Ali so bili apostolski očetje res apostolski?

NA ZAČETKU drugega stoletja n. št. so krivi nauki že kalili bistre vode krščanske resnice. Prav kakor je napovedovala navdihnjena prerokba, so po smrti apostolov nekateri zapustili resnico in se obrnili k »lažnim zgodbam« oziroma bajkam. (2. Timoteju 4:3, 4) Okoli leta 98 n. št. je Janez, zadnji še živeči apostol, posvaril pred takšnimi zmotnimi nauki in pred ljudmi, ki »skušajo zavesti« zveste kristjane. (1. Janezovo 2:26; 4:1, 6)

Kmalu so se pojavili možje, ki so postali znani kot apostolski očetje. Kakšno stališče so imeli do verskih prevar? Ali so upoštevali svarilo apostola Janeza, ki ga je navdihnil Bog?

 Kdo so bili?

Izraz »apostolski očetje« se uporablja za verske pisce, ki so morda poznali enega od Jezusovih apostolov ali pa so jih morda poučevali učenci, ki so se učili pri apostolih. Na splošno so ti možje živeli ob koncu prvega stoletja n. št. pa do srede drugega. * Med njimi so bili Klement Rimski, Ignacij Antiohijski, Papija Hierapolski in Polikarp Smirnski. V istem obdobju so neimenovani avtorji napisali dela, znana kot Didahe, Barnabovo pismo, Trpljenje sv. Polikarpa in drugo Klementovo pismo.

Danes težko opredelimo, kako zelo so se nauki apostolskih očetov razlikovali od Jezusovih naukov. Nedvomno je bil namen apostolskih očetov, da ohranijo ali širijo določeno vejo krščanstva. Obsojali so malikovanje in ohlapna moralna merila. Prepričani so bili, da je Jezus Božji Sin in da je vstal od mrtvih. Toda poplave odpadništva niso uspeli zajeziti. Ravno nasprotno, nekateri od njih so jo še pospešili.

Neznatne prilagoditve?

Nekateri tokovi zgodnje »krščanske« miselnosti so pravzaprav vodili proč od naukov Kristusa in njegovih apostolov. Pisec Didahe v nasprotju z navado, ki jo je vpeljal Jezus na Gospodovi večerji, znani tudi kot zadnja večerja, svetuje, naj se najprej podaja vino, nato pa kruh. (Matej 26:26, 27) Ta pisec je tudi navedel, da lahko krstnemu kandidatu, če ni na voljo toliko vode, da bi ga vanjo potopili celega, samo izlijejo vodo na glavo. (Marko 1:9, 10; Apostolska dela 8:36, 38) V istem besedilu je kristjane spodbujal še k obredom, kot sta post dvakrat tedensko in ponavljanje očenaša točno trikrat dnevno. (Matej 6:5–13; Luka 18:12)

Ignacij pa si je zamislil, da bi bila krščanska občina drugače organizirana, in sicer tako, da bi »na Božjem mestu« predsedoval samo en škof. Ta naj bi imel avtoriteto nad več duhovniki. Takšni izmisleki so dali prosto pot dotoku še drugih nesvetopisemskih naukov. (Matej 23:8, 9)

Pretiravanje, mučeništvo in malikovanje

Pretiravanje je nekatere apostolske očete zaneslo vstran. Papija je hrepenel po resnici in se je skliceval na Krščanske grške spise. Obenem pa je bil prepričan, da bodo med napovedanim tisočletnim Kristusovim kraljevanjem vinske trte imele 10.000 rozg, vsaka rozga 10.000 mladik, vsaka mladika 10.000 očesc, vsako očesce 10.000 grozdov, vsak grozd 10.000 jagod, vsaka jagoda pa bo dala 1000 litrov vina.

Polikarp je raje umrl mučeniške smrti, kot pa da bi se odpovedal krščanski veri. Domneva se, da se je učil od apostolov in  drugih, ki so poznali Jezusa. Navajal je biblijske odlomke in videti je, da si je prizadeval živeti po krščanskih načelih.

Vendar pa je vdanost, ki so jo nekateri izkazali Polikarpu, mejila na malikovanje. V Trpljenju sv. Polikarpa piše, da so »zvesti« po njegovi smrti goreče zahtevali njegove ostanke. Njegove kosti so imeli za »dragocenejše od draguljev in imenitnejše od zlata«. Očitno so strupene vode zmote prestopile bregove.

Apokrifna besedila

Nekateri apostolski očetje so na nebiblijska besedila gledali kot na navdihnjena. Eden izmed njih, Klement Rimski, je navajal iz apokrifnih del, kot sta Knjiga modrosti in Juditina knjiga. Pisec Polikarpovega pisma navaja Tobitovo knjigo, da bi podprl zamisel, da dajanje miloščine rešuje darovalca smrti.

V drugem stoletju n. št. so lažni evangeliji širili navidez pristna poročila o Jezusovem življenju in apostolski očetje so nanje pogosto gledali kot na verodostojna. Ignacij je denimo navajal iz tako imenovanega Evangelija po Hebrejcih. Glede Klementa Rimskega pa neki vir pravi: »Zdi se, da Klement Kristusa ni poznal po Evangelijih, temveč po nekanoničnih spisih.«

Poplava zmot

Ti možje so se v želji, da bi pojasnili krščanstvo, zatekli k bajkam, mističnim idejam in filozofiji ter tako povzročili poplavo zmot. Klement se je denimo skliceval na mitološko zgodbo o feniksu kot na dokaz vstajenja. Feniks je bajeslovni ptič, ki naj bi vstal iz svojega pepela, in je v egipčanski mitologiji povezan s čaščenjem sonca.

Še en pisec, ki je popačil svetopisemsko resnico, je avtor Barnabovega pisma. Mojzesovo postavo je razlagal zgolj kot alegorijo. Dejal je, da so čiste živali – prežvekovalci z razklanimi parklji – predstavljale ljudi, ki poglobljeno premišljujejo o Božji besedi oziroma jo prežvekujejo. Razklani parkelj, pravi pisec, pa je simboliziral to, da pravični »hodi v tem svetu«, a obenem pričakuje življenje v nebesih. Takšna razlaganja ne temeljijo na Svetem pismu. (3. Mojzesova 11:1–3)

Pričevanje apostola Janeza

V prvem stoletju je apostol Janez napisal: »Ljubljeni, ne verjemite vsakemu navdihnjenemu izreku, temveč navdihnjene izreke preverjajte, da boste ugotovili, ali izvirajo od Boga, ker se je na svetu pojavilo že veliko lažnih prerokov.« (1. Janezovo 4:1) Kako primerne so bile te besede!

Do konca prvega stoletja so mnogi tako imenovani kristjani že zavrgli nauke Jezusa in njegovih apostolov. Apostolski očetje niso niti malo zajezili poplave odpadništva – pravzaprav so podirali nasipe in resnici primešali strup. Apostol Janez je o takšnih posameznikih rekel: »Nihče, ki sili naprej in ne ostaja v Kristusovem nauku, nima Boga.« (2. Janezovo 9) Za vse, ki iskreno iščejo svetopisemsko resnico, je Božje navdihnjeno opozorilo bilo – in ostaja – kristalno jasno.

[Podčrtna opomba]

[Poudarjeno besedilo na strani 29]

Nekateri apostolski očetje, med njimi tudi Klement, so se v svojem pisanju zatekali k bajkam, mističnim idejam in filozofiji.

[Slika na strani 28]

Polikarp je raje umrl mučeniške smrti.

[Vir slike]

The Granger Collection, New York