Ali bi morali biti vedno pošteni?

VSAK je kdaj pošten; mnogi so takšni morda večino časa. Toda koliko ljudi poznate, ki se trudijo biti vedno pošteni?

Danes je pomanjkanje poštenja značilno za številna področja življenja. Vseeno pa je Božje gledišče o poštenosti dobro znano. Na primer, večini ljudem je znana osma od desetih zapovedi. Ta se glasi: »Ne kradi.« (2. Mojzesova 20:15) Vendar mnogi menijo, da okoliščine včasih opravičujejo krajo ali druge oblike nepoštenja. Razmislimo o treh vrstah tatvine, ki na splošno veljajo za upravičene.

Ali revščina opravičuje krajo?

Neki rimski državnik je nekoč dejal: »Revščina je mati kriminala.« Reven posameznik morda meni, da ima pravico do kraje. Tisti, ki vidijo okoliščine takšnega človeka, se s tem utegnejo strinjati. Kako pa je na to gledal Jezus? S tistimi, ki so bili v pomanjkanju, je bil zelo sočuten in »so se mu zasmilili«. (Matej 9:36) Toda nikoli, in to v nobenih okoliščinah, ni zagovarjal kraje. Kako naj bi potem reven posameznik ravnal?

Bog je sočuten s tistimi, ki si ga iskreno prizadevajo ubogati, in blagoslavlja njihov trud, da bi dobili, kar potrebujejo. (Psalm 37:25) Biblija obljublja: »Jehova ne bo pustil, da bi duša pravičnega stradala, toda hrepenenje hudobnih bo odrinil od sebe.« (Pregovori 10:3) Ali lahko reven posameznik zaupa tem besedam? Victorine je o tem prepričana.

Victorine je vdova s petimi šoloobveznimi otroki, zato ji ni lahko. Živi v državi v razvoju, v kateri je socialna pomoč omejena. Ljudje dneve večinoma preživljajo na ulicah, in tam se priložnosti za krajo ponujajo kar same. Vendar Victorine še na misel ne pride, da bi kradla. Raje se prebija iz dneva v dan kot poštena ulična prodajalka. Zakaj ostaja poštena?

»Kot prvo zato, ker verjamem, da je Bog pošten in da bo z menoj ravnal pošteno, če ga bom posnemala. In kot drugo zato, ker se moji otroci lahko učijo poštenosti le, če jo vidijo pri meni.«

Kako shaja? »Imamo hrano, obleko in streho nad glavo. Vseeno pa se tu in tam zgodi, da moram za pomoč prositi prijatelje, na primer za to, da lahko pokrijem nepričakovane  zdravstvene stroške. Vedno prejmem, kar potrebujem. Zakaj? Ker moji prijatelji vedo, da jim povem po pravici, v kakšnih okoliščinah sem, in da jih ne prosim za več, kot potrebujem.

Moji otroci odraščajo v poštene ljudi. Naša soseda je nedavno pri nas doma na mizi opazila nekaj kovancev in me vprašala, ali se nič ne bojim, da bi jih otroci vzeli. Kar ni mogla verjeti, ko sem ji rekla, da moji otroci nikoli ne bi storili česa takega. Ne da bi mi povedala, se je odločila, da jih bo preizkusila. Na skrivaj je v naši hiši pustila dva kovanca po 100 frankov, in to na takem mestu, da bi ju otroci zlahka našli. Naslednji dan, ko je zopet prišla, je presenečena ugotovila, da sta kovanca še vedno tam. Imeti poštene otroke je veliko vrednejše kot imeti mnogo gmotnih reči.«

»Vsi to počnejo«

Kraja na delovnem mestu je zelo pogosta. Zato si mnogi pri sebi mislijo: »Če vsi to počnejo, zakaj potem ne bi smel še jaz?« V nasprotju s tem v Bibliji piše: »Ne potegni z množico, da bi delal zlo.« (2. Mojzesova 23:2) Victoire upošteva ta nasvet. Ali ji to koristi?

Pri svojih 19-ih je dobila delo v tovarni palmovega olja. Kmalu je opazila, da 40 tam zaposlenih žensk svoje košare uporablja za to, da iz tovarne skrivaj odnaša palmove plodove. Vsak konec tedna jim je prodaja teh plodov prinesla toliko, kolikor so na delovnem mestu zaslužile v treh do štirih dneh. Victoire pravi: »Dobesedno vse so to počele. Pričakovale so, da se jim bom pridružila, vendar nisem hotela. Povedala sem jim, da je poštenost moj način življenja. Posmehovale so se mi in trdile, da zaradi tega marsikaj zamujam.

Nekega dne, ko smo odhajale iz tovarne, se je nenadoma pojavil direktor. Vsaki je preiskal košaro in pri vseh, razen pri meni, našel plodove. Vse ženske, zasačene pri kraji, so bile takoj odpuščene ali pa so morale dva tedna delati brezplačno. V teh dveh tednih so se ženske prepričale, da ničesar ne zamujam.«

»Kdor najde, je njegovo«

Na kaj pomislite, ko najdete kaj dragocenega, kar je nekdo izgubil? Mnogi si najdeno takoj prilastijo in še na misel jim ne pride, da bi izgubljeno vrnili. Razmišljajo: Kdor najde, je njegovo. Nekateri morda menijo, da s tem ne naredijo nobene škode. Mislijo si, da je lastnik tako ali tako že pozabil na vse skupaj. Drugi pravijo, da ni njihova odgovornost poiskati lastnika – to je namreč naloga, ki utegne biti precej zahtevna.

Kako na to zadevo gleda Bog? V 5. Mojzesovi 22:1–3 je zapisano, da tisti, ki je izgubljeno reč našel, te ni smel kar obdržati. Zakon je veleval: »Spravi [jo] [. . .], dokler jo tvoj brat [lastnik] išče; potem mu jo daj nazaj!« (Slovenski standardni prevod) Če najditelj ni nikogar obvestil o tem, kar je našel, je lahko bil obtožen kraje. (2. Mojzesova 22:9) Ali je ta zakon uporaben tudi danes? Christine je prepričana, da je.

Christine je ravnateljica zasebne šole. Neke srede je dvignila svoj mesečni dohodek v gotovini. Kot je v Zahodni Afriki navada, je bankovce zvila v sveženj in jih potisnila v svojo torbo. Nato je pomahala taksistu na motorju in odhitela na neki shod. Ko je prispela na cilj, je pobrskala po torbi za kovanci, da bi plačala vožnjo. Pri tem je sveženj bankovcev padel na tla, ne da bi to kdo opazil, saj je bila že tema.

Nekaj minut kasneje je po ulici prišel 19-letni Blaise, ki ni bil domačin. S prijateljem je bil dogovorjen, da se dobita na shodu, na katerega je šla tudi Christine. Zagledal  je sveženj bankovcev in ga spravil v žep. Na koncu shoda je prijatelju omenil, da je zunaj nekaj našel, in mu naročil, da ga lahko tisti, ki kaj pogreša, pokliče po telefonu in mu pove, kaj točno je izgubil.

Ko se je Christine zvečer vrnila domov, je zgrožena odkrila, da je njen mesečni zaslužek izginil. Teden kasneje, ko je o tem potožila svoji prijateljici Josephine, ji je ta dejala, da je neki fant, ki je takrat obiskal shod, nekaj našel. Christine je telefonirala Blaisu in mu natančno opisala, kaj je izgubila. Ko ji je Blaise denar vrnil, je bila presrečna. Kaj pa Blaise? Denar je imel pri sebi cel teden, vendar je rekel: »Veselje ob tem, ko sem denar vrnil, je bilo večje kakor takrat, ko sem ga imel pri sebi.«

Zakaj se trudijo biti vedno pošteni

Victorine, Victoire in Blaise živijo na različnih področjih in se med seboj ne poznajo. Toda imajo nekaj skupnega. Vsi so Jehovove priče in upoštevajo to, kar Sveto pismo pravi o poštenosti. Čakajo na izpolnitev Božje obljube o novem svetu. »Mi pa po njegovi obljubi pričakujemo nova nebesa in novo zemljo, v katerih bo bivala pravičnost.« Vsi ljudje, ki bodo takrat živeli, bodo pravični in pošteni. (2. Petrovo 3:13)

Victorine ima malo upanja, da se bo njeno finančno stanje kaj bistveno izboljšalo do takrat, ko bo Bog naredil spremembe. Kljub temu je duhovno bogata, to pa je nekaj, česar se ne da kupiti z denarjem. Njeni otroci so pošteni in olikani. Vsako nedeljo prekipevajo od navdušenja, ko se s svojimi sosedi pogovarjajo o Božji dobroti in pojasnjujejo, kako bo Bog ustregel »vsem, ki ga kličejo v skladu z resnico,« in varoval »vse, ki ga ljubijo«. (Psalm 145:7, 18, 20)

Victoire je čez čas nehala delati v tovarni palmovega olja. Šla je na svoje in na tržnici pričela prodajati gari (jed, narejena iz kasave). S svojo poštenostjo je pritegnila mnoge stranke. Pravzaprav je kmalu lahko skrajšala svoj delovnik na tržnici in začela več časa posvečati temu, da se z drugimi pogovarja o upanju na življenje v svetu, v katerem ne bo nepoštenosti. Kasneje se je poročila, in sedaj skupaj z možem polnočasno služita Bogu.

Christine je svoj denar izgubila pred kraljestveno dvorano Jehovovih prič. Blaise je poznal le nekaj navzočih na shodu, vendar je vedel, da so to njegovi krščanski bratje in sestre, ki se trudijo biti vedno pošteni.

Koliko ljudi, ki si prizadevajo biti vedno pošteni, pa poznate vi? Zamislite si, da ste skupaj s 50, 100 ali 200 takšnimi posamezniki. To radostno izkušnjo doživljajo Jehovove priče v svojih kraljestvenih dvoranah. Zakaj ne bi prišli na tak kraj in jih bolje spoznali?

[Poudarjeno besedilo na strani 12]

»Imeti poštene otroke je veliko vrednejše kot imeti mnogo gmotnih reči.« (VICTORINE)

[Okvir na strani 14]

Ali Pregovori 6:30 opravičujejo krajo?

V Pregovorih 6:30 piše: »Ljudje ne zaničujejo tatu, ki krade, da bi nasitil svojo dušo, ko je lačen.« Ali ta izjava opravičuje krajo? Nikakor ne. Iz sobesedila je razvidno, da je tat v vsakem primeru pred Bogom odgovoren za svoje napačno dejanje. Naslednja vrstica pravi: »Toda če ga ujamejo, mora povrniti sedemkratno; dal bo vse dragocenosti svoje hiše.« (Pregovori 6:31) Čeprav tat, ki krade, ker je lačen, morda ni toliko graje vreden kot tisti, ki krade iz pohlepa oziroma z namenom, da škoduje svoji žrtvi, mora vseeno »povrniti« oziroma plačati škodo. Kdor si želi Božjega odobravanja, ne bi smel krasti nikoli in v nobenih okoliščinah.