Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Zaupati odgovornosti drugim – zakaj in kako?

Zaupati odgovornosti drugim – zakaj in kako?

Zaupati odgovornosti drugim – zakaj in kako?

TO, DA je nekdo zaupal odgovornost drugemu, se je zgodilo že veliko prej, preden je nastal naš planet. Zatem ko je Jehova ustvaril svojega edinorojenega Sina, mu je ta kot »spreten delavec« pomagal pri ustvaritvi vesolja. (Preg. 8:22, 23, 30NW; Jan. 1:3) Ko je Bog ustvaril prvega moškega in prvo žensko, jima je naročil: »Napolnita zemljo ter [si jo] podvrzita.« (1. Mojz. 1:28) Stvarnik je s tem dal ljudem nalogo, naj razširijo edenski vrt, tako da bo obsegal celoten planet. To, da kdo zaupa odgovornost drugemu, je torej za Jehovovo organizacijo značilno že od nekdaj.

Kaj vse spada k temu, da zaupamo odgovornosti drugim? Zakaj naj bi se krščanski starešine naučili drugim poverjati občinske odgovornosti in kako lahko to storijo?

Kaj vse pomeni zaupati odgovornosti drugim?

Kadar drugim poverimo kako odgovornost, jih pravzaprav postavimo za svoje predstavnike in jih zadolžimo za to, da nam pomagajo opraviti določeno nalogo.

Od tistih, ki so jim bile v krščanski občini podeljene določene naloge oziroma odgovornosti, se pričakuje, da jih bodo izpolnili, da bodo poročali, kako delo napreduje, običajno pa tudi to, da se bodo posvetovali s tistim, ki jim je nalogo zaupal. Seveda pa je za nalogo odgovoren predvsem ta, ki jo je zaupal drugemu. Zato mora spremljati, kako delo napreduje, in po potrebi tudi svetovati. Vendar se bodo nekateri morda vprašali: »Zakaj naj bi sploh poveril nalogo drugim, ko pa jo lahko opravim sam?«

Zakaj to storiti?

Razmislimo sedaj o tem, kako je bilo, ko je Jehova ustvaril svojega edinorojenega Sina in mu dovolil, da je sodeloval z njim pri ustvarjanju vsega drugega. »Po njem je bilo ustvarjeno vse drugo v nebesih in na zemlji, vidne in nevidne stvari.« (Kol. 1:16) Naš Stvarnik bi lahko vse naredil sam, vendar je želel, da bi tudi njegov Sin okusil veselje, ki ga prinaša smiselno delo. (Preg. 8:31) Poleg tega je tako lahko Sin še več izvedel o svojem Očetu. Oče pa je obenem izkoristil priložnost, da je učil svojega edinorojenega Sina.

Ko je bil Jezus Kristus na zemlji, je tako kakor njegov Oče zaupal odgovornosti drugim. Pričel je usposabljati svoje učence. Dvanajst apostolov in nato še 70 drugih učencev je poslal oznanjevat v kraje, v katere se je nato odpravil še sam. (Luk. 9:1–6; 10:1–7) Ko je prišel tja, je lahko gradil na dobrem temelju, ki so ga postavili. Preden je odšel v nebesa, je svojim izšolanim učencem zaupal še večje odgovornosti, med drugim tudi oznanjevalsko dejavnost po vsem svetu. (Mat. 24:45–47; Apd. 1:8)

Učenje drugih in podeljevanje odgovornosti je postalo značilnost krščanske občine. Apostol Pavel je dejal Timoteju: »To [. . .] zaupaj zvestim ljudem, ki bodo potem ustrezno usposobljeni, da bodo poučevali druge.« (2. Tim. 2:2) Izkušeni bratje imajo torej nalogo učiti druge, ki bodo potem poučevali spet tretje.

Kadar starešina nekaj svojega dela zaupa drugim, jim s tem omogoči, da okusijo veselje, povezano s poučevanjem in pastirjevanjem. Dodaten razlog, da starešine zaupajo drugim nekaj svojih odgovornosti v občini, pa je ta, da se zavedajo, da imajo kot ljudje svoje omejitve. V Bibliji piše: »Pri skromnih [. . .] je modrost.« (Preg. 11:2) Človek, ki je skromen, se zaveda svojih omejitev. Če skuša starešina vse narediti sam, se lahko izčrpa, obenem pa še prikrajša člane svoje družine za čas, ki bi ga lahko sicer preživel z njimi. Torej je zares modro, da breme odgovornosti deli z drugimi. Razmislimo na primer o tem, kaj lahko stori brat, ki služi kot koordinator starešinstva. Sostarešine lahko denimo zaprosi, naj opravijo revizijo občinskega računovodstva. Ko bodo opravljali to delo, se bodo seznanili s finančnim stanjem občine.

Tisti, ki jim je zaupana kaka zadolžitev, tako dobijo priložnost, da si pridobijo potrebne spretnosti in izkušnje, posameznik, ki jim jo je zaupal, pa lahko vidi, katere sposobnosti imajo. Starešine lahko torej brate s tem, da jim zaupajo določene naloge v občini, preizkusijo, ali »so primerni« za to, da bi jih imenovali za strežne služabnike. (1. Tim. 3:10)

Navsezadnje pa starešine s takšnim ravnanjem tudi pokažejo, da drugim zaupajo. Pavel je usposabljal Timoteja tako, da ga je vzel s seboj na svojo misijonarsko dodelitev. Med njima se je spletla tako tesna vez, da je Timoteja imenoval »pravi sin v veri«. (1. Tim. 1:2) Podobno se je tudi med Jehovom in Jezusom pri ustvarjanju stkala močna vez. Starešine lahko s tistimi, katerim zaupajo določene naloge, razvijejo tesen odnos.

Zakaj se nekateri obotavljajo

Nekateri starešine se kljub temu, da se zavedajo prednosti tega, da zaupajo drugim nekaj odgovornosti, to obotavljajo storiti, ker se bojijo, da bodo s tem izgubili nekaj svoje avtoritete. Menijo, da morajo imeti krmilo vedno v svojih rokah. Toda spomnimo se, da je Jezus pred odhodom v nebesa zaupal svojim učencem zelo odgovorno nalogo, poleg tega pa se je tudi dobro zavedal, da bodo opravljali večja dela, kakor jih je sam! (Mat. 28:19, 20; Jan. 14:12)

Spet drugi starešine so morda v preteklosti delili svoje odgovornosti z drugimi, vendar niso bili zadovoljni z rezultati. Mogoče menijo, da bodo sami opravili nalogo bolje in hitreje. Toda razmislimo o Pavlovem zgledu. Čeprav se je zavedal koristi tega, da nekaj nalog prepusti drugim, pa je tudi iz lastnih izkušenj vedel, da tisti, ki se učijo, ne izpolnijo vedno človekovih pričakovanj. Na prvem misijonarskem potovanju je usposabljal svojega mlajšega popotnega tovariša Marka. Ko je ta opustil svojo nalogo in se vrnil domov, je bil Pavel nad njim zelo razočaran. (Apd. 13:13; 15:37, 38) Vseeno pa ga to ni odvrnilo od tega, da bi še naprej učil druge. Kot smo že omenili, je na misijonarsko potovanje povabil mladega kristjana Timoteja. Ko je bil Timotej pripravljen na večje odgovornosti, ga je Pavel pustil v Efezu in ga pooblastil, da je lahko postavljal občinske nadzornike in strežne služabnike. (1. Tim. 1:3; 3:1–10, 12, 13; 5:22)

Podobno tudi današnji starešine ne bi smeli nehati usposabljati druge samo zato, ker so bili nad nekom razočarani. Pomembno pa tudi modro je, da se naučimo zaupati drugim in jih učiti. Kaj pa naj bi pri tem starešine imeli v mislih?

Kaj je treba upoštevati

Kadar razmišljaš o tem, da bi drugim zaupal nekatere odgovornosti, upoštevaj njihove sposobnosti in znanje. Ko je bilo treba v Jeruzalemu poskrbeti za dnevno razdeljevanje hrane, so apostoli za to izbrali »sedem mož z dobrim spričevalom«, polnih »duha in modrosti«. (Apd. 6:3) Če za kako nalogo zaprosiš koga, ki je nezanesljiv, se lahko zgodi, da je preprosto ne bo opravil. Zato posamezniku najprej zaupaj kakšno manjšo odgovornost. Ko se bo izkazal, bo lahko dobil večje zadolžitve.

To pa še ni vse. Ljudje imamo različno osebnost in sposobnosti. Poleg tega ima vsak od nas drugačne izkušnje. Morda je brat, ki je po naravi prijazen in prijeten, pravšnji za reditelja, medtem ko je tisti, ki je natančen in sistematičen, mogoče najbolj primeren za pomočnika občinskega tajnika. Sestri, ki ima umetniško žilico, pa se lahko zaupa prednost, da uredi cvetje v prostoru, v katerem bo spominska slovesnost.

Kadar daš komu kakšno nalogo, mu jasno povej, kaj od njega pričakuješ. Preden je Janez Krstnik poslal svoje sle k Jezusu, jim je določno povedal, kaj želi izvedeti in kaj natanko naj ga vprašajo. (Luk. 7:18–20) Ko pa je po drugi strani Jezus naročil svojim učencem, naj poberejo ostanke čudežno priskrbljene hrane, je prepustil njim samim, kako bodo to storili. (Jan. 6:12, 13) To, kako boš ravnal, je torej precej odvisno od same naloge in od usposobljenosti tistega, ki si mu dal to nalogo. Oba bi morala vedeti, kakšen naj bi bil na koncu rezultat, pa tudi kako pogosto bi ti moral tisti, ki si ga pooblastil za delo, poročati o tem, kako napreduje. Poleg tega bi moralo biti tako tebi kot njemu jasno, koliko ima pri tem opravilu proste roke. Če mora biti zadeva opravljena do določenega datuma, bo morda bolj motiviran za delo, če se bosta skupaj dogovorila, do kdaj naj ga dokonča, kakor pa če datum določiš kar sam.

Tistemu, ki mu daš nalogo, bi moral priskrbeti potrebna finančna sredstva, pripomočke in pomoč. Morda bo dobro o celotni zadevi obvestiti tudi druge. Ko je Jezus zaupal Petru »ključe nebeškega kraljestva«, je to storil v navzočnosti drugih učencev. (Mat. 16:13–19) Podobno je včasih dobro seznaniti občino s tem, kdo je za kaj odgovoren.

Nečesa pa se moraš varovati. Če boš nekoga, ki si mu zaupal določeno odgovornost, skušal nenehno nadzorovati, mu boš s tem sporočal, da mu v resnici ne zaupaš. Resda včasih rezultat ne bo ravno takšen, kakršnega pričakuješ. Toda če bo imel brat, ki si ga za kaj zadolžil, nekaj svobode, si bo sčasoma verjetno pridobil izkušnje in samozavest. Seveda to ne pomeni, da se prav nič ne zanimaš za to, kako mu gre zadolžitev od rok. Jehova je svojemu Sinu, spretnemu delavcu, pri ustvarjanju resda zaupal določeno odgovornost, vendar ta ni bil prepuščen samemu sebi. Rekel mu je: »Naredimo človeka po svoji podobi.« * (1. Mojz. 1:26, poudarili mi.) Zato sokristjanu z besedami in dejanji pokaži, da ga pri tem delu podpiraš, in ga za njegov trud tudi pohvali. Pomagaš mu lahko še tako, da ga večkrat na kratko spomniš, kaj je cilj njegove naloge. Če dela ne opravlja tako, kakor bi bilo treba, se mu ne obotavljaj dodatno svetovati ali pomagati. Ne pozabi, da si za nalogo navsezadnje odgovoren ti, čeprav si jo zaupal njemu. (Luk. 12:48)

Mnogim kristjanom je zelo koristilo, ko so jim starešine, ki so se resnično zanimali zanje, zaupali naloge v občini. Prav zares, vsi starešine se morajo naučiti, zakaj in kako zaupati odgovornosti drugim. S takšnim ravnanjem bodo namreč posnemali Jehova.

[Podčrtna opomba]

^ odst. 23 V hebrejščini je ta glagol sicer v prvi osebi množine, vendar se lahko nanaša tudi na samo dve osebi.

[Okvir na strani 29]

KO DRUGE ZA KAJ ZADOLŽIMO

• jim omogočimo, da tudi oni občutijo radost ob tem, ko nekaj dosežejo

• lahko opravimo več dela

• pokažemo modrost in skromnost

• jih s tem usposabljamo

• jim pokažemo, da jim zaupamo

[Okvir na strani 30]

KAKO TO STORITI

• Za nalogo izberimo nekoga, ki je primeren zanjo.

• Pri dogovarjanju bodimo jasni.

• Pojasnimo, kakšne rezultate pričakujemo.

• Priskrbimo vse potrebno za izpolnitev naloge.

• Zanimajmo se, kako delo napreduje, in pokažimo zaupanje.

• Bodimo pripravljeni prevzeti odgovornost za opravljeno delo.

[Sliki na strani 31]

Ni dovolj, da drugim le naložimo delo, temveč se moramo tudi zanimati za to, kako napreduje.