Jehovova beseda je živa

Poudarki Jakobovega in Petrovih pisem

UČENEC Jakob, Jezusov polbrat, skoraj 30 let po binkoštih leta 33 n. št. piše pismo »dvanajsterim rodovom« duhovnega Izraela. (Jak. 1:1) Razlog: Da jih spodbudi, naj bodo močni v veri in naj vztrajajo, ko so v preizkušnjah. Poleg tega jim svetuje, da naj popravijo zaskrbljujoče razmere, ki so nastale v občinah.

Malo preden je rimski vladar Neron leta 64 n. št. sprožil preganjanje, apostol Peter piše kristjanom svoje prvo pismo, v katerem jih spodbuja, da naj ostanejo neomajni v veri. V svojem drugem pismu, napisanem kmalu po prvem, spodbuja sovernike, da naj bodo pozorni na Božjo besedo, in jih svari pred bližajočim se Jehovovim dnevom. Res nam lahko koristi, če posvetimo pozornost sporočilom, ki so v Jakobovem in Petrovih pismih. (Heb. 4:12)

BOG DAJE MODROST TISTIM, KI PROSIJO »V VERI«

(Jak. 1:1–5:20)

»Srečen tisti človek, ki vztraja v preizkušnji,« piše Jakob. »Ko se bo namreč izkazal preizkušenega, bo prejel venec življenja.« Tistemu, ki »prosi [. . .] v veri«, daje Jehova modrost za vztrajanje v preizkušnjah. (Jak. 1:5–8, 12)

Vero in modrost potrebujejo tudi tisti, ki v občini postanejo »učitelji«. Potem ko Jakob pove, da je jezik »majhen organ«, ki lahko »omadežuje vse telo«, opozori pred posvetnimi težnjami. Te lahko poškodujejo posameznikov odnos z Bogom. Opiše tudi, kaj bi moral storiti vsak, ki je duhovno bolan, da bi ozdravel. (Jak. 3:1, 5, 6; 5:14, 15)

Odgovori na svetopisemska vprašanja:

2:13 – Kako »usmiljenje slavi zmago nad sodbo«? Ko pride do tega, da damo Bogu odgovor zase, On upošteva usmiljenje, ki smo ga pokazali do drugih, in nam odpusti na temelju odkupne žrtve svojega Sina. (Rim. 14:12) Ali ni to eden od razlogov, da bi bilo usmiljenje prevladujoča lastnost v našem življenju?

4:5 – Kateri svetopisemski stavek tu navaja Jakob? Jakob tu ne navaja nobenega določnega stavka. Te besede, ki jih je navdihnil Bog, verjetno temeljijo na bistvu tega, kar je zapisano v stavkih, kot so 1. Mojzesova 6:5; 8:21, Pregovori 21:10 in Galačanom 5:17.

5:20 – Čigavo dušo bo obvaroval pred smrtjo »tisti, ki grešnika odvrne od njegove zmotne poti«? Kristjan, ki grešnika odvrne od njegove napačne poti, obvaruje dušo skesanega pred duhovno smrtjo in morda pred večnim uničenjem. Tisti, ki grešniku tako pomaga, bo tudi »pokril množico [njegovih] grehov«.

Pouk za nas:

1:14, 15. Greh se začne z neprimerno željo. Zato napačnih želja ne smemo gojiti. Nasprotno, premišljevati moramo o rečeh, ki krepijo, in si z njimi polniti misli in srce. (Fil. 4:8)

2:8, 9. »Ravnat[i] pristransko« je v nasprotju s »kraljevo postavo« ljubezni. Zato pravi kristjani nismo pristranski.

 2:14–26. »Rešeni [smo] po veri«, ne »zaradi del« po Mojzesovi postavi ali zaradi krščanskih del. Naša vera bi morala biti več od tega, da se samo izpovedujemo za vernike. (Efež. 2:8, 9; Jan. 3:16) Spodbuditi bi nas morala k temu, da bi delali v skladu z Božjo voljo.

3:13–17. »Modrost, ki je od zgoraj« je vsekakor vzvišenejša od »zemeljske, živalske, demonske«! Božjo modrost bi morali iskati »kakor skrite zaklade«. (Preg. 2:1–5)

3:18. Seme kraljestvene dobre novice naj se seje z mirom »za tiste, ki delajo za mir«. Pomembno je, da delamo za mir, ne pa, da smo osorni, prepirljivi ali uporni.

STOJMO »TRDNI V VERI«

(1. Pet. 1:1–5:14)

Peter sovernike spomni, da imajo »živo upanje« na dediščino v nebesih. Pove jim: »Vi pa ste ‚izbran rod, kraljevsko duhovništvo, svet narod‘.« Potem ko jim določno svetuje glede podredljivosti, jih spodbudi: »Bodite vsi enakih misli, čutite z bližnjim, bodite bratoljubni, polni najgloblje sočutnosti, ponižnega duha.« (1. Pet. 1:3, 4; 2:9; 3:8)

Glede na to, da se je »približal [. . .] konec« judovske stvarnosti, svetuje svojim bratom: »Bodite torej zdravih misli in budni glede molitev.« Pove jim še: »Bodite razsodni, budno pazite. [. . .] Postavite se [Satanu] po robu, trdni v veri.« (1. Pet. 4:7; 5:8, 9)

Odgovori na svetopisemska vprašanja:

3:20–22 – Kako nas krst rešuje? Tisti, ki se želijo rešiti, se morajo krstiti. Vendar sam krst še ne pomeni rešitve. Rešeni smo pravzaprav »po vstajenju Jezusa Kristusa«. Kdor se želi krstiti, mora verjeti, da je rešitev mogoča le zato, ker je Jezus umrl žrtvene smrti, bil obujen in »je zdaj Bogu na desni«. Ima oblast nad živimi in mrtvimi. Krst, ki temelji na takšni veri, se ujema s tem, da se je »osem duš [. . .] po vodi rešilo na varno«.

4:6 – Kdo so bili »mrtvi«, ki jim je bila »dobra novica oznanjena«? To so bili tisti, ki so »bili mrtvi v svojih prestopkih in grehih« oziroma so bili duhovno mrtvi, preden so izvedeli za dobro novico. (Efež. 2:1) Ko so začeli verjeti tej novici, pa so pričeli duhovno »žive[t]i«.

Pouk za nas:

1:7. Da bi imela naša vera veliko vrednost, mora biti dokazana oziroma preizkušena njena kakovost. Taka močna vera res ohrani »dušo [. . .] pri življenju«. (Heb. 10:39) Ne smemo se bati preizkušenj svoje vere.

1:10–12. Angeli so želeli pogledati v globoke duhovne resnice in jih razumeti. Te resnice o maziljeni krščanski občini so napisali starodavni Božji preroki. Toda jasne so postale šele takrat, ko se je Jehova pričel ukvarjati z občino. (Efež. 3:10) Ali naj ne bi posnemali zgleda angelov in si prizadevali preiskovati »Božje globočine«? (1. Kor. 2:10)

2:21. Za to, da bi podprli Jehovovo vrhovnost, bi morali biti pripravljeni trpeti do smrti. Le tako posnemamo naš Zgled, Jezusa Kristusa.

5:6, 7. Ko zvrnemo svoje skrbi na Jehova, nam on pomaga, da nismo po nepotrebnem zaskrbljeni glede tega, kaj lahko prinese naslednji dan, temveč da v svojem življenju dajemo prednost pravemu čaščenju. (Mat. 6:33, 34)

»PRIŠEL PA BO JEHOVOV DAN«

(2. Pet. 1:1–3:18)

»Prerokovanje namreč ni nikoli prišlo po človeški volji,« piše Peter, »ampak so ljudje govorili od Boga, kakor jih je vodil sveti duh.« Če smo pozorni na preroško besedo, smo lahko obvarovani pred »lažnimi  učitelji« in drugimi pokvarjenimi posamezniki. (2. Pet. 1:21; 2:1–3)

Peter opozarja, »da se bodo v zadnjih dneh pojavili posmehovalci s svojim posmehovanjem«. Toda »Jehovov dan [bo prišel] kakor tat«. Peter svoje pismo sklene z modrim nasvetom za tiste, ki »čaka[jo] in ima[jo] ves čas v mislih navzočnost Jehovovega dneva«. (2. Pet. 3:3, 10–12)

Odgovori na svetopisemska vprašanja:

1:19 – Kdo je »danica«, kdaj vzide in kako se prepričamo o tem, kdaj se je to zgodilo? »Danica« je Jezus Kristus v kraljevski moči. (Raz. 22:16) Leta 1914 je Jezus pred vsem stvarstvom vzšel oziroma je bil postavljen kot Mesijanski kralj in tako razglasil prihod novega dne. Jezusovo spremenjenje je bil prikaz njegove slave in kraljevske moči. S tem videnjem je bila poudarjena zanesljivost Božje preroške besede. Če smo pozorni nanjo, nam osvetljuje naša srca in tako po njej vemo, da je Danica vzšla.

2:4 – Kaj je »tartar« in kdaj so bili uporni angeli vrženi vanj? Tartar je stanje, v kakršnem so zaporniki in ki je namenjeno le duhovnim, ne pa človeškim bitjem. Tisti, ki so v takšnem stanju goste umske teme, ne morejo videti Božje duhovne luči in ne razumejo Božjih namenov. So brez vsakega upanja glede prihodnosti. Bog je neposlušne angele vrgel v tartar v Noetovih dneh in v tem stanju ponižanja bodo ostali, dokler ne bodo uničeni.

3:17 – Kaj je Peter mislil z besedami »veste že vnaprej«? Peter je tu govoril o vnaprejšnji vednosti oziroma predvednosti glede prihodnjih dogodkov, ki je bila po navdihnjenju dana njemu in drugim biblijskim piscem. Ker ni bila neomejena, pa to, da so jo imeli, ni pomenilo, da so zgodnji kristjani poznali vse podrobnosti glede prihodnjih dogodkov. Samo na splošno so vedeli, kaj se lahko pričakuje.

Pouk za nas:

1:2, 5–7. To, da si z iskreno vnetostjo prizadevamo razvijati lastnosti, kot so vera, zdržljivost in bogovdanost, nam pomaga, da rastemo v »točnem spoznanju o Bogu in o Jezusu«, odvrača pa nas lahko tudi od tega, »da bi bili [glede spoznanja] nedejavni ali brez sadov«. (2. Pet. 1:8)

1:12–15. Da bi ostali »utrjeni v resnici«, potrebujemo stalne opomine, kakršne dobivamo na naših občinskih shodih, pri osebnem preučevanju in branju Biblije.

2:2. Paziti moramo, da s svojim vedenjem ne sramotimo Jehova in njegove organizacije. (Rim. 2:24)

2:4–9. Glede na to, kar je Jehova storil v preteklosti, smo lahko prepričani, da »ve, kako bogovdane ljudi rešiti iz preizkušnje, nepravične pa prihraniti za dan sodbe, da bodo iztrebljeni«.

2:10–13. Čeprav imajo »slavni« – krščanski starešine – napake in se morda včasih zmotijo, o njih ne smemo žaljivo govoriti. (Heb. 13:7, 17)

3:2–4, 12. Če bomo posvečali veliko pozornost »temu, kar so prej govorili sveti preroki, ter zapovedi Gospoda in Rešitelja«, nam bo to pomagalo, da bomo ohranili jasno v mislih bližino Jehovovega dneva.

3:11–14. Kot tisti, ki »čaka[mo] in ima[mo] ves čas v mislih navzočnost Jehovovega dneva«, moramo 1. biti sveti v vedenju, tako da ostajamo telesno, duševno, moralno in duhovno čisti; 2. biti bogati v dejanjih, ki odsevajo »vdanost Bogu«, denimo tistih, ki so povezana z oznanjevanjem Kraljestva in pridobivanjem učencev; 3. skrbeti, da sta naše vedenje in osebnost »brez madeža«, neomadeževani od tega sveta; 4. biti brez »najmanjše lise«, tako da vse delamo s čistim vzgibom in 5. biti »v miru« z Bogom, našimi krščanskimi brati in sestrami ter z drugimi ljudmi.