Kaj je Jezus učil o Bogu

»Nihče ne ve, [. . .] kdo je Oče, razen Sina in tistega, komur hoče Sin razodeti.« (LUKA 10:22, EKUMENSKA IZDAJA)

BOŽJI prvorojeni Sin se je v svojem predčloveškem obstoju veke in veke tesno družil s svojim Očetom. (Kološanom 1:15) Ta Sin je tako spoznaval misli, občutke in ravnanje svojega Očeta. Ko je kasneje prišel na zemljo kot človek Jezus, je vneto poučeval resnico o svojem Očetu. Če prisluhnemo temu, kar je govoril, se lahko veliko naučimo o Bogu.

Božje ime Božje ime Jehova je bilo Jezusu izredno pomembno. Ta ljubljeni Sin je želel, da bi drugi poznali Očetovo ime in ga uporabljali. Jezusovo lastno ime pomeni »Jehova je rešitev«. Jezus je na večer, preden je umrl, v molitvi k Jehovu lahko rekel: »Razodel sem jim tvoje ime.« (Janez 17:26) Potemtakem ni presenetljivo, da je Jezus uporabljal Božje ime in ga razodel drugim. Le kako bi Jezusovi poslušalci lahko razumeli resnico o Jehovu, če sploh ne bi vedeli za njegovo ime in tega, kar to ime predstavlja? *

Božja velika ljubezen Jezus je nekoč v molitvi k Bogu rekel: »Oče, [. . .] ljubil [si me] že pred ustanovitvijo sveta.« (Janez 17:24) Jezus je bil v nebesih obdan z Božjo ljubeznijo, zato si je, ko je bil na zemlji, prizadeval razodeti to ljubezen v vseh njenih čudovitih vidikih.

Jezus je pokazal, da je Jehova v svoji ljubezni izjemno širok. Dejal je: »Bog je [. . .] svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da ne bi bil pokončan nihče, ki veruje vanj, ampak bi imel večno življenje.« (Janez 3:16) Z grško besedo, ki se prevaja s »svet«, ni mišljena »zemlja«. V tej biblijski vrstici se ta beseda nanaša na ljudi – pravzaprav na vse človeštvo. Ljubezen, ki jo Bog čuti do človeške družine, je tako velika, da je dal svojega najdražjega Sina, da bi bili zvesti ljudje lahko osvobojeni iz objema greha in smrti ter da bi imeli upanje na večno življenje. Širine in globine tako velike ljubezni ne moremo povsem dojeti. (Rimljanom 8:38, 39)

Jezus je potrdil najbolj tolažilno resnico: Jehova močno ljubi svoje častilce kot posameznike. Jezus je učil, da je Jehova podoben pastirju, ki na vsako svojo ovco gleda kot na edinstveno in dragoceno. (Matej 18:12–14) Božji Sin je dejal, da niti en vrabec ne pade na tla brez Jehovove vednosti. Dodal je še: »Vam pa so celo lasje na glavi prešteti.« (Matej 10:29–31) Če Jehova lahko opazi, da v katerem od gnezd manjka vrabček, koliko bolj potem lahko vidi vsakega od svojih človeških častilcev in poskrbi zanj? Če Jehova lahko opazi vsak las na naši glavi in ima vse lase preštete, ali potem obstaja kaka podrobnost glede našega življenja – naše potrebe, stiske in skrbi – za katero ne bi vedel?

Nebeški Oče Kot smo omenili v prejšnjem članku, je Jezus Božji edinorojeni Sin. Torej ne preseneča, da se je ta ljubljeni Sin zelo pogosto obračal na Jehova in o njem govoril kot o svojem »Očetu«. Pravzaprav je Jezus že v prvih zapisanih besedah, ki jih je  izrekel v templju, ko je imel komaj 12 let, Jehova imenoval kot »svojega Očeta«. (Luka 2:49) Izraz »Oče« se v evangelijih pojavi skoraj 190-krat. Jezus je Jehova imenoval različno, in sicer »vaš Oče«, »Oče naš« in »moj Oče«. (Matej 5:16; 6:9; 7:21) S tem, da je ta naziv uporabljal tako pogosto, je pokazal, da lahko tudi grešni in nepopolni ljudje z Jehovom stkejo prisrčen in zaupljiv odnos.

Usmiljen in pripravljen odpuščati Jezus je vedel, da nepopolni ljudje potrebujejo Jehovovo veliko usmiljenje. V priliki o izgubljenem sinu je Jehova primerjal s sočutnim, odpustljivim očetom, ki z odprtimi rokami sprejme nazaj svojega skesanega sina. (Luka 15:11–32) Jezusove besede so nam torej zagotovilo, da Jehova pri grešnem posamezniku išče kakršno koli spremembo stališča, ki bi lahko bila temelj za to, da mu izkaže usmiljenje. Jehova rad odpusti skesanemu grešniku. »Povem vam,« je rekel Jezus, »da bo tudi v nebesih večje veselje nad enim grešnikom, ki se pokesa, kakor nad devetindevetdesetimi pravičnimi, ki se jim ni treba kesati.« (Luka 15:7) Le koga ne bi pritegnil tako usmiljen Bog?

Tisti, ki posluša molitve Jezus je v nebesih, preden je prišel na zemljo, neposredno videl, da je Jehova tisti, ki posluša molitve, in da se veseli molitev svojih zvestih častilcev. (Psalm 65:2) Zato je med služenjem na zemlji svoje poslušalce poučil, kako in za kaj naj molijo. »Ne ponavljajte vedno znova istih stvari,« je svetoval. Vse, ki so mu prisluhnili, je spodbudil, naj molijo, da bi se Božja volja godila »kakor v nebesih tako tudi na zemlji«. Poleg tega lahko molimo za to, kar dnevno potrebujemo, za to, da bi nam bili odpuščeni grehi, in za to, da bi se lahko upirali skušnjavam. (Matej 6:5–13) Jezus je učil, da se Jehova očetovsko odzove na molitve svojih služabnikov, tako da odgovori na njihove iskrene prošnje, izrečene v veri. (Matej 7:7–11)

Zares, Jezus si je prizadeval učiti resnico o Jehovu in o tem, kakšen Bog je. Toda glede Jehova je bilo še nekaj, o čemer je Jezus prizadevno govoril drugim. Govoril je namreč o sredstvu, po katerem bo Jehova uvedel svetovne spremembe, da bi izpolnil svoj namen z zemljo in ljudmi na njej. Pravzaprav je bil ta vidik Jezusovega sporočila tema njegovega oznanjevanja.

[Podčrtna opomba]