Vse ima svoj čas

»Vse ima svoj določeni čas in vsako početje pod nebom svojo dobo,« pravi Biblija. Pisec teh besed, modri staroveški kralj Salomon, je v nadaljevanju dejal, da je čas rojstva in čas smrti, čas zidanja in čas podiranja, čas ljubezni in čas sovraštva. Na koncu je pripomnil: »Kaj ima koristi, kdor karkoli dela, od tega, s čimer se trudi?« (Propovednik 3:1–9)

NEKATERI ljudje potem, ko preberejo te besede, sklenejo, da Biblija pravzaprav uči, da ima vse vnaprej določen čas, drugače povedano, po njihovem mnenju Biblija podpira verovanje v usodo. Pa je v resnici tako? Ali Biblija podpira zamisel, da je vse v življenju vnaprej določeno? Ker je »vse Pismo [. . .] navdihnjeno od Boga«, se mora to, kar beremo v enem delu Biblije, ujemati s tem, kar najdemo v drugih njenih delih. Zato poglejmo, kaj je o tem zapisano drugod v Božji Besedi, Bibliji. (2. Timoteju 3:16)

Čas in naključje

Salomon je v biblijski knjigi Propovednik še zapisal: »Ozrl sem se in videl pod soncem: hitri ne dobijo stave v teku ne junaki bitke niti modri kruha niti pametni bogastva in ne razumni naklonjenosti.« Zakaj? Pojasnil je: »Kajti čas in naključje jih zadevata vse.« (Propovednik 9:11, SSP)

Salomon ni namigoval na to, da je vse v življenju usojeno, temveč je hotel opozoriti na to, da ljudje ne morejo zanesljivo napovedati, kako se bo, kar koli počnejo, izšlo, »kajti čas in naključje jih zadevata vse«. Pogosto se komu kaj pripeti preprosto zato, ker je na pravem mestu ob pravem času ali, kot bi lahko tudi rekli, na nepravem mestu ob nepravem času.

Razmislite denimo o stavku »Hitri ne dobijo stave v teku« oziroma, kot pravi drug prevod, »Hitrim ni zagotovljena zmaga v teku« (NW). Vzemimo za zgled sloviti, a nenavadni tek na 3000 metrov za ženske, ki je bil na olimpijskih igrah leta 1984 v Los Angelesu v Kaliforniji. Morda se ga spomnite  ali pa ste o njem mogoče brali. Dve tekačici – ena je zastopala Veliko Britanijo, druga pa Združene države Amerike – sta upali, da bosta osvojili zlato medaljo. Vendar sta na polovici teka zadeli druga ob drugo. Ena je padla in ni končala teka, druga pa je bila tako pretresena, da je na cilj pritekla sedma.

Ali je bilo usojeno, da se bodo stvari tako iztekle? Nekateri bi morda odgovorili pritrdilno. Vendar je očitno, da sta tekačici izgubili tekmo zaradi trčenja – nezgode, ki je ni mogel nihče napovedati. Ali je bilo potem usojeno, da bosta trčili? Nekateri bi morda zopet pritrdili. Vendar komentatorji pripisujejo nezgodo napetemu tekmovanju med dvema močnima atletinjama, ki sta bili skoraj izenačeni v boju za zmago. »Čas in naključje jih,« kot pravi Biblija, »zadevata vse.« Ne glede na to, kako zelo je kdo pripravljen, vedno obstajajo nekateri nepričakovani dejavniki, ki utegnejo vplivati na izid tega, kar počne, to pa nima nič skupnega z usodo.

Kaj pa potem pomeni, ko Biblija pravi »Vse ima svoj določeni čas«? Ali lahko kakor koli vplivamo na izid svojega življenja – na svojo usodo?

Za vsako početje pride najugodnejši čas

Navdihnjeni biblijski pisec še zdaleč ni govoril o usodi katerega koli posameznika oziroma ni opisoval končnega izida posameznikovega življenja, temveč je govoril o Božjem namenu in kako ta vpliva na človeštvo. Kako to vemo? Pravzaprav nam to pove sobesedilo. Potem ko je Salomon navedel mnoge reči, za katere je videti, da imajo »svoj določeni čas«, je napisal: »Videl sem trudno opravilo, ki ga je Bog dal otrokom človeškim, da se ž njim ukvarjajo. On je vse storil, da je lepo ob svojem času.« (Propovednik 3:10, 11)

Bog je dal človeku mnogo opravil oziroma reči, ki jih lahko počne – Salomon je naštel nekatere od njih. Bog nam je dal tudi svobodno voljo, da si lahko izberemo, kaj želimo delati. Toda vsaka naloga ima svoj čas, to je čas, ki je pravi ali ugoden, da se  doseže najboljše rezultate. Za primer poglejmo stavek »Čas, da se sadi, in čas, da se vsajeno izruje«, ki ga je zapisal Salomon v Propovedniku 3:2. Kmetovalci vedo, da za vsako poljščino obstaja pravi čas, kdaj se sadi. Kaj pa, če se kmetovalec ne meni za to preprosto dejstvo in poljščino posadi, ko ni čas za to? Ali naj krivi usodo, če mu letina ni dobro obrodila, kljub temu da je trdo delal? Seveda ne! Jasno je, da poljščine ni posadil ob pravem času. Kmetovalec bi lahko bil uspešen, če bi upošteval naravni red, ki ga je vpeljal Stvarnik.

Potemtakem Jehova ni določil usode posameznikov ali izida vseh dogodkov, temveč določena načela, ki vodijo človekove dejavnosti v skladu z Njegovim namenom. Da bi ljudje uživali sadove svojega dela, morajo spoznati, kaj je Božji namen in kateri čas je Bog določil za izpolnitev tega namena, ter to upoštevati. Vnaprej določeno in nespremenljivo je to, kar se je Bog namenil storiti, ne pa usoda posameznikov. Jehova je po preroku Izaiju razglasil: »Beseda moja, ki prihaja iz mojih ust: ne povrne se k meni prazna, temuč izvrši, kar me veseli, in bo uspeh imela v tem, za kar jo pošljem.« (Izaija 55:11)

Kaj pa je ta Božja »beseda«, ki »bo [imela] uspeh«? Kakšen je torej Božji namen, ki ga je naznanil v zvezi z zemljo in s prihodnostjo človeštva?

Razumeti Božji časovni razpored

Salomon je nakazal odgovor. Potem ko je rekel, da je Bog »vse storil, da je lepo ob svojem času,« je dodal: »Tudi večnost jim je položil v srce, samo da ne more človek doumeti dela, ki ga je Bog napravil, od začetka do konca.« (Propovednik 3:11)

O tej vrstici je bilo mnogo napisanega. Ampak čisto gotovo smo se vsi kdaj globoko v sebi spraševali o smislu življenja in o svoji končni usodi. Že vso človeško zgodovino je ljudem težko sprejeti, da je življenje samo trdo delo in naporno izpolnjevanje vsakodnevnih dolžnosti, potem pa pride smrt. Ljudje smo v primerjavi z vsemi drugimi živimi bitji edinstveni v tem, da ne razmišljamo le o sedanjosti, ampak tudi o koncu življenja in o tem, kaj bo potem. Celo hrepenimo po možnosti, da nam ne bi bilo treba nikoli umreti, da bi živeli večno. Zakaj? Kot pojasnjuje svetopisemski stavek, nam je Bog »večnost [. . .] položil v srce«.

Da bi potešili to hrepenenje, se ljudje trudimo razvozlati vprašanje, ali obstaja življenje po smrti. Nekateri sklepajo, da nekaj, kar je v nas, po smrti živi naprej. Drugi verjamejo, da se bomo vsakokrat, ko bomo umrli, ponovno rodili. Spet tretji menijo, da je vse v življenju določila usoda ali božja previdnost in da glede tega ne moremo storiti ničesar. Žalostno je, da ni nobena od teh  razlag popolnoma zadovoljiva. To je zato, ker človek, kot pravi Biblija, s svojim lastnim trudom ne bo »doume[l] dela, ki ga je Bog napravil, od začetka do konca«.

Ta težavni in dolgotrajni boj med željo, da bi poznali odgovor, in nezmožnostjo, da bi ga našli, je vznemirjal mislece in filozofe skozi vsa stoletja. Toda ker je Bog to hrepenenje oziroma željo položil v naše srce, ali ni potem razumno pričakovati od njega, da bo priskrbel, kar je potrebno za potešitev te želje? Navsezadnje Biblija o Jehovu pravi: »Odpiraš svojo roko in tešiš željo vsemu živemu.« (Psalm 145:16, SSP) Če preučujemo Božjo Besedo, Biblijo, lahko najdemo tolažilne odgovore o življenju in smrti ter o Božjem večnem namenu z zemljo in s človeško družino. (Efežanom 3:11)

[Poudarjeno besedilo na strani 5]

»Hitrim ni zagotovljena zmaga v teku.« (Propovednik 9:11, NW)

[Poudarjeno besedilo na strani 6]

Če kmetovalec poljščine ni posadil ob pravem času, ali naj za slabo letino krivi usodo?

[Poudarjeno besedilo na strani 7]

Ljudje razmišljamo o življenju in smrti, ker nam je Bog »večnost [. . .] položil v srce«.