Posnemajmo njihovo vero

Mož, ki se je postavil v bran čistega čaščenja

ELIJA se je razgledoval po množici, ki se je s težavo počasi vzpenjala po pobočju gore Karmel. Celo v svitu jutranje zarje se je dobro videlo, da ljudi pestita revščina in hudo pomanjkanje. Suša, dolga tri leta in pol, je na njih pustila svoj pečat.

Med množico se je petelinilo 450 Baalovih prerokov, polnih ponosa in plamtečega sovraštva do Jehovovega preroka Elija. Čeprav je kraljica Jezabela že usmrtila številne Jehovove služabnike, je ta mož še vedno odločno nasprotoval čaščenju Baala. Ha, samo kako dolgo še? Mogoče so ti duhovniki sklepali, da en sam človek nikakor ne more zmagati proti vsem njim. (1. kraljev 18:3, 19, 20) Prišel je še kralj Ahab s svojim kraljevskim vozom. In tudi on ni maral Elija.

Pred tem osamelim prerokom je bil dan, kakršnega še ni videl. Medtem ko je Elija opazoval ljudi, se je pripravljal eden najbolj dramatičnih bojev med dobrim in zlim. Kako se je počutil, ko je jutranja zarja naznanjala ta dan? Glede na to, da je bil »človek, ki je čutil kakor mi,« ni bil neobčutljiv za strah. (Jakob 5:17) Če nič drugega, smo lahko prepričani o tem, da se je Elija, obdan z nevernim ljudstvom, odpadniškim kraljem in morilskimi duhovniki, počutil sam samcat. (1. kraljev 18:22)

Toda kaj je Izraelce pripeljalo do te krize? In kakšno zvezo ima ta pripoved z nami danes? Biblija nas spodbuja, naj skrbno preučimo zgled predanih Božjih služabnikov in ‚posnemamo njihovo vero‘. (Hebrejcem 13:7) Poglejmo zdaj Elijev zgled.

Dolgoleten boj doseže vrhunec

Elija je večino svojega življenja nemočno opazoval, kako se je zanemarjalo in teptalo tisto najboljše, kar sta njegova domovina in njegovo ljudstvo imela. V Izraelu se je namreč že dolgo bíl boj, vojna med pravo in krivo vero, med čaščenjem Boga Jehova in čaščenjem malikov okoliških narodov. Ta boj se je v Elijevih dneh še posebej zaostril.

Kralj Ahab se je poročil z Jezabelo, s hčerjo sidonskega kralja. Jezabela je bila odločena, da v izraelski deželi razširi čaščenje Baala in iztrebi čaščenje Jehova. Ahab je hitro podlegel njenemu vplivu. Baalu je zgradil tempelj in oltar ter ljudstvo povedel v čaščenje tega poganskega božanstva. Jehova je močno užalil. (1. kraljev 16:30–33) *

Zakaj je bilo čaščenje Baala tako žaljivo? Ker je zapeljalo Izraelce, tako da so se mnogi odvrnili od pravega Boga. Poleg tega je bila to sprevržena in okrutna vera. Zajemala je prostituiranje moških in žensk v templju, spolne orgije in celo žrtvovanje otrok. Jehova se je odzval tako, da je k Ahabu poslal Elija z nalogo, da kralju napove sušo, ki bo trajala, vse dokler ne bo Božji prerok naznanil njenega konca. (1. kraljev 17:1) Več let je minilo, preden je Elija zopet videl Ahaba in mu naročil, naj na gori Karmel zbere ljudstvo in Baalove preroke.

Toda kakšnega pomena je ta boj za nas danes? Nekateri bi morda sklepali, da je zgodba  o čaščenju Baala nepomembna za današnje dni, saj okrog sebe nikjer ne vidimo templjev in oltarjev, posvečenih Baalu. Toda ta pripoved nima zgolj zgodovinske vrednosti. (Rimljanom 15:4) Beseda »Baal« pomeni »lastnik« oziroma »gospodar«. Jehova je svojemu ljudstvu povedal, da bi si morali za svojega »baala« oziroma soproga izbrati njega. * (Izaija 54:5) Mar ni res, da ljudje danes še vedno služijo raznovrstnim gospodarjem in ne Vsemogočnemu Bogu? Tako je, ljudje si gospodarja izberejo s tem, da svoje življenje posvetijo bodisi denarju, karieri, rekreaciji, spolnim užitkom ali kateremu drugemu od nešteto bogov, ki jih častijo namesto Jehova. (Matej 6:24; Rimljanom 6:16) Torej so v nekem smislu najmočnejše prvine čaščenja Baala danes še zelo žive. Ta staroveški spopad med Jehovom in Baalom nam lahko pomaga, da se bomo modro odločili, komu bomo služili.

»Omahovali« – v kakšnem smislu?

Z vetrovnega vrha gore Karmel se ponuja veličasten razgled na Izrael – od doline Kišon, ki se razprostira ob vznožju Karmela, do Velikega morja (Sredozemskega morja), ki je v bližini, pa vse do Libanonskega pogorja daleč na severnem obzorju. * Toda ob sončnem vzhodu tega odločilnega dne je prizor žalosten. Nad nekoč rodovitno deželo, ki jo je Jehova dal Abrahamovim otrokom, je legala senca smrti. Neizprosno žgoče sonce jo je izsušilo, neumnost Božjega ljudstva jo je uničila! Medtem ko se je ljudstvo gnetlo skupaj, je k njim pristopil Elija in rekel: »Doklej boste omahovali na dve strani? Če je Bog GOSPOD, hodite za njim; če pa je Báal, hodite za njim!« (1. kraljev 18:21, SSP)

Kaj je Elija hotel povedati z izrazom »omahovali na dve strani«? Ti ljudje se niso zavedali, da morajo izbrati bodisi čaščenje Jehova bodisi čaščenje Baala. Mislili so, da imajo lahko eno in drugo – da lahko s svojimi nagnusnimi obredi pomirijo Baala in še vedno prosijo Boga Jehova, da jim pomaga. Morda so mislili, da bo Baal blagoslovil njihova polja in črede, medtem ko jih bo Jehova nad vojskami varoval v bitkah. (1. Samuelova 17:45) Pozabili so temeljno resnico – resnico, ki se mnogim danes še vedno izmika – namreč da Jehova sprejema samo čaščenje, ki je brez primesi čaščenja drugih bogov. On zahteva, da smo vdani izključno njemu, in tega je tudi vreden. Če bi bilo v naše čaščenje vpleteno čaščenje katerega drugega boga, bi to bilo v njegovih očeh nesprejemljivo, celo žaljivo! (2. Mojzesova 20:5)

Torej so takratni Izraelci »omahovali« tako kakor človek, ki skuša hkrati hoditi po dveh poteh. Danes mnogo ljudi dela podobno napako, ko dopustijo, da se drugi »baali« vtihotapijo v njihovo življenje in potisnejo vstran čaščenje Boga! Elijev jasni in odločni poziv Judom, naj nehajo omahovati, lahko nam pomaga pretehtati, čemu osebno dajemo prednost v življenju in kako častimo Boga.

Preizkus – vrhunec boja

Elija je nato predlagal preizkus. Bil je čisto preprost. Baalovi duhovniki naj postavijo oltar in nanj položijo žrtev, nato naj svojega boga v molitvi prosijo, da zaneti ogenj. Enako bo naredil tudi sam. Rekel je: »Tisti bog, ki bo odgovoril z ognjem, je res Bog.« (SSP) Elija je dobro vedel, kdo je pravi Bog. Njegova vera je bila tako močna, da je brez obotavljanja pustil Baalovim prerokom, da so pričeli prvi. S tem, da je svojim nasprotnikom pustil, da so si prvi izbrali bika za žrtvovanje in prvi prosili svojega boga, jim je dal  najugodnejše možnosti za uspeh. * (1. kraljev 18:24, 25)

Danes ne živimo v dobi čudežev. Toda Jehova se ni spremenil. Lahko mu zaupamo tako zelo, kot mu je Elija. Ko se na primer drugi ne strinjajo s tem, kar Biblija uči, jim lahko brez strahu damo prednost, da povedo svoje. Kakor Elija lahko pričakujemo, da bo pravi Bog rešil zadevo. To storimo tako, da se ne opiramo nase, ampak na njegovo navdihnjeno Besedo, ki je namenjena ‚popravljanju‘ zmotnih prepričanj. (2. Timoteju 3:16)

Baalovi preroki so pripravili žrtev in klicali svojega boga. »O Baal, usliši nas!« so vpili znova in znova. Med tem so minevale minute, nato ure. »A ni bilo glasu, ne odgovora,« pravi Biblija. Opoldan se jim je Elija pričel posmehovati s sarkastičnimi besedami, češ da je Baal gotovo prezaposlen, da bi jim odgovoril, ali da je šel na stran oziroma da dremlje in bi ga bilo treba zbuditi. »Vpijte prav glasno,« je prigovarjal tem šarlatanom. Ni dvoma, Elija je imel čaščenje Baala za absurdno sleparijo in je hotel, da Božje ljudstvo uvidi, da gre res za prevaro. (1. kraljev 18:26, 27)

Po njegovih besedah so Baalovi svečeniki še bolj podivjali, tako da so ‚glasno vpili in se po svoji šegi bodli z nožmi in sulicami, da je kri po njih tekla‘. Vse zaman! »Ni bilo glasu, ne odgovora, ne nikogar, ki bi poslušal.« (1. kraljev 18:28, 29) Tako je, Baal sploh ni obstajal. Satan si ga je izmislil, da bi ljudi zvabil stran od Jehova. Če si za gospodarja izberemo koga drugega, in ne Jehova, doživimo razočaranje, celo sramoto. Tako je bilo takrat in enako je danes. (Psalm 25:3; 115:4–8)

Odgovor

Pozno popoldan je bil na vrsti Elija. Popravil je Jehovov oltar, ki so ga prav gotovo podrli sovražniki čistega čaščenja. Uporabil je 12 kamnov, s čimer je morda mnoge iz desetrodovnega izraelskega naroda spomnil, da jih Postava, dana vsem 12 rodovom, še vedno zavezuje. Nato je na oltar položil žrtev in vse skupaj zalil z vodo, ki jo je morda dobil iz bližnjega Sredozemskega morja. Okoli oltarja je dal celo izkopati jarek in tudi tega napolnil z vodo. Tako kakor je prej dal Baalovim prerokom najugodnejše možnosti za uspeh, je zdaj dal Jehovu najmanj ugodne možnosti – tako zelo je namreč zaupal svojemu Bogu. (1. kraljev 18:30–35)

Ko je bilo vse nared, je Elija izrekel molitev. Zgovorna in preprosto povedana molitev je jasno pokazala, čemu je dajal prednost. Prvo in najpomembnejše mu je bilo, da vsi vedo, da ni Baal »Bog v Izraelu«, ampak Jehova. Kot drugo je hotel, da vsi vedo, da je on le Jehovov služabnik, zato vsa slava in vse zasluge pripadajo Bogu. Nenazadnje je pokazal, da mu je še vedno mar za rojake, saj si je močno želel, da Jehova ‚preobrne njih srce‘. (1. kraljev 18:36, 37) Kljub vsej bedi, ki jo je povzročila njihova nevera, jih je Elija še vedno imel rad. Ali lahko v svojih molitvah pokažemo podobno skrb za posvetitev Božjega imena ter ponižnost in sočutje do drugih, ki potrebujejo pomoč?

Preden je Elija molil, se je zbrana množica mogoče spraševala, ali se bo Jehova tudi izkazal za prazno izmišljotino kakor Baal. Toda po molitvi se ni imela kaj spraševati. Poročilo pravi: »Tedaj švigne doli ogenj GOSPODOV in požre žgalno daritev in drva in kamene in prst in poliže vodo, ki je bila v jarku.« (1. kraljev 18:38) Kako spektakularen odgovor! In kako se je ljudstvo odzvalo?

»Jehova je pravi Bog! Jehova je pravi Bog!« so vzklikali, in to prav vsi. (1. kraljev  18:39, NW) Naposled so le uvideli resnico. Toda vere s tem še niso pokazali. Pošteno rečeno, če človek prizna, da je Jehova pravi Bog, potem ko je videl, da je kot odgovor na molitev švignil z neba ogenj, s tem ni pokazal kdo ve kakšne vere. Zato je Elija od Izraelcev zahteval več. Naročil jim je, naj naredijo, kar bi morali narediti že dolgo tega – ubogati Jehovovo postavo. V Božji postavi je pisalo, da je treba lažne preroke in malikovalce usmrtiti. (5. Mojzesova 13:5–9) Ti Baalovi duhovniki so bili zagrizeni sovražniki Boga Jehova in so namenoma ravnali v nasprotju z njegovimi nameni. Ali so bili vredni usmiljenja? No kakšnega usmiljenja so bili deležni vsi tisti nedolžni otroci, ki so jih žive sežgali kot žrtev Baalu? (Pregovori 21:13; Jeremija 19:5) Ne, ti možje niso bili vredni niti najmanjšega usmiljenja. Zato je Elija ukazal, naj jih usmrtijo, in to se je tudi zgodilo. (1. kraljev 18:40)

Nekateri sodobni kritiki obsojajo sklepno dejanje tega preizkusa na gori Karmel. Nekatere morda skrbi, da ne bi verski skrajneži s tem opravičevali nasilnih dejanj, storjenih iz verske nestrpnosti. In žal je danes res še preveč nasilnih verskih fanatikov. Toda Elija ni bil fanatik. To pravično usmrtitev je izvršil z Jehovovim pooblastilom. Poleg tega se pravi kristjani zavedajo, da ne morejo posnemati Elija v tem, da bi z mečem zatirali hudobne. Od prihoda Mesija, Jezusa Kristusa, za vse njegove učence veljajo besede, ki jih je izrekel Petru: »Spravi svoj meč na njegovo mesto. Vsi namreč, ki za meč primejo, bodo z mečem tudi pokončani.« (Matej 26:52) Jehova bo v prihodnosti za izvršitev pravice uporabil svojega Sina.

Dolžnost pravega kristjana je, da živi po veri. (Janez 3:16) To lahko med drugim naredimo tako, da posnemamo zveste može, kakršen je bil Elija. On je častil izključno Jehova in druge spodbujal, naj ravnajo enako. Pogumno je razkrinkal, da je religija, s katero je Satan zvabljal ljudi stran od Jehova, prevara. Namesto na svoje sposobnosti in modrost se je opiral na Jehova, da bo rešil zadeve. Tako je, Elija se je postavil v bran čistega čaščenja. Da bi le vsak od nas posnemal njegovo vero!

[Podčrtne opombe]

[Poudarjeno besedilo na strani 20]

Če si za gospodarja izberemo koga drugega, in ne Jehova, doživimo razočaranje

[Slika na strani 21]

»Jehova je pravi Bog!«