Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Kadar se z vami grdo ravna

Kadar se z vami grdo ravna

Kadar se z vami grdo ravna

»MAŠČEVANJE je sladko« so besede, ki jih pogosto slišimo. Tako je zato, ker je povsem naravno, da smo ogorčeni, kadar se z nami grdo ravna oziroma smo kako drugače oškodovani. Naš prirojeni čut za to, kaj je prav in kaj narobe, zahteva, da se krivica popravi. Toda vprašanje je, kako?

Seveda obstajajo različne stopnje grdega ravnanja, od tega, da kdo komu da klofuto, ga porine ali podcenjuje, do tega, da ga ozmerja, fizično napade, okrade in podobno. Kako se počutite, kadar se z vami tako ali drugače grdo ravna? Videti je, da se danes mnogi odzovejo z besedami »To mi bo še plačal!«.

V Združenih državah Amerike se mnogi učenci višjih razredov osnovne šole, ki so jih učitelji ošteli, tem maščujejo tako, da jih lažno obtožijo zlorabljanja. »Posledica tega je,« pravi Brenda Mitchell, predsednica Združenja učiteljev v New Orleansu, »da takšna obtožba učitelju omaja ugled.« Zgodi se lahko, da celo po tem, ko se obtožba ovrže, škoda še dolgo ostane.

Na delovnem mestu se hoče vse več nezadovoljnih delavcev maščevati svojim nadrejenim tako, da spremenijo ali zbrišejo pomembne informacije na računalniški mreži podjetja. Drugi ukradejo poslovne skrivnosti podjetja in jih prodajo oziroma razkrijejo drugim. Poleg kraje elektronskih datotek je, kot poroča The New York Times, »klasična kraja še vedno zelo razširjena oblika maščevanja, h kateri se zatekajo delavci«. Mnoga podjetja, zato da bi se ognila maščevanju na delovnem mestu, poskrbijo, da odpuščenega delavca v njegovo pisarno spremlja varnostnik. Ta počaka, da delavec pospravi svoje stvari, nato pa ga pospremi iz stavbe.

Daleč najpogosteje se dogaja, da se ljudje maščujejo tistim, ki so jim najbližje – znancem, prijateljem in družinskim članom. Ranjena čustva zaradi kakšne neprijazne besede ali nepremišljenega dejanja so lahko pogosto povod za maščevalen odziv. Če vam prijatelj reče kaj v ostrem tonu, ali mu vrnete z neprijazno besedo? Če vas kdo od domačih s čim razjezi, ali pričnete razmišljati, kako bi mu vrnili milo za drago? Kako hitro se zgodi, da se tako odzovemo, kadar je z nami neprijazen kdo, ki nam je blizu!

Maščevati se je nespametno

Tisti, ki se maščujejo, to mnogokrat storijo zato, da bi si olajšali čustveno bolečino, ki jo povzroči žalitev. Biblija denimo govori o tem, da je sinove hebrejskega očaka Jakoba, potem ko so izvedeli, da je Kanaanec Sihem posilil njihovo sestro, to »prizadelo in zelo razjezilo« (NW). (1. Mojzesova 34:1–7) Dva izmed Jakobovih sinov, Simeon in Levi, sta, da bi poravnala krivico, ki se je zgodila njuni sestri, skovala zaroto zoper Sihema in njegove bližnje. Z zvijačo sta dosegla, da sta prišla v kanaansko mesto in pobila vse moške, tudi Sihema. (1. Mojzesova 34:13–27)

Ali se je s tem prelivanjem krvi zadeva pomirila? Ko je Jakob izvedel za njuno dejanje, ju je oštel: »V nesrečo sta me spravila, ker sta storila, da smrdim pri prebivalcih tega kraja [. . .]; če se zbero zoper mene, me pobijejo, in pokončan bom jaz in hiša moja.« (1. Mojzesova 34:30) Namesto da bi se zadeva uredila, sta z maščevanjem dosegla ravno nasprotno; Jakobova družina je bila sedaj v nevarnosti, da jo napadejo jezni sosedje. Da do česa takega ne bi prišlo, je Bog Jakobu naročil, naj se iz tistega področja s svojo družino preseli v Betel. (1. Mojzesova 35:1, 5)

Iz dogodkov, povezanih s posilstvom Dine, se naučimo nekaj pomembnega. Pogosto je tako, da maščevanje rodi maščevanje, in ta krog se vedno znova ponavlja. To potrjuje resničnost nemškega pregovora: Maščevanje ne ostane dolgo nemaščevano.

Začarani krog bolečine

Če svoje misli in moči osredinimo na to, da bi kaznovali tistega, ki je grdo ravnal z nami, si naredimo veliko škode. V knjigi, ki govori o odpuščanju, piše: »Jeza te povsem prevzame. Ko premlevaš o svojih bolečih preteklih izkušnjah, ko v sebi preklinjaš ljudi, ki so te prizadeli, in ko razmišljaš, kako bi se maščeval, ti to jemlje čas in moči.« (Forgiveness—How to Make Peace With Your Past and Get On With Your Life) Biblija to živo opiše z besedami: »Nevoščljivost [. . .] je gniloba v kosteh.« (Pregovori 14:30)

Zares, kako je lahko posameznik srečen, če v sebi pestuje sovraštvo in uničujoča čustva? Neki komentator se je takole izrazil: »Če menite, da je maščevanje sladko, se ozrite v obraze tistih, ki so že leta prežeti z njim.«

Pomislite, kaj se dogaja v mnogih delih sveta, kjer se bohoti etnično in versko sovraštvo. Enemu umoru pogosto sledi nadaljnje prelivanje krvi, kar samo še pripomore k temu, da se začarani krog sovraštva in smrti nikoli ne konča. Na primer, po nekem terorističnem napadu, v katerem je bomba vzela 18 mladih življenj, je žalujoča ženska vpila: »Tisočkrat jim povrnimo!« Tako se brutalnost samo stopnjuje, in v spor se vpleta vedno več ljudi.

»Oko za oko«

Nekateri svojo maščevalnost opravičujejo z Biblijo. Govorijo namreč: »Ali ne pravi Biblija, da je treba dati ‚oko za oko, zob za zob‘?« (3. Mojzesova 24:20) Na prvi pogled je morda videti, da zakon »oko za oko« spodbuja maščevalnost. V resnici pa je preprečeval oziroma omejeval nepremišljena dejanja, storjena iz maščevalnosti. Kako?

Če je Izraelec napadel sonarodnjaka in je ta izgubil oko, je Postava dovoljevala pravično kazen. Toda proti napadalcu oziroma komu od njegovih družinskih članov ni ukrepal tisti, ki je utrpel poškodbo. Postava je zahtevala, da so takšen primer ustrezno obravnavali možje, ki jim je bila zaupana oblast, namreč postavljeni sodniki. Ljudi je dejstvo, da so namerni storilci kriminalnih oziroma nasilnih dejanj lahko bili kaznovani skladno s težo svojega dejanja, močno odvračalo od tega, da bi vzeli pravico v svoje roke. Ta zakon pa je bil koristen še zaradi nečesa.

Preden je Bog Jehova izrekel prej omenjeni zakon o povračilu, je izraelskemu narodu po Mojzesu dejal: »Ne sovraži svojega brata v svojem srcu [. . .]! Ne maščuj se in ne bodi zamerljiv.« (3. Mojzesova 19:17, 18SSP) Da, na zakon »oko za oko, zob za zob« bi morali gledati v luči celotne Postavine zaveze, ki jo je Jezus strnil v dve zapovedi, in sicer »Ljubi Jehova svojega Boga z vsem svojim srcem, z vso svojo dušo in z vsem svojim umom« in »Ljubi svojega bližnjega kakor sebe«. (Matej 22:37–40) Torej, kako naj bi se odzvali pravi kristjani, če se jim zgodi krivica?

Prizadevajmo si za mir

Biblija opisuje Jehova kot »Boga miru« in njegove častilce spodbuja, naj iščejo mir in si zanj prizadevajo. (Hebrejcem 13:20; 1. Petrovo 3:11) Toda ali se takšno ravnanje res obnese?

Jezus je med služenjem na zemlji doživel to, da so sovražniki nanj pljuvali, ga pretepali in preganjali, da ga je izdal tesen prijatelj, in celo to, da so ga zapustili njegovi sledilci. (Matej 26:48–50; 27:27–31) Kako se je odzval? »Ko so ga zmerjali, ni vračal z zmerjanjem,« je napisal apostol Peter. »Ko je trpel, ni grozil, temveč se je izročal tistemu, ki sodi pravično.« (1. Petrovo 2:23)

»Kristus [je] trpel za vas,« je pojasnil Peter, »in vam s tem zapustil zgled, da bi hodili natančno po njegovih stopinjah.« (1. Petrovo 2:21) Da, kristjani so spodbujeni, da posnemajo Jezusa – tudi v tem, kako je prenašal krivico. V zvezi s tem je Jezus v govoru na gori dejal: »Ljubite svoje sovražnike in molite za tiste, ki vas preganjajo, da boste dokazali, da ste sinovi svojega Očeta, ki je v nebesih.« (Matej 5:44, 45)

Kako se tisti, ki kažejo podobno ljubezen kakor Kristus, odzovejo, kadar doživljajo grdo ravnanje ali pa ko se jim zdi, da se z njimi tako ravna? V Pregovorih 19:11 piše: »Razum zadržuje človeku jezo, in v čast mu je izpregledati pregrešek.« Poleg tega si k srcu vzamejo naslednji opomin: »Ne pustite se premagati hudemu, temveč premagujte hudo z dobrim.« (Rimljanom 12:21) Kakšno nasprotje z maščevalnostjo, ki je v današnjem svetu tako očitna! Prava krščanska ljubezen nam lahko pomaga, da premagamo željo po maščevanju in tako spregledamo prestopek, saj si ljubezen »ne zapisuje [. . .] hudega«. (1. Korinčanom 13:5)

Ali to pomeni, da moramo, če smo žrtev kakšnega nasilnega dejanja ali pa smo kako drugače ogroženi, to le pohlevno prenašati? Nikakor! Ko je Pavel dejal, da naj premagujemo hudo z dobrim, s tem ni imel v mislih, da bi morali biti kristjani že kar nekakšni mučeniki. Ravno nasprotno, ko nas kdo napade, imamo vsekakor pravico, da se branimo. Če ste ogroženi vi osebno ali vaša lastnina, se lahko odločite poklicati policijo. Če se kaj takega zgodi na delovnem mestu ali v šoli, se lahko po pomoč obrnemo na ustrezne oblasti. (Rimljanom 13:3, 4)

Vseeno pa je dobro ohraniti v mislih, da je resnična pravica v tej stvarnosti težko dosegljiva. Pravzaprav jo nekateri iščejo vse svoje življenje, na koncu pa so zagrenjeni in nezadovoljni, ko se njihova pričakovanja ne uresničijo.

Satan bi najraje videl, da bi ljudi razdvajali maščevanje in sovraštvo. (1. Janezovo 3:7, 8) Veliko bolje je ohraniti v mislih naslednje besede iz Biblije: »Ne maščujte se, ljubljeni, temveč dajte prostor Božji jezi, saj piše: ‚Maščevanje je moje, jaz bom povrnil, govori Jehova.‘« (Rimljanom 12:19) Če stvari prepustimo v Jehovove roke, so nam prihranjene mnoge bolečine, obvarovani pa smo tudi srda in nasilja. (Pregovori 3:3–6)

[Poudarjeno besedilo na strani 22]

»Ljubi Jehova svojega Boga z vsem svojim srcem, z vso svojo dušo in z vsem svojim umom« in »Ljubi svojega bližnjega kakor sebe«.

[Sliki na strani 23]

Ljubezen si »ne zapisuje [. . .] hudega«. (1. Korinčanom 13:5)