Ne pozabite, kako pomembna je pohvala

ALI ste že kdaj slišali koga, ki se je potožil, da ga njegov delodajalec redko pohvali? Ali ste kdaj tudi sami tarnali nad tem? Oziroma če ste mladi, ali bi enako rekli za vaše starše ali učitelje?

Nekatere od teh pritožb so verjetno upravičene. Vendar neki nemški strokovnjak s področja motivacije pravi, da delavcev, ki se tako pritožujejo, ne moti toliko to, da jih njihov nadrejeni ne pohvali dovolj, temveč da se zanje premalo osebno zanima. Kakor koli že, nekaj očitno manjka. Tako pohvala kot tudi občutek, da se nekdo za nas osebno zanima, sta bistvena za to, da bi lahko z drugimi imeli dobre odnose.

To pa velja tudi, ko gre za čaščenje. Krščanska občina mora biti znana po tem, da znajo njeni člani drug drugega pohvaliti, si izkazujejo toplino in se drug za drugega osebno zanimajo. Takšno prijetno vzdušje dosežejo in ohranjajo tako, da se držijo biblijskih smernic. Tudi če je naša občina že znana po takšnem ljubečem vzdušju, se v tem lahko še izboljša. S tem v mislih razmislimo o treh posameznikih, ki so nam, kar se tiče pohvale, odličen zgled: o predkrščanskem Božjem služabniku Elihuju, apostolu Pavlu in samem Jezusu Kristusu.

Svetoval je prijazno in spoštljivo

Elihu, ki je bil verjetno daljni Abrahamov sorodnik, je veliko pripomogel k temu, da si je Job pridobil uravnovešen pogled na svoj odnos z Bogom. Elihu je bil prijazen in spoštljiv. Potrpežljivo je čakal, da pride do besede. In medtem ko so pri Jobu njegovi domnevni prijatelji iskali le slabosti, je bil Elihu drugačen, saj mu ni zgolj svetoval, temveč ga je tudi pohvalil za njegovo značajnost. To je storil s toplino in mu dal jasno vedeti, da se kot prijatelj zanj osebno zanima, saj ga je v nasprotju z drugimi nagovoril po imenu. Joba je vljudno prosil: »O Job, prosim, poslušaj govore moje in sprejmi v ušesa vse besede moje.« Spoštljivo se je vživel v njegove občutke in nato priznal: »Glej, Boga mogočnega sem stvar kakor ti, iz ila sem narejen tudi jaz.« Nato pa ga je pohvalil z besedami: »Ako imaš besede, odgovori mi, govóri, saj te želim opravičiti.« (Job 33:1, 6, 32)

Če smo do drugih prijazni in spoštljivi, jih v nekem smislu pohvalimo. Pravzaprav s tem našemu sogovorniku pravimo: ‚Vreden si moje pozornosti in tega, da sem s teboj spoštljiv.‘ Tako mu izrazimo toplino in pokažemo, da se zanj osebno zanimamo.

 Biti vljuden in prijazen pomeni več kot zgolj to, da se formalno ravnamo po pravilih lepega vedenja. Da bi dosegli srce drugih, morata biti naša prijaznost in vljudnost iskreni ter morata prihajati iz srca. Povezani morata biti z iskrenim zanimanjem in ljubeznijo.

Druge je taktno pohvalil

Apostol Pavel je pokazal, koliko lahko dosežemo, če smo takrat, ko druge pohvalimo, taktni. Na svojem drugem misijonarskem potovanju denimo je med oznanjevanjem v Atenah zagovarjal krščanstvo pred nekaterimi grškimi filozofi. Bodite pozorni, kako taktno se je lotil te zahtevne naloge. »Nekateri epikurejski in stoiški filozofi so mu začeli ugovarjati. Eni so govorili: ‚Le kaj bi ta kvasač rad povedal?‘ Drugi pa: ‚Menda oznanja tuje bogove.‘« (Apostolska dela 17:18) Kljub takšnim pripombam se je Pavel obvladal in jih nagovoril takole: »Možje Atenci, vidim, da se bogov v vsem bojite bolj kakor drugi.« Njihovega malikovanja ni obsojal, temveč jih je raje pohvalil, ker so bili tako verni. (Apostolska dela 17:22)

Ali je bil Pavel hinavski? Nikakor ne. Zavedal se je, da svojih poslušalcev ni prišel obsojat. Dobro se je zavedal, da tudi sam nekoč ni poznal resnice. Njegova naloga je bila, da drugim oznani Božje sporočilo, ne pa da jih sodi. Iz svojih izkušenj je vedel to, kar so danes ugotovili mnogi, ki so Jehovove priče: nekateri iskreni zagovorniki krive vere navsezadnje postanejo najbolj goreči zagovorniki prave vere.

Pavlov pristop je bil učinkovit in tudi zelo uspešen. »Nekateri so se mu pridružili in začeli verovati, med njimi tudi Dionizij, sodnik z areopaškega sodišča, pa ženska, ki ji je bilo ime Damaris, in še drugi poleg njiju.« (Apostolska dela 17:34) Kako modro je Pavel ravnal, da je Atenčane raje pohvalil za njihovo iskreno vero, četudi je bila kriva, kakor pa da bi jih obsojal, ker niso imeli točnega spoznanja! Ljudje, ki so le napačno poučeni, so pogosto dobrega srca.

Pavel pa je bil takten tudi, ko se je zagovarjal pred Herodom Agripom II. Za Heroda je bilo znano, da je živel v krvoskrunstvu s svojo sestro Berniko. Takšno zvezo je Božja Beseda odkrito obsojala. Vendar ga Pavel zaradi tega ni obsojal, temveč je raje poiskal upravičen razlog, da Heroda pohvali. »Kralj Agripa, štejem se za srečnega, da se glede vsega, česar me Judje obtožujejo, danes zagovarjam pred tabo, še posebej zato, ker si dober poznavalec vseh običajev, pa tudi vseh sporov med Judi.« (Apostolska dela 26:1–3)

Kako modro torej ravnamo, če smo tudi mi podobno taktni z drugimi! S tem da pohvalimo soseda, sošolca ali sodelavca, lahko pripomoremo k mirnim odnosom in spodbujamo k lepemu vedenju. Ko ljudem s pohvalo za nekaj, kar so zares storili, sežemo do srca, lahko sčasoma iskrene posameznike spodbudimo, da napačno mišljenje in ravnanje nadomestijo s takšnim, ki je bolj v skladu s točnim spoznanjem.

Jezus je glede pohvale dal popoln zgled

Jezus s pohvalami ni skoparil. Po vstajenju in vnebohodu je denimo od Boga dobil navodilo, naj po apostolu Janezu spregovori sedmim občinam v Mali Aziji. Pri tem ni pozabil pohvaliti tistih občin, ki so si pohvalo zaslužile. Občinam v Efezu, Pergamonu in Tiatiri je denimo rekel: »Vem za tvoja dejanja, za tvoje prizadevanje in zdržljivost. Vem tudi, da ne trpiš hudobnežev.« »Še naprej [se] oklepaš mojega imena in nisi zatajil vere v mene.« »Vem za tvoja dejanja, za tvojo ljubezen, za vero, za služenje in za zdržljivost. Vem tudi, da je v zadnjem času tvojih dejanj  več kakor nekdaj.« Celo v Sardah, kjer je občina potrebovala strog opomin, je Jezus opazil posameznike, ki so bili vredni pohvale, saj je dejal: »Vendar pa imaš v Sardah nekaj takih, ki si niso umazali vrhnjih oblačil, in ti bodo hodili z menoj v belih oblačilih, ker so tega vredni.« (Razodetje 2:2, 13, 19; 3:4) Kako odličen zgled je dal Jezus!

Jezusa bi morali v tem posnemati in nikoli ne bi smeli obsoditi cele skupine zaradi napačnega ravnanja nekaterih posameznikov ali dati potreben nasvet, ne da bi poleg tega primerno pohvalili. Vendar je dobro imeti v mislih, da bo naša pohvala verjetno naletela na gluha ušesa, če pohvalimo le takrat, ko nameravamo svetovati. Zato druge velikodušno pohvalite, kadar je le mogoče! Če jim boste ob kakšni drugi priložnosti morali svetovati, bodo vaš nasvet lažje sprejeli.

Starešine, ki znajo pohvaliti

Cornelia, kristjanka, ki sedaj služi v enem od podružničnih uradov Jehovovih prič v Evropi, se spominja, da jo je v zgodnjih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja potujoči nadzornik med svojim obiskom vprašal, ali ji uspe osebno preučevati in prebrati revije. »Bilo me je malo sram,« pravi. Toda priznala je, da ji ne uspe prebrati ravno vsakega članka. Spominja se: »Za to me ni pokaral, temveč me je pohvalil, da preberem, kolikor lahko. S svojo pohvalo me je tako zelo spodbudil, da sem od takrat odločena prebrati prav vsak članek.«

 Ray, ki prav tako služi v nekem podružničnem uradu v Evropi, se spominja svojega prvega dne v pionirski službi. Predsedujoči nadzornik v občini, mož z redno zaposlitvijo, družinskimi obveznostmi in s številnimi odgovornostmi v občini, je tistega večera, takoj ko je prišel v kraljestveno dvorano, šel naravnost k Rayu ter ga vprašal: »Kako ti je minil prvi dan v pionirski službi?« Sedaj, skoraj 60 let pozneje, se Ray še vedno spominja pozornosti, ki mu jo je naklonil ta starešina.

Kot pokažeta ti doživetji, lahko s tem, da zares in iz srca (ne le s praznimi oziroma dobrikavimi besedami) cenimo to, kar drugi storijo, dosežemo veliko. V krščanski občini je razlogov, da lahko pohvalimo naše sočastilce, na pretek. Samo pomislite na to, kako si želijo služiti Jehovu, na njihove dobro pripravljene komentarje, kako premagujejo strah, da bi lahko imeli govor na odru ali sodelovali pri kaki točki na shodu, na njihovo goreče oznanjevanje in poučevanje ter trud, da bi delo v prid Kraljestva in duhovne cilje dali na prvo mesto v življenju. Kadar druge pohvalimo, smo bogato nagrajeni. To nas osrečuje in nam pomaga, da smo pozitivni. (Apostolska dela 20:35)

Prav je, da starešine pohvalijo člane občine za njihovo marljivo delo. Toda če je treba svetovati, to storijo ljubeče. Po drugi strani pa se ogibajo tega, da bi od občine pričakovali popolnost in da bi bilo zanje vse, kar je manj od tega, resna slabost.

Krščanski starešine, ki posnemajo spoštljivost in ljubečo prijaznost Elihuja, Pavlov takten pristop in Jezusovo ljubeče zanimanje za druge, bodo bratovščini vir prave spodbude. S pohvalo bodo druge spodbudili, da bodo od sebe dali kar največ, in prispevali k dobrim in mirnim odnosom. Kako zelo se je moral Jezus ob svojem krstu razveseliti, ko je slišal svojega nebeškega Očeta, ki ga je pohvalil z besedami: »Ti si moj Sin, moj ljubljeni. Ti si mi v veselje!« (Marko 1:11) Razveselimo torej srce naših bratov in sester, tako da jim iskreno izrečemo zasluženo pohvalo.

[Sliki na strani 15]

Podobno kakor Pavel lahko tudi mi veliko dosežemo s tem, da smo taktni

[Slika na strani 16]

S toplo in iskreno pohvalo lahko veliko dosežemo