Pismo iz Združenih držav Amerike

Izlet v preteklost

ZAMISLITE si, kako zanimivo bi se bilo odpraviti na izlet, na katerem bi lahko videli, kako so živeli vaši predniki. Mi smo pravzaprav bili na takšnem potovanju. Pot nas je peljala iz Švice v Združene države Amerike. Večina ljudi meni, da so Združene države Amerike v vseh pogledih zelo sodobna država, toda ta izlet nas je popeljal dvesto let v preteklost. Naj vam povemo kaj več o tem.

Ker govorimo švicarsko-nemško narečje, smo bili povabljeni, da tri mesece preživimo v zvezni državi Indiana. Tja smo odšli z namenom, da bi se z družinami Amišev, ki so ohranile narečje svojih prednikov, pogovarjali o dobri novici o Božjem kraljestvu. V Indiani živi stotine takšnih družin.

Amiši so potomci skupine anabaptistov iz 17. stoletja. Njihovo ime izvira iz imena njihovega voditelja, Jacoba Ammana, ki je živel v Švici. Že takrat so ti bogaboječi ljudje s preučevanjem Biblije spoznali, da ni prav krščevati dojenčkov in služiti v vojski. Zaradi njihovega verovanja jih je oblast preganjala. Nekaj jih je svoje versko prepričanje celo plačalo z življenjem. Preganjanje se je še stopnjevalo, in številni med njimi so bili primorani zbežati v druge dele Švice in v Francijo. Do sredine 19. stoletja jih je tisoče prebegnilo v Združene države Amerike. S seboj so ponesli svojo kulturo in švicarsko-nemško narečje.

Ko smo obiskali te blage ljudi, so osupnili, ko so nas pri vratih slišali govoriti v njihovem narečju! Predstavljajte si naslednji prizor.

»Kako to, da govorite kakor mi?« vprašajo v švicarski nemščini.

»Ker prihajamo iz Švice,« odvrnemo.

»Ampak vi niste Amiši!« Nič jim ni jasno.

Odprejo se nam mnoga vrata in tako lahko pokukamo v življenje, za katero se zdi, da sodi v daljno preteklost. Namesto žarnice oljenka; namesto avtomobila konj in kočija; namesto tekoče vode vodnjak in vodna črpalka na veter; namesto radia petje.

Vendar pa največji vtis na nas naredita ponižnost in skromnost teh, ki jih obiščemo. Mnogi Amiši si postavijo za cilj, da dnevno berejo Biblijo, poleg tega cenijo in imajo radi biblijske pogovore. Tako se nam odpre priložnost, da spregovorimo o tem, kakšen je Božji namen s človeštvom in zemljo.

Kmalu se razširi novica, da so prišli obiskovalci iz Švice. Mnogi nas prosijo, naj se oglasimo  tudi pri njihovih sorodnikih, kar z veseljem storimo. Naše navdušenje in pričakovanje pa se še stopnjujeta, ko nas povabijo na ogled njihove šole. Kaj nas čaka tam?

Potrkamo na šolska vrata. Učitelj nam jih odpre in nas takoj povabi v učilnico, v kateri 38 parov radovednih oči upre pogled v štiri neznance. V enem prostoru je zbranih osem razredov, učenci pa so stari od 7 do 15 let. Dekleta imajo na sebi modro obleko in belo čepico; fantje nosijo črne hlače in temnomodre srajce. Učilnica ima visok strop. Tri stene so sinje modre barve in na prednji steni je šolska tabla. Blizu nje so globus in nekaj v rolo zvitih zemljevidov sveta. V kotu stoji velika železna peč.

Ko se usedemo pred razred, nas otroci zvedavo opazujejo. Učitelj pokliče k svoji mizi vsak razred posebej in učence povpraša glede včerajšnje domače naloge. Prijetno smo presenečeni, ko jih prične spraševati, kaj so se naučili o švicarskih Alpah. Učbeniki so že precej stari, in učitelj nas vpraša, ali je Švica še vedno takšna, kot jo opisujejo te knjige. Ali poleti še vedno ženejo krave na visokogorske pašnike v Alpah oziroma ali gore takrat še vedno pokriva sneg? Ko mu kot dopolnilo k črno-belim slikam v njegovih učbenikih pokažemo naše barvne fotografije zasneženih vrhov, se zadovoljno nasmehne.

Učiteljeva žena, ki v šoli pomaga svojemu možu, nam zastavi pogosto vprašanje: »Ali znate jodlati?« Žal ne. Ker pa vemo, kako izvrstni pevci in jodlarji so Amiši, jih prosimo, naj nam kaj zapojejo. Naši želji ustrežejo, in povsem očarani prisluhnemo 40-članskemu zboru. Nato je odmor in učitelj pošlje učence na dvorišče.

Sedaj nas učiteljeva žena zaprosi, naj še mi kaj zapojemo. Ker znamo besedila več narodnih pesmi v švicarski nemščini, se strinjamo. To hitro izvedo otroci na igrišču in naenkrat so vsi zopet v učilnici. Postavimo se pred razred in jim zapojemo po svojih najboljših močeh.

Kasneje nas neka družina, ki šteje 12 članov, povabi na kosilo. Dolga lesena miza se kar šibi pod dobrotami – krompirjev pire, šunka, koruza, kruh, sir, zelenjava, pecivo in druge slaščice. Pred obedom se vsak zase tiho pomoli. Ko si podajamo hrano, kramljamo o Švici, deželi njihovih prednikov, oni pa nam povedo nekaj o svojem življenju na farmi. Otroci med jedjo šepetajo med seboj in se hihitajo. Ko vsi pojedo, sledi druga molitev, kar je tudi znak, da lahko otroci vstanejo od mize – toda ne, da bi se šli igrat. Vsak ima svojo nalogo pri pospravljanju mize in pomivanju posode, kar pomeni, da morajo najprej načrpati vodo in jo segreti.

Medtem ko otroci pomivajo posodo, nas starša povabita, naj se jima pridružimo v dnevni sobi. Kavča sicer ni, so pa udobni leseni gugalniki, na katere se usedemo. Iz kredence vzameta staro nemško Biblijo in se, kot je pri teh družinah navada, kmalu zapletemo v živahen pogovor o duhovnih rečeh. Kakšen namen ima Bog Jehova z zemljo in človeštvom? Kaj pomenijo Jezusove besede, da bodo krotki podedovali zemljo? Ali Bog res namerava hudobne večno mučiti v peklenskem ognju? Kdo izpolnjuje Jezusovo zapoved, da naj se dobra novica oznanja po vsej naseljeni zemlji? Ko ljudem, ki so duhovno naravnani in imajo v rokah svojo biblijo, odgovarjamo na vsa ta vprašanja in še na mnoga druga, se nam srce napolni z veseljem.

Našega izleta v preteklost, ki je bil tako poln čudovitih doživetij, se danes radi spominjamo. Upamo in molimo, da ti obiski in pogovori v švicarski nemščini niso odprli le mnogo vrat, temveč tudi veliko src, da bi sprejela točno spoznanje o resnici, ki jo najdemo v Božji Besedi, Bibliji.