi me kot geologa zaprosili, da naj preprostim, neukim pastirjem, kot so to bila plemena, ki jim je bila Geneza [Prva Mojzesova knjiga] namenjena, na kratko razložim naše sodobno pojmovanje nastanka Zemlje in razvoja življenja na njej, bi skoraj ne mogel storiti boljšega, kot da bi se bolj ali manj dosledno držal govorice prvega Genezinega poglavja.« (Geolog Wallace Pratt)

[Okvir/slika na strani 7]

RAVNO NA PRAVEM MESTU ZA OPAZOVANJE VESOLJA

Če bi bilo Sonce kjer koli drugje v naši galaksiji, ne bi tako jasno videli zvezd. »Naše Osončje,« pojasnjuje knjiga The Privileged Planet, »leži [. . .] daleč stran od svetlobno onesnaženih področij, kjer je polno kozmičnega prahu. Zato lahko na vseh delih neba odlično vidimo ne le bližnje zvezde, temveč tudi globlje v vesolje.«

Poleg tega je Luna ravno prav velika in primerno oddaljena od Zemlje, da ta naravni satelit pokrije Sonce med Sončevim mrkom. Ti redki veličastni dogodki omogočajo astronomom, da lahko preučujejo Sonce. S takšnim raziskovanjem so razjasnili že mnogo skrivnosti o tem, kako zvezde svetijo.

[Slika na strani 5]

Luna ima dovolj veliko maso, da lahko uravnava nagib Zemljine osi

[Slika na strani 7]

Kaj omogoča življenje na Zemlji? Obilica vode, ustrezna količina svetlobe in toplote, ozračje ter rodovitna prst.

[Vir slike]

Zemlja: Based on NASA Photo; pšenica: Pictorial Archive (Near Eastern History) Est.