Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Kako lahko kažemo usmiljenje?

Kako lahko kažemo usmiljenje?

Kako lahko kažemo usmiljenje?

»Delajmo dobro vsem, še posebej pa tem, s katerimi smo povezani v veri.« (GALAČANOM 6:10)

1., 2. Kaj se o usmiljenju naučimo iz ponazoritve o usmiljenem Samarijanu?

NEKI poznavalec Postave je med pogovorom Jezusa vprašal: »Kdo pa je moj bližnji?« Jezus mu je v odgovor povedal ponazoritev: »Neki človek je šel iz Jeruzalema dol v Jeriho in padel med razbojnike. Ti so mu vse pobrali in ga pretepli, nato pa odšli in ga pustili napol mrtvega. Po naključju pa je po tej poti šel dol tudi neki duhovnik, toda ko ga je zagledal, je šel mimo njega po drugi strani. Podobno je tudi levit, ko je prišel tja in ga zagledal, šel mimo po drugi strani. Potem pa je do njega prišel neki Samarijan, ki je potoval po tej poti. Ko ga je videl, se mu je zasmilil. Pristopil je k njemu, mu na rane izlil olja in vina ter jih obvezal. Nato ga je posadil na svoje živinče, ga pripeljal do gostišča in poskrbel zanj. Naslednji dan pa je vzel dva denarija, ju dal gostilničarju in rekel: ‚Poskrbi zanj, in kar boš več porabil, ti bom poplačal, ko se bom vrnil.‘« Zatem je Jezus sogovornika vprašal: »Kaj meniš, kdo od teh treh se je pokazal bližnjega temu, ki je padel med razbojnike?« Moški je odgovoril: »Ta, ki je z njim ravnal usmiljeno.« (Luka 10:25, 29–37a)

2 Samarijanovo ravnanje z ranjenim človekom zares slikovito prikaže, kaj je pravo usmiljenje! Samarijana je usmiljenje navedlo na to, da je žrtvi napada pomagal. Poleg tega je bil ranjeni moški za Samarijana tujec. Usmiljenje ne pozna narodnostnih, verskih in kulturnih meja. Jezus je svojemu poslušalcu, zatem ko mu je povedal ponazoritev o usmiljenem Samarijanu, še svetoval: »Pojdi in tudi ti delaj tako.« (Luka 10:37b) Ta nasvet si lahko vzamemo k srcu in si prizadevamo biti z drugimi usmiljeni. Toda kako? Kako vse smo lahko z drugimi usmiljeni v vsakodnevnem življenju?

‚Če je brat gol‘

3., 4. Zakaj bi morali biti še posebej pozorni na to, da izkazujemo usmiljenje članom krščanske občine?

3 »Dokler je torej čas še ugoden,« je dejal apostol Pavel, »delajmo dobro vsem, še posebej pa tem, s katerimi smo povezani v veri.« (Galačanom 6:10) Zato si najprej poglejmo, kako lahko velikodušno kažemo usmiljenje do tistih, s katerimi smo povezani v veri.

4 Jakob je kristjane opozoril, naj bodo med seboj usmiljeni, ko je napisal: »Tistemu namreč, ki ne izkazuje usmiljenja, se bo sodilo brez usmiljenja.« (Jakob 2:13) V sobesedilu teh navdihnjenih besed je omenjenih nekaj načinov, kako lahko z drugimi ravnamo usmiljeno. V Jakobovem pismu 1:27 denimo piše: »Čaščenje, ki je v očeh našega Boga in Očeta čisto in neoskrunjeno, pa je to, da skrbimo za sirote in vdove v njihovi stiski in da ostanemo neomadeževani od sveta.« Jakobovo pismo 2:15, 16 pa se glasi: »Če sta brat ali sestra gola in nimata dovolj hrane za tisti dan, pa jima kdo od vas reče ‚Pojdita v miru, ogrejta se in najejta‘, ne daste pa jima tega, kar potrebujeta za telo, kaj to pomaga?«

5., 6. Kako lahko velikodušno izkazujemo usmiljenje članom naše domače občine?

5 Skrb za druge in pomoč tistim, ki jo potrebujejo, sta značilnosti prave religije. Naš način čaščenja nam ne dopušča tega, da bi drugim zgolj z besedami kazali, da jim želimo vse dobro. Najgloblja sočutnost nas žene k temu, da za tiste, ki nujno potrebujejo pomoč, storimo kaj otipljivega. (1. Janezovo 3:17, 18) Zares, to, da pripravimo obrok za koga, ki je bolan, da pomagamo starejšim pri domačih opravilih, da poskrbimo za prevoz na krščanske shode, kadar je to potrebno, in da smo radodarni do tistih, ki so do tega upravičeni, so le nekatera izmed sočutnih dejanj, s katerimi nikakor ne bi smeli skopariti. (5. Mojzesova 15:7–10)

6 Še pomembnejše kot to, da pomagamo v gmotnem pogledu, pa je, da članom vse večje krščanske občine pomagamo duhovno. Biblija nas spodbuja, ‚da tolažimo potrte duše in podpiramo šibke‘. (1. Tesaloničanom 5:14) »Starejše ženske« spodbuja, naj »bodo učiteljice dobrega«. (Titu 2:3) Glede nadzornikov pa v Bibliji piše: »Mož bode kakor zavetje pred vetrom in pribežališče pred povodnjijo.« (Izaija 32:2)

7. Kaj se o izkazovanju usmiljenja lahko naučimo od učencev v sirski Antiohiji?

7 Kristjani v prvem stoletju pa niso skrbeli le za vdove, sirote in tiste iz domače občine, ki so potrebovali praktično pomoč in spodbudo, temveč so tudi občasno poslali humanitarno pomoč bratom in sestram na drugih področjih. Ko je na primer prerok Agab napovedal, »da bo ves obljudeni svet kmalu zajela velika lakota«, so učenci v sirski Antiohiji »sklenili, da bodo bratom, ki prebivajo v Judeji, vsak po svojih zmožnostih poslali pomoč«. »Po Barnabu in Savlu« so jo poslali tamkajšnjim starešinam. (Apostolska dela 11:28–30) Kako pa je danes? »Zvesti in preudarni suženj« organizira odbore za pomoč, da bi poskrbel za brate in sestre, ki so jih prizadele naravne nesreče, kot so orkani, potresi ali cunamiji. (Matej 24:45) To, da pri takšni pomoči sodelujemo ter žrtvujemo svoj čas, trud in sredstva, je ena od odličnih priložnosti, da pokažemo usmiljenje.

‚Če ravnate pristransko‘

8. Kako človeka pristranskost ovira pri tem, da bi bil usmiljen?

8 Jakob pa je tudi svaril pred lastnostjo, ki nas ovira pri tem, da bi bili usmiljeni in bi živeli po ‚kraljevi postavi‘ ljubezni. Takole je napisal: »Če pa ravnate pristransko, grešite, saj vas postava razkriva kot prestopnike.« (Jakob 2:8, 9) Če smo drugim naklonjeni zato, ker so bogati ali pa na pomembnem položaju, lahko postanemo manj občutljivi za ‚vpitje siromaka‘. (Pregovori 21:13) Pristranskost duši usmiljenje. Usmiljeno ravnamo, če smo do drugih nepristranski.

9. Zakaj ni narobe izkazati posebne pozornosti tistim, ki si jo zaslužijo?

9 Ali zaradi tega, da morda ne bi bili pristranski, ne bi nikoli smeli nikomur izkazati posebne pozornosti? Nikakor. Apostol Pavel je kristjanom v Filipih o svojem sodelavcu Epafroditu napisal: »Imejte take može [kot je Epafrodit] v časti.« Zakaj? Takole je pojasnil: »Saj se je zaradi Gospodovega dela zelo približal smrti, ko je svojo dušo izpostavil nevarnosti, da bi povsem nadomestil vas, ker vas ni tukaj, da bi mi osebno pomagali.« (Filipljanom 2:25, 29, 30) Epafrodit si je zaradi zvestega služenja zaslužil priznanje. Poleg tega v Prvem pismu Timoteju 5:17 beremo: »Starešine, ki dobro predsedujejo, naj se šteje za vredne dvojne časti, še zlasti tiste, ki si zelo prizadevajo v govorjenju in poučevanju Božje besede.« Duhovne vrline si prav tako zaslužijo priznanje. Če drugim izkazujemo pozornost iz takšnih razlogov, še ne pomeni, da smo pristranski.

‚Modrost, ki je od zgoraj, je polna usmiljenja‘

10. Zakaj bi morali nadzorovati svoj jezik?

10 Jakob je glede jezika izjavil: »Je neobvladljiv in škodljiv, poln smrtonosnega strupa. Z njim lahko hkrati hvalimo Jehova, Očeta, in preklinjamo ljudi, ki so bili ustvarjeni ‚po Božji podobi‘. Iz istih ust prihajata hvala in prekletstvo.« Zatem je še napisal: »Če pa imate v svojem srcu hudo ljubosumnost in prepirljivost, se ne bahajte in ne lažite proti resnici. To ni modrost, ki prihaja od zgoraj, temveč je zemeljska, živalska, demonska. Kjer sta namreč ljubosumnost in prepirljivost, tam sta tudi nered in vsakršna hudobnost. Toda modrost, ki je od zgoraj, je predvsem čista, hkrati pa si prizadeva za mir, je razumna, pripravljena ubogati, polna usmiljenja in dobrih sadov, je nepristranska in nehinavska.« (Jakob 3:8–10a, 14–17)

11. Kako smo lahko s svojim govorjenjem usmiljeni?

11 Potemtakem s tem, kako uporabljamo svoj jezik, kažemo, ali imamo modrost, ki je »polna usmiljenja«. Kaj, če bi se zaradi ljubosumja ali prepirljivosti bahali, lagali oziroma razširjali škodljive govorice? V Psalmu 94:4, Ekumenska izdaja, piše: ‚Bahajo se vsi, ki delajo krivico.‘ In kako hitro je zaradi žaljivega govorjenja lahko umazano dobro ime nedolžnega posameznika! (Psalm 64:2–4) Pomislimo tudi na to, kakšno škodo lahko povzroči ‚kriva priča, ki govori laži‘. (Pregovori 14:5; 1. kraljev 21:7–13) Jakob je potem, ko je razpravljal o zlorabi jezika, napisal: »Moji bratje, to se ne sme tako goditi.« (Jakob 3:10b) Če smo z drugimi resnično usmiljeni, bo naše govorjenje čisto, miroljubno in razumno. Jezus je rekel: »Pravim vam, da bodo ljudje na Sodni dan za vsako izrečeno nekoristno besedo dajali odgovor.« (Matej 12:36) Kako pomembno je torej, da smo pri tem, kako rabimo svoj jezik, usmiljeni!

‚Drugim odpuščajte njihove prestopke‘

12., 13. a) Kaj se o usmiljenju naučimo iz ponazoritve o sužnju, ki je svojemu gospodarju dolgoval veliko vsoto denarja? b) Kaj pomeni svojemu bratu odpustiti »sedeminsedemdesetkrat«?

12 To, kako še lahko kažemo usmiljenje, pa spoznamo tudi iz Jezusove ponazoritve o sužnju, ki je svojemu gospodarju, kralju, dolgoval 60,000.000 denarijev. Ker dolga ni imel s čim plačati, ga je prosil za usmiljenje. Gospodarju se je »zasmilil« in mu je dolg odpisal. Ko pa je ta suženj prišel ven in zagledal drugega sužnja, ki mu je bil dolžan samo sto denarijev, ga je neusmiljeno dal vreči v ječo. Ko je gospodar to slišal, ga je dal poklicati k sebi in mu dejal: »Hudobni suženj, ves tisti dolg sem ti odpisal, ker si me prosil. Ali se ne bi bil zato tudi ti dolžan usmiliti drugega sužnja, kakor sem se jaz usmilil tebe?« Tedaj ga je gospodar izročil ječarjem. Jezus je ponazoritev sklenil z besedami: »Tako bo ravnal tudi moj nebeški Oče z vami, če ne bo vsak iz srca odpustil svojemu bratu.« (Matej 18:23–35)

13 Kako dobro ta ponazoritev pokaže, da k usmiljenju spada tudi pripravljenost odpuščati! Jehova nam je odpustil velik dolg, ki ga imamo zaradi podedovanega greha. Ali ne bi potem tudi mi morali ‚drugim odpuščati njihove prestopke‘? (Matej 6:14, 15) Preden je Jezus povedal ponazoritev o neusmiljenem sužnju, ga je Peter vprašal: »Gospod, kolikokrat se lahko moj brat pregreši proti meni, da bi mu jaz še odpustil? Do sedemkrat?« Jezus pa mu je odvrnil: »Pravim ti: ne do sedemkrat, temveč do sedeminsedemdesetkrat.« (Matej 18:21, 22) Tako je, usmiljen človek je pripravljen odpustiti »sedeminsedemdesetkrat«, torej neštetokrat.

14. Kako lahko glede na besede iz Matejevega evangelija 7:1–4 kažemo usmiljenje v vsakodnevnem življenju?

14 Jezus je v govoru na gori osvetlil še en vidik usmiljenja. Takole je dejal: »Nehajte soditi, da ne boste sojeni. S kakršno sodbo namreč sodite, s takšno se bo sodilo vam [. . .]. Zakaj potem gledaš iver v očesu svojega brata, za bruno v svojem očesu pa se ne zmeniš? Ali kako moreš svojemu bratu reči ‚Dovoli, da ti odstranim iver iz očesa‘, ko pa imaš sam v očesu bruno?« (Matej 7:1–4) Potemtakem lahko usmiljenje v vsakdanjem življenju kažemo tako, da prenašamo slabosti drugih, ne da bi bili ob tem obsojajoči ali prekritični.

»Delajmo dobro vsem«

15. Zakaj naj ne bi ravnali usmiljeno samo s soverniki?

15 Biblijska knjiga, ki jo je napisal Jakob, resda še posebej meri na usmiljenje med soverniki, vendar to ne pomeni, da naj bi usmiljeno ravnali samo s člani krščanske občine. »Dobrotljiv je GOSPOD vsem,« piše v Psalmu 145:9, »in usmiljenje njegovo gre čez vsa dela njegova.« Biblija nas spodbuja, naj ‚posnemamo Boga‘ in ‚delamo dobro vsem‘. (Efežanom 5:1; Galačanom 6:10) Čeprav ne ljubimo »ne sveta ne tega, kar je v svetu«, pa nismo neobčutljivi za potrebe ljudi v svetu. (1. Janezovo 2:15)

16. Kateri dejavniki vplivajo na to, kako bomo drugim izkazovali usmiljenje?

16 Kristjani smo vedno pripravljeni po svojih zmožnostih pomagati žrtvam neugodnega ‚časa in razmer‘ oziroma tistim, ki so v hudih razmerah. (Propovednik 9:11) Seveda je to, kaj in koliko lahko storimo za druge, odvisno od naših okoliščin. (Pregovori 3:27) Kadar drugim gmotno pomagamo, smo previdni, da ne bi s sicer dobronamernim ravnanjem podpirali lenobe. (Pregovori 20:1, 4; 2. Tesaloničanom 3:10–12) Pravo usmiljenje je potemtakem kombinacija nežnega sočutja in logičnega razmišljanja.

17. Kako lahko najbolje kažemo usmiljenje do tistih, ki niso del krščanske občine?

17 Usmiljenje do tistih, ki niso del krščanske občine, pa lahko najbolje kažemo tako, da jim govorimo o biblijski resnici. Zakaj? Ker danes večina človeštva tava v duhovni temi. Številni med njimi so »izmučeni in razkropljeni kakor ovce brez pastirja«, saj se ne znajo spoprijemati s problemi, ki jim pridejo na pot, niti nimajo stvarnega upanja za prihodnost. (Matej 9:36) Sporočilo iz Božje Besede je kakor ‚svetilo njihovi nogi‘, saj jim lahko pomaga reševati življenjske probleme. Lahko pa je tudi ‚luč njihovi stezi‘, in to zato, ker je v Bibliji napovedano, kakšen je Božji namen z ljudmi, zaradi česar si lahko pridobijo upanje na svetlo prihodnost. (Psalm 119:105) Kako veliko prednost imamo, da lahko prinašamo to čudovito sporočilo o resnici tistim, ki ga tako nujno potrebujejo! Glede na to, da se »velika stiska« z naglico približuje, je sedaj čas za to, da goreče sodelujemo pri oznanjevanju Kraljestva in pridobivanju učencev. (Matej 24:3–8, 21, 22, 36–41; 28:19, 20) S tem se ne more primerjati nobeno drugo usmiljeno dejanje.

Dajajte iz tega, »kar je znotraj«

18., 19. Zakaj naj bi si prizadevali, da bi imelo usmiljenje v našem življenju še večjo vlogo?

18 »Dajte pa v miloščino to, kar je znotraj, in glejte, vse drugo v zvezi z vami bo čisto.« (Luka 11:41) Da bi bilo dobro delo izraz pravega usmiljenja, mora prihajati od znotraj – iz ljubečega in voljnega srca. (2. Korinčanom 9:7) V svetu, kjer so osornost, sebičnost in neobčutljivost za trpljenje in probleme drugih nekaj čisto vsakdanjega, je takšno usmiljenje prav poživljajoče!

19 Zato si prizadevajmo, da bi usmiljenje v našem življenju imelo še večjo vlogo kakor doslej. Bolj ko bomo usmiljeni, bolj bomo podobni Bogu. Naše življenje bo tako še bolj smiselno in zadovoljujoče. (Matej 5:7)

Kaj ste se naučili?

• Zakaj je še zlasti pomembno, da smo usmiljeni do sovernikov?

• Kako vse smo lahko usmiljeni s člani krščanske občine?

• Kako lahko delamo dobro tistim, ki niso del občine?

[Preučevalna vprašanja]

[Slika na strani 26]

Samarijan je ravnal usmiljeno

[Slika na strani 27]

Kristjani velikodušno izkazujejo usmiljenje

[Slika na strani 30]

Ljudem, ki niso del občine, lahko usmiljenje najbolje izkazujemo tako, da jim govorimo o biblijski resnici