S čim naj povrnem Jehovu?

Pripoveduje Ruth Danner

Mama je znala hudomušno reči, da je bilo leto 1933 leto katastrof: Hitler je prišel na oblast, papež je to leto označil za sveto leto, pa še jaz sem prišla na svet.

MOJI starši so živeli v Yutzu, ki leži v zgodovinsko znani francoski pokrajini Loreni, tik ob meji z Nemčijo. Leta 1921 se je mama, goreča katoličanka, poročila z mojim očetom, ki je bil protestant. Leta 1922 se je rodila moja starejša sestra Helen in starši so jo kot dojenčka krstili v katoliški cerkvi.

Nekega dne leta 1925 je oče dobil knjigo Harfa Božja v nemščini. Ko jo je prebral, je bil prepričan, da je našel resnico. Pisal je izdajateljem te knjige in ti so mu pomagali priti v stik z Bibelforscherji, kot so se takrat imenovali Jehovove priče v Nemčiji. O tem, kar je spoznal, je takoj pričel govoriti drugim. To pa ni bilo všeč moji mami. »Delaj, kar hočeš,« je vzkliknila v svoji očarljivi nemščini, »samo ne druži se s tistimi Bibelforscherji!« Vendar je bil oče glede tega že trdno odločen. Leta 1927 se je krstil in s tem postal eden izmed njih.

Zaradi tega je moja babica po mamini strani pričela nagovarjati mojo mamo, naj se razveže. Nekoč je duhovnik pri maši posvaril svoje župljane, »naj se ogibajo krivega preroka Dannerja«. Ko se je tisti dan babica vrnila od maše, je z gornjega nadstropja naše hiše vrgla na mojega očeta težak cvetlični lonec. Priletel mu je na ramena in tako za las zgrešil glavo. Po tem dogodku je moja mama pričela razmišljati, da vera, ki navaja človeka na to, da postane morilec, že ne more biti dobra. Pričela je brati publikacije Jehovovih prič. Kmalu je tudi sama spoznala, da je to resnica, in se leta 1929 krstila.

Oče in mama sta naredila vse, kar sta lahko, da bi bil Jehova za naju s sestro resničen. Brala sta nama biblijske zgodbe, nato pa sta naju vprašala, zakaj so biblijske osebe ravnale tako, kot so. V tistem obdobju je oče zavrnil delo v poznopopoldanskih oziroma nočnih urah, četudi smo bili zato ob precejšen vir dohodka. Želel je imeti čas za krščanske shode, oznanjevanje in za pouk s svojima otrokoma.

Nad nas se pričnejo zgrinjati temni oblaki

Starši so izkazovali gostoljubje potujočim nadzornikom in betelskim delavcem iz Švice in Francije. Ti bratje so nam pripovedovali, s kakšnimi težavami se spoprijemajo soverniki v Nemčiji, samo nekaj kilometrov proč od našega doma. Nacistična oblast je Jehovove  priče pošiljala v koncentracijska taborišča in ločevala otroke od staršev.

S Helen sva bili pripravljeni na prihodnje težavne preizkušnje. Oče in mama sta nama pomagala, da sva se na pamet naučili biblijske stavke, zato da bi naju ti lahko vodili pri odločitvah. Govorila sta nama: »Če ne vesta, kaj storiti, se spomnita na Pregovore 3:5, 6. Če vaju je strah preizkušenj v šoli, pomislita na 1. Korinčanom 10:13. Če vaju bodo ločili od naju, si ponavljajta Pregovore 18:10.« Na pamet sem se naučila 23. in 91. psalm ter pričela zaupati Jehovu, da me bo vedno varoval.

Leta 1940 si je nacistična Nemčija prilastila Alzacijo-Loreno in po novem režimu so se morali vsi odrasli pridružiti nacistični stranki. Oče tega ni hotel narediti, zato mu je gestapo zagrozil, da ga bo aretiral. In ker mama ni hotela izdelovati vojaških uniform, je pričel gestapo groziti tudi njej.

Šola je zame postala prava nočna mora. Vsak dan se je pouk pričel z molitvijo za Hitlerja, pozdravom »Heil Hitler« in državno himno, med katero je moral vsakdo pred seboj dvigniti desno roko. Starši mi niso prepovedali pozdravljati s »Heil Hitler«, temveč so mi pomagali, da sem si izšolala vest. Tako sem se sama odločila, da tega ne bom počela. Učitelji so me klofutali in mi grozili, da me bodo izključili iz šole. Nekoč ko mi je bilo sedem let, so me postavili pred vseh 12 šolskih učiteljev. Skušali so me prisiliti, da bi izrekla nacistični pozdrav. Vendar sem z Jehovovo pomočjo ostala neomajna.

Ena od učiteljic je pričela trkati na moja čustva. Rekla mi je, da sem pridna učenka, da me ima zelo rada in bi ji bilo hudo, če bi me izključili iz šole. Dejala mi je: »Ni ti treba iztegniti roke. Samo malo jo dvigni. In ni ti treba izgovoriti ‚Heil Hitler‘. Samo premikaj ustnice, da bo videti, kakor da govoriš.«

Ko sem povedala mami, k čemu me nagovarja učiteljica, me je spomnila na biblijsko pripoved o treh mladih Hebrejcih, ki so stali pred podobo. »Kaj je babilonski kralj pričakoval od njih?« je vprašala. »Da se poklonijo,« sem odgovorila. »Ali bi bilo prav, če bi se takrat sklonili, da bi si zavezali čevlje? Sama se odloči; naredi to, kar misliš, da je prav.« Odločila sem se, da bom kakor Sadrah, Mesah in Abednego svojo vdanost pokazala samo Jehovu. (Dan. 3:1, 13–18)

Učitelji so me večkrat izključili iz šole in mi grozili, da me bodo odvzeli staršem. Zelo me je bilo strah, toda starši so me znova in znova okrepili. Ko sem se zjutraj odpravljala v šolo, je mama skupaj z mano molila k Jehovu in ga prosila, naj me vzame pod svoje okrilje. Vedela sem, da mi bo vlival moči, da bom lahko ostala neomajna. (2. Kor. 4:7) Oče mi je dejal, da naj se ne bojim priti domov, če bo pritisk prehud. »Rada te imava. Vedno boš najina hčerka,« je dejal. »Ta stvar je med teboj in Jehovom.« Njegove besede so mi podžgale željo, da ohranim svojo značajnost. (Job 27:5)

Pripadniki gestapa so pogosto prišli k nam domov ter iskali publikacije Prič in zasliševali starše. Dostikrat so mamo za več ur odpeljali od doma, očeta in sestro pa so odvedli kar z njunih delovnih mest. Nikoli nisem vedela, ali bom našla mamo doma, ko bom prišla iz šole. Včasih mi je soseda rekla: »Tvojo mamo so odpeljali.« Takrat sem se skrila v hiši in se spraševala: Ali jo mučijo? Ali jo bom še kdaj videla?

Prisilna preselitev

Osemindvajsetega januarja 1943 so nas pripadniki gestapa zbudili ob pol štirih zjutraj. Dejali so nam, da nas ne bodo prisilno preselili, če se bodo moji starši in sestra pridružili nacistični stranki. Dali so nam tri ure časa, da se pripravimo na odhod. Mama je to že pričakovala, zato je imela za vsakega od nas pripravljen nahrbtnik z dodatnimi oblačili in Biblijo. Tako smo ta čas lahko molili in se med seboj spodbujali. Oče nas je spomnil, da  nas nič »ne bo moglo ločiti od Božje ljubezni«. (Rim. 8:35–39)

Gestapo se je po treh urah res vrnil po nas. Nikoli ne bom pozabila naše starejše sestre Anglade, kako nam je s solzami v očeh mahala v slovo. Odpeljali so nas na železniško postajo v Metzu. Po treh dneh potovanja z vlakom smo prispeli v poljsko taborišče Kochlowice, ki je bilo pod nadzorom taborišča Oświęcim (bolj znano kot Auschwitz). Dva meseca pozneje so nas premestili v Gliwice, v samostan, ki so ga spremenili v delovno taborišče. Nacisti so nam povedali, da bo vsak od nas, ki podpiše dokument, da se odpoveduje svoji veri, izpuščen in bo dobil nazaj vso lastnino. Ko oče in mama tega nista hotela storiti, so nam vojaki rekli: »Nikoli več se ne boste vrnili domov.«

Junija so nas premestili v Swietochlowice in tam so se mi pričeli pojavljati glavoboli, ki me še vedno mučijo. Na prstih sem dobila okužbo in zdravnik mi je brez kakršnega koli anestetika odstranil več nohtov. Nekaj dobrega v tem obdobju pa je bilo povezano z mojo nalogo v taborišču. Ko sem tekala po opravkih za paznike, me je pot večkrat zanesla tudi v pekarno, in gospa, ki je tam delala, mi je pogosto dala kaj za pod zob.

V vsem tem času je bila naša družina ločena od drugih zapornikov. Oktobra 1943 pa so nas premestili v taborišče v Ząbkowice. Tam smo spali na nekem podstrešju na pogradih skupaj s približno 60 moškimi, ženskami in otroki. Esesovci so poskrbeli, da je bila hrana, ki smo jo dobivali, karseda smrdljiva in skoraj neužitna.

Kljub vsemu hudemu nismo nikoli izgubili upanja. Ker smo v Stražnem stolpu brali o tem, da nas bo po vojni čakalo še obsežno oznanjevanje, smo vedeli, zakaj trpimo, in da bo naših nadlog kmalu konec.

Ko smo slišali poročila o tem, da zavezniške sile napredujejo, nam je bilo jasno, da nacisti izgubljajo vojno. Na začetku leta 1945 so se esesovci odločili izprazniti naše taborišče. Devetnajstega februarja so nas prisilili, da smo peš krenili na skoraj 240 kilometrov dolgo pot. Po štirih tednih smo prispeli v Steinfels v Nemčiji in tam so nas pazniki strpali v rudnik. Mnogi so mislili, da nas bodo vse pobili. Vendar so še istega dne prišli zavezniki, esesovci pa so zbežali in naša agonija je bila končana.

 Dosežem svoje cilje

Petega maja 1945, po skoraj dveh letih in pol, smo se vsi umazani in polni uši vrnili v domače mesto Yutz. Že od februarja se nismo preoblekli, zato smo se odločili ta stara oblačila sežgati. Še danes imam v spominu mamine besede: »Naj bo to najlepši dan našega življenja. Ničesar nimamo. Celo oblačila, ki jih imamo na sebi, niso naša. Vendar smo vsi štirje ostali zvesti. Nismo poteptali svoje vere.«

Po treh mesecih okrevanja v Švici sem se vrnila v šolo, in nič več me ni bilo strah, da bi me izključili. Lahko smo se svobodno zbirali z duhovnimi brati in sestrami ter neovirano oznanjevali. Zaobljubo, ki sem jo dala Jehovu že pred leti, sem javno simbolizirala 28. avgusta 1947, ko sem bila stara 13 let. Krstil me je moj oče v reki Mozeli. Takoj sem se želela pridružiti pionirskim vrstam, vendar je oče vztrajal, naj se najprej izučim kakega poklica. Tako sem se naučila šivati. Leta 1951 sem bila pri 17-ih postavljena za pionirko in poslali so me v bližnje mesto Thionville.

Tisto leto sem obiskala zborovanje v Parizu in izpolnila prošnjo za misijonarsko službo. Nisem izpolnjevala pogojev zanjo, saj sem bila še premlada, vseeno pa je brat Nathan Knorr dejal, da bo mojo prošnjo obdržal »za kasneje«. Junija 1952 sem bila povabljena v 21. razred Watchtowerjeve biblijske šole Gilead v South Lansingu v ameriški zvezni državi New York.

Gilead in leta zatem

Kakšno doživetje! Pred tem mi je bilo pogosto težko govoriti v javnosti celo v svojem lastnem jeziku, sedaj pa sem morala govoriti v angleščini! Toda učitelji so mi ljubeče stali ob strani. Neki brat mi je dal vzdevek Kraljestveni smehljaj, saj sem se vsakič, ko mi je bilo nerodno, nasmehnila.

Po podelitvi diplom, ki je bila 19. julija 1953 na Jenkijskem stadionu v New Yorku, so me skupaj z Ido Candusso (kasneje Seignobos) dodelili v Pariz. Čeprav me je bilo strah oznanjevati premožnim Parižanom, sem med njimi spoznala številne ponižne posameznike, s katerimi sem lahko preučevala Biblijo. Leta 1956 se je Ida poročila in se odselila v Afriko, jaz pa sem ostala v Parizu.

Leta 1960 sem se poročila z nekim bratom iz Betela in skupaj sva služila kot posebna pionirja v Chaumontu in Vichyju. Pet let pozneje sem zbolela za tuberkulozo, zato sem morala nehati pionirati. Počutila sem se obupno, saj sem že od otroštva sanjala o tem, da stopim v polnočasno službo in da v njej tudi ostanem. Nekoliko pozneje me je mož zapustil zaradi druge ženske. V teh mračnih letih so mi bili v veliko pomoč moji duhovni bratje in sestre. In Jehova je tudi tokrat nosil moje breme. (Ps. 68:19)

Sedaj živim v Louviersu v Normandiji, blizu francoskega podružničnega urada. Resda imam zdravstvene težave, toda vesela sem, ko vidim Jehovovo roko v svojem življenju. Vzgoja mojih staršev mi še danes pomaga imeti pravi pogled na stvari. Starši so me naučili, da je Jehova resnična oseba, ki jo lahko ljubim, s katero se lahko pogovarjam in ki odgovarja na moje molitve. Prav zares: »Kaj naj povrnem GOSPODU za vse dobrote njegove meni?« (Ps. 116:12)

[Poudarjeno besedilo na strani 6]

»Vesela sem, ko vidim Jehovovo roko v svojem življenju.«

[Slika na strani 5]

S plinsko masko, ko mi je bilo šest let.

[Slika na strani 5]

Z misijonarji in pionirji v Luksemburgu med posebno oznanjevalsko akcijo, ko mi je bilo 16 let.

[Slika na strani 5]

Z očetom in mamo na zborovanju leta 1953