Starodavne črepinje potrjujejo biblijsko poročilo

BIBLIJA je navdihnjena Božja Beseda. (2. Timoteju 3:16) To, kar v njej piše o ljudeh, krajih ter o verskih in političnih okoliščinah starega časa, je točno. Verodostojnost Svetega pisma nikakor ni odvisna od arheoloških odkritij, vendar pa takšna odkritja potrjujejo oziroma osvetlijo naše razumevanje biblijskega poročila.

Najpogostejši predmeti, ki jih arheologi najdejo pri izkopavanjih v starodavnih mestih, so črepinje oziroma polomljeni deli lončevine. Tem lončenim delčkom pravijo tudi ostrakoni, saj ta beseda izhaja iz grške besede za »lupino oziroma črepinjo«. V mnogih krajih na starodavnem Bližnjem vzhodu ter tudi v Egiptu in Mezopotamiji so lončene koščke uporabljali kot ceneni material, na katerega so pisali. Nanje so zapisovali pogodbe, račune, prodajo blaga in podobno, skratka uporabljali so jih, kot danes uporabljamo papir. Besedilo, ki so ga na ostrakone običajno napisali s črnilom, je lahko vsebovalo samo eno besedo ali pa več vrstic oziroma stolpcev.

Arheologi so pri izkopavanju v Izraelu odkrili številne ostrakone iz biblijskih časov. Tri zbirke so iz sedmega in osmega stoletja pr. n. št. ter so še posebej zanimive, saj potrjujejo različne podrobnosti, ki jih najdemo med zgodovinskimi podatki v Bibliji. To so ostrakoni, ki so jih našli v Samariji, Aradu in Lahisu. Pa si pobliže oglejmo vsako od teh zbirk.

Samarijski ostrakoni

Samarija je bila prestolnica desetrodovnega severnega Izraelovega kraljestva, dokler je niso leta 740 pr. n. št. uničili Asirci. O njenem nastanku v Prvi knjigi kraljev 16:23, 24 piše: »V enemintridesetem letu Asa, kralja na Judovem [947 pr. n. št.], je zakraljeval Omri Izraelu [. . .]. In kupil je goro Samarijo od Semerja za dva talenta srebra, in pozidal je goro in imenoval ime mesta, ki ga je sezidal [. . .] Samarijo.« Mesto je obstajalo tudi v času Rimljanov, ko so ga preimenovali v Sabastijo. Nazadnje pa je Samarija v šestem stoletju n. št. kot mesto izginila.

Med izkopavanjem po starodavni Samariji je skupina arheologov leta 1910 našla zbirko ostrakonov, ki so iz osmega stoletja pr. n. št. Besedila omenjajo pošiljke olja in vina, ki so prihajale v Samarijo iz različnih bližnjih mest. Glede tega odkritja v knjigi Ancient Inscriptions—Voices From the Biblical World piše: »Teh 63 ostrakonov, ki so jih našli leta 1910 [. . .], povsem primerno velja za eno najpomembnejših zbirk epigrafskega [napisanega] gradiva, ki se je ohranilo iz starodavnega Izraela. Ta pomembnost pa ne izvira iz vsebine samarijskih ostrakonov [. . .], temveč iz njihovega obširnega popisa izraelskih osebnih imen, rodovnih imen in geografskih označb.« Kako pa ta imena potrjujejo podrobnosti v biblijskem poročilu?

Ko so Izraelci zavzeli Obljubljeno deželo in jo razdelili med rodove, je področje, kjer je kasneje ležala Samarija, pripadlo Manasejevemu rodu. Glede na poročilo iz Jozuetove knjige 17:1–6 si je deset Manasejevih potomcev po njegovem vnuku Gileadu razdelilo  deželo na tem področju. Ti potomci so bili Abiezer, Helek, Asriel, Sihem in Semida. Šesti moški, Hefer, ni imel nobenega vnuka, imel pa je pet vnukinj – Mahlo, Noo, Hoglo, Milko in Tirzo – in vsaka je prejela svoj delež dežele. (4. Mojzesova 27:1–7)

Na samarijskih ostrakonih lahko najdemo imena sedmih potomcev – vseh petih Gileadovih sinov in dveh Heferjevih vnukinj, Hogle in Noe. »Imena, ki so se ohranila na samarijskih ostrakonih, dajejo zunajbiblijske informacije, ki Manasejeve potomce povezujejo s področjem, za katerega Biblija trdi, da so ga zasedli,« je zapisano v NIV Archaeological Study Bible. Ti ostrakoni torej potrjujejo ta del zgodnje Izraelove rodovne zgodovine, ki je zapisana v Bibliji.

Samarijski ostrakoni pa, kot je videti, potrjujejo tudi biblijsko poročilo o verskem stanju Izraelcev. V času, ko so bili napisani samarijski ostrakoni, so Izraelci združili čaščenje Jehova s čaščenjem kanaanskega boga Baala. V Ozejevem prerokovanju, ki je bilo tudi napisano v osmem stoletju pr. n. št., je napovedan čas, ko bodo Izraelci Jehova skesano imenovali »moj mož«, in nič več »moj Baal«. (Ozea 2:16, 17) Nekatera osebna imena, ki jih najdemo na samarijskih ostrakonih, pomenijo »Baal je moj oče«, »Baal poje«, »Baal je močan«, »Baal se spominja« in podobno. Na vsakih 11 osebnih imen, ki vsebujejo neko obliko imena Jehova, pride 7 imen, ki vsebujejo obliko imena »Baal«.

Aradski ostrakoni

Arad je bilo starodavno mesto na sušnem področju Negeba, precej južno od Jeruzalema. Izkopavanja v Aradu so razkrila, da je tam od časa Salomonovega vladanja (1037–998 pr. n. št.) pa vse do uničenja Jeruzalema po roki Babiloncev leta 607 pr. n. št. stalo šest izraelskih trdnjav. V Aradu so izkopali največjo zbirko ostrakonov iz biblijskih časov. Zajema več kot 200 predmetov, popisanih v hebrejskem, aramejskem in drugih jezikih.

Nekateri aradski ostrakoni potrjujejo biblijske podatke o duhovniških družinah. Na neki črepinji so denimo omenjeni »sinovi Korahovi«, o katerih piše v Drugi Mojzesovi knjigi 6:24 in v Četrti Mojzesovi knjigi 26:11. V nadpisu k psalmom 42, 44–49, 84, 85, 87 in 88 je še posebej omenjeno, da so to psalmi »sinov Korahovih«. Drugi duhovniški družini, ki sta omenjeni na aradskih ostrakonih, pa sta Pashurjeva in Meremotova. (1. letopisov 9:12; Ezra 8:33)

Poglejmo še en primer. V ruševinah trdnjave, ki je obstajala v času, tik preden so Babilonci porušili Jeruzalem, so raziskovalci izkopali črepinjo, naslovljeno na poveljnika trdnjave. Kot piše v publikaciji The Context of Scripture, se del besedila glasi: »Mojemu gospodu Eliašibu. Naj vam Jehova nakloni blaginjo. [. . .] Glede zadeve, za katero ste mi dali navodila: sedaj je vse dobro; on je v Jehovovem templju.« Mnogi učenjaki so prepričani, da se tukaj omenjeni tempelj nanaša na prvi tempelj  v Jeruzalemu, ki je bil zgrajen v obdobju Salomona.

Lahiški ostrakoni

Starodavno utrjeno mesto Lahis je ležalo 43 kilometrov jugozahodno od Jeruzalema. Leta 1930 so med izkopavanjem našli veliko ostrakonov. Na vsaj 12-ih od njih so napisana pisma, ki jih opisujejo kot »zelo pomembna [. . .] za osvetlitev političnih razmer in splošnega vznemirjenja, medtem ko se je Juda pripravljal na neizbežen napad [babilonskega kralja] Nebukadnezarja«.

Najpomembnejša pisma so dopisi med podrejenim uradnikom in Jaošem, najverjetneje vojaškim poveljnikom v Lahisu. Jezik v teh pismih je podoben jeziku, ki ga je v svojih spisih uporabljal prerok Jeremija, ki je živel v istem času. Poglejmo si, kako dve od teh pisem potrjujeta biblijski opis tistega kritičnega obdobja.

V Jeremiju 34:7 prerok opisuje čas, »ko so se krdela kralja babilonskega bojevala zoper Jeruzalem in zoper vsa ostala mesta Judova, zoper Lahis in Azeko, kajti ti sta bili ostali od mest Judovih, mesti utrjeni«. Videti je, da pisec enega od lahiških pisem opisuje isti dogodek. Takole piše: »Oprezamo za [ognjenimi] znaki iz Lahisa [. . .], ker ne moremo videti Azeke.« Mnogi učenjaki iz tega sklepajo, da je Azeka takrat že padla v roke Babiloncem in da je bil Lahis naslednji na vrsti. Zanimiva podrobnost v tem besedilu so ‚ognjeni znaki‘. Tudi Jeremija 6:1, NW, omenja, da so uporabljali takšen način komuniciranja.

O nekem drugem lahiškem pismu pa menijo, da podpira to, kar sta o prizadevanjih judovskega kralja, da bi mu Egipt pomagal pri uporu zoper Babilon, napisala preroka Jeremija in Ezekiel. (Jeremija 37:5–8; 46:25, 26; Ezekiel 17:15–17) V tem pismu piše: »Sedaj je vaš služabnik dobil naslednji podatek: Poveljnik Konjahu, sin Elnatana, se je pomaknil na jug, da bi vstopil v Egipt.« Učenjaki na splošno to dejanje razlagajo kot poskus, da bi si Judje pridobili vojaško pomoč Egipta.

Lahiški ostrakoni omenjajo tudi veliko imen, ki jih najdemo v Jeremijevi knjigi. Ta imena so Nerija, Jazanija, Gemarija, Elnatan in Hosaja. (Jeremija 32:12; 35:3; 36:10, 12; 42:1) Ne vemo zagotovo, ali se ta imena nanašajo na iste posameznike. Glede na to, da je Jeremija živel v istem obdobju, pa podobnost ni zanemarljiva.

Skupna značilnost

Zbirke ostrakonov iz Samarije, Arada in Lahisa potrjujejo številne podrobnosti, ki so zapisane v Bibliji. Mednje spadajo družinska imena, geografske označbe ter podatki o verskem in političnem dogajanju takratnega časa. Vendar je ena pomembna značilnost skupna vsem trem zbirkam.

V pismih iz aradske in lahiške zbirke najdemo besedne zveze, kot je »Naj ti Jehova nakloni mir«. V sedmih lahiških sporočilih je Božje ime vsega skupaj omenjeno 11-krat. Poleg tega veliko hebrejskih osebnih imen, ki jih najdemo v teh treh zbirkah, vsebuje skrajšano obliko imena Jehova. Ti ostrakoni tako potrjujejo, da so Izraelci takratnih dni Božje ime uporabljali v vsakdanjem življenju.

[Slika na strani 13]

Črepinja iz ruševin Arada, naslovljena na Eliašiba

[Vir slike]

Photograph © Israel Museum, Jerusalem; courtesy of Israel Antiquities Authority

[Slika na strani 14]

Lahiško pismo, v katerem je Božje ime

[Vir slike]

Photograph taken by courtesy of the British Museum