Posnemajmo njihovo vero

Od Gospoda se je naučil odpuščanja

PETER ni nikoli pozabil mučnega trenutka, ko sta se srečala z očmi. Ali je v Jezusovem pogledu zaznal kakšno sled razočaranja ali očitanja? Tega ne moremo vedeti; navdihnjena pripoved pravi le, da se je »Gospod [. . .] obrnil in pogledal Petra«. (Luka 22:61) Toda iz tega enega pogleda je Peter razbral, kako hudo napako je naredil. Uvidel je, da je ravnokar storil točno to, kar je Jezus napovedal, in sicer to, kar je sam zase trdil, da ne bo nikoli storil – zatajil svojega ljubljenega Gospoda. To je bilo Petrovo najslabše dejanje, morda najhujši trenutek v najslabšem dnevu njegovega življenja.

Vendar ni bilo vse izgubljeno. Ker je bil Peter človek z izjemno vero, je še vedno imel možnost, da popravi svoje napake in se od Jezusa nauči eno najpomembnejših reči, namreč odpuščanja. Tudi vsak od nas potrebuje ta pouk, zato se pridružimo Petru na njegovi trnovi poti učenja te lastnosti.

Mož, ki se je moral še veliko naučiti

Peter je pred približno pol leta v svojem domačem kraju Kafarnaum pristopil k Jezusu in ga vprašal: »Gospod, kolikokrat se lahko moj brat pregreši proti meni, da bi mu jaz še odpustil? Do sedemkrat?« Peter je verjetno mislil, da je velikodušen. Konec koncev so verski voditelji v tistih dneh učili, da se lahko posamezniku odpusti samo trikrat! Jezus je odvrnil: »Ne do sedemkrat, temveč do sedeminsedemdesetkrat.« (Matej 18:21, 22)

Ali je Jezus hotel reči, da naj Peter vodi evidenco o napakah, ki jih posameznik stori proti njemu? Ne, s tem da je Petrovih 7 spremenil v 77, je pravzaprav rekel, da se glede odpuščanja ne bi smele postavljati meje. Jezus je pokazal, da je na Petra vplivalo trdosrčno in neodpustljivo stališče, razširjeno med ljudmi v tistih dneh, stališče, zaradi katerega so odpuščali podobno, kakor če bi vodili blagajniški dnevnik. Bog pa je pri odpuščanju drugačen, je širokosrčen, velikodušen.

Peter Jezusu ni ugovarjal. Toda ali mu je Jezusov pouk res segel do srca? Včasih se o odpuščanju največ naučimo takrat, ko se zavemo, kako obupno ga sami potrebujemo. Zato se vrnimo k dogodkom, ki so vodili do Jezusove smrti. V tistih težkih urah je Peter proti svojemu Gospodu storil veliko reči, zaradi katerih je potreboval njegovo odpuščanje.

Vse bolj je potreboval odpuščanje

Bil je nadvse pomemben večer – zadnja noč Jezusovega življenja na zemlji. Jezus je svoje apostole moral poučiti še o marsičem, na primer o ponižnosti. V tem je dal sam zgled, tako da jim je ponižno umil noge, kar je bila običajno naloga služabnikov, ki so opravljali najnižja dela. Peter je kot prvo podvomil o primernosti tega Jezusovega početja. Nato ni pustil, da mu to stori. Nazadnje pa je celo vztrajal, da naj mu poleg nog umije še roke in  glavo! Jezus ni izgubil potrpljenja, ampak je mirno pojasnil pomembnost in pomen tega, kar dela. (Janez 13:1–17)

Kmalu zatem pa so se apostoli spustili v prepir o tem, kdo med njimi je največji. V ta nečastni dogodek, v katerem je prišel do izraza človeški ponos, je bil gotovo vpleten tudi Peter. Jezus je kljub temu prijazno popravil njihovo mišljenje in jih celo pohvalil za tisto, kar so naredili dobro, namreč da so zvesto hodili za svojim Gospodom. Toda napovedal je, da ga bodo vsi zapustili. Peter je odvrnil, da ga ne bo zapustil, niti če bi moral zaradi tega umreti. Vendar je Jezus napovedal ravno nasprotno, in sicer da bo Peter še to noč, preden bo petelin dvakrat zapel, svojega Gospoda trikrat zatajil. Peter zatem Jezusu ni le oporekal, temveč se je tudi bahal, da se bo izkazal zvestejšega od vseh drugih apostolov! (Matej 26:31–35; Marko 14:27–31; Luka 22:24–28)

Ali je bil Jezus na tem, da izgubi potrpljenje s Petrom? Ne, v vsem tem težavnem času je pri svojih nepopolnih apostolih iskal dobro. Vedel je, da ga bo Peter zatajil, vendar je dejal: »Jaz sem molil zate, da ne bi izgubil vere. Ti pa, ko se boš nekoč vrnil, utrjuj svoje brate.« (Luka 22:32) S tem je izrazil prepričanje, da si bo Peter duhovno opomogel in da bo zopet zvesto služil. Kako prijazen in odpustljiv je bil!

Peter je kasneje v vrtu Getsemani moral biti večkrat opomnjen. Jezus je njega ter tudi Jakoba in Janeza prosil, naj medtem, ko bo molil, bedijo. Bil je v hudi čustveni stiski in je potreboval podporo, toda Peter in druga dva učenca so se vedno znova pogreznili v spanec. Jezus je v sočutnem in odpustljivem tonu dejal: »Duh je sicer voljan, toda meso je šibko.« (Marko 14:32–38)

Nedolgo zatem je prišla množica ljudi z baklami, meči in gorjačami. To je bil trenutek, ki je zahteval previdnost in preudarnost. Toda Peter je meni nič, tebi nič stopil v akcijo, zavihtel meč proti glavi Malha, sužnja velikega duhovnika, in mu odsekal uho. Jezus je Petra mirno pokaral, sužnja ozdravil in pojasnil načelo nenasilja, po katerem se njegovi sledilci ravnajo vse do danes. (Matej 26:47–55; Luka 22:47–51; Janez 18:10, 11) Peter je proti svojemu Gospodu do sedaj storil že kar nekaj reči, zaradi katerih je potreboval njegovo odpuščanje. Njegov primer nas lahko spomni na to, da »vsi mi [. . .] velikokrat grešimo«. (Jakob 3:2) Le kdo od nas ne potrebuje Božjega odpuščanja prav vsak dan? Vendar za Petra noči še zdaleč ni bilo konec. Najhujše ga je šele čakalo.

Petrova najhujša napaka

Jezus je tistim, ki so prišli ponj, rekel, da naj apostolom pustijo oditi, če iščejo njega. Peter je nemočno gledal, kako so Jezusa zvezali. Nato je pobegnil in enako so storili tudi drugi apostoli.

Peter in Janez sta se med begom ustavila, morda blizu hiše nekdanjega velikega duhovnika Ana, kamor so Jezusa najprej odvedli na zaslišanje. Ko so Jezusa peljali od tam, sta mu Peter in Janez sledila, vendar »v precejšnji razdalji«. (Matej 26:58; Janez 18:12, 13) Peter ni bil strahopetec. Gotovo je potreboval nemalo poguma, da mu je sploh sledil. Tisti, ki so Jezusa prijeli, so bili oboroženi, in Peter je že ranil enega od njih. Toda sedaj v Petrovem zgledu ne vidimo takšne zvestovdane ljubezni, kot je sam trdil, da jo ima – da je pripravljen tudi umreti s svojim Gospodom. (Marko 14:31)

Podobno kakor Peter mnogi danes skušajo hoditi za Kristusom »v precejšnji razdalji«, torej tako, da jih nihče ne bi opazil. Toda kot je sam Peter pozneje napisal, lahko Kristusu pravilno  sledimo le tako, da smo mu kar se da blizu, da ne glede na posledice v vsem posnemamo njegov zgled. (1. Petrovo 2:21)

Peter je s previdnimi koraki nazadnje prišel do vhoda ene najbolj impozantnih zgradb v Jeruzalemu. To je bil dom bogatega in vplivnega velikega duhovnika Kajfa. Takšna bivališča so bila običajno zgrajena okoli dvorišča, spredaj pa so bila dvoriščna vrata. Peter je dospel do teh vrat, vendar mu niso dovolili vstopiti. Janez, ki je že bil notri, je pristopil k vratarici in jo pregovoril, da je Petra spustila naprej. Videti je, da Peter ni ostal skupaj z Janezom, niti ni skušal priti v hišo, da bi bil ob strani svojemu Gospodu. Ostal je na dvorišču, na katerem je nekaj sužnjev in služabnikov v teh hladnih nočnih urah ždelo ob ognju in opazovalo, kako so krive priče zoper Kristusa prihajale v zgradbo, v kateri je potekalo sojenje, in odhajale iz nje. (Marko 14:54–57; Janez 18:15, 16, 18)

Ob svetlobi ognja je služkinja, ki je Petra spustila noter, tega lahko bolje videla. Prepoznala ga je. Obtožujoče je rekla: »Tudi ti si bil z Jezusom Galilejcem!« Petra je to povsem presenetilo – zanikal je, da pozna Jezusa, in se je celo pretvarjal, da ne ve, o čem služkinja govori. Stopil je bližje k dvoriščnim vratom, da bi bil čim bolj neopazen, toda tam ga je opazila neka druga služkinja in poudarila isto dejstvo: »Ta človek je bil z Jezusom Nazaréčanom.« Peter je prisegel: »Ne poznam tega človeka!« (Matej 26:69–72) Morda je ravno tedaj, ko je Jezusa drugič zatajil, zaslišal petje petelina, a je bil preveč vznemirjen, da bi se spomnil Jezusove prerokbe, izrečene pred nekaj urami.

Malo zatem je Peter še vedno obupno skušal odvrniti pozornost od sebe. Toda približalo se mu je več ljudi, ki so bili na dvorišču. Eden od njih je bil sorodnik Malha, sužnja, ki ga je Peter ranil. Ta je Petru rekel: »Mar te nisem videl z njim na vrtu?« Peter jih je hotel prepričati, da se motijo. Zato je glede te zadeve začel prisegati; očitno je govoril, da naj ga zadene prekletstvo, če laže. Komaj so te besede prišle iz njegovih ust, se je oglasil petelin – to noč ga je Peter slišal že drugič. (Janez 18:26, 27; Marko 14:71, 72)

Jezus je ravno prišel ven na balkon in pogledal na dvorišče. V tem trenutku, ki je opisan v uvodu, so se njegove oči srečale s Petrovimi. Peter se je zavedel, kako hudo se je izneveril svojemu Gospodu. Povsem skrušen pod težo lastne krivde je zapustil dvorišče. Odtaval je na mestne ulice, obsijane z bledo svetlobo zahajajoče polne lune. Pred očmi so se mu prikazovali minuli dogodki. Po licih so  mu spolzele solze. Zlomil se je in se bridko razjokal. (Marko 14:72; Luka 22:61, 62)

Posameznika po takšnem prestopku zlahka prevzame misel, da je njegov greh prehud, da bi lahko bil odpuščen. Morda so takšne misli obhajale tudi Petra. Ali je takšno razmišljanje pravilno?

Ali je Peter neodpustljivo grešil?

Težko si je zamisliti, kolikšno bolečino je Peter čutil ob zori, potem ko je zatajil Jezusa. In dogodki, ki so se zvrstili zatem, so jo samo še povečali. Kako si je moral očitati, ko je Jezus tisto popoldne po dolgih urah mučenja umrl! Petra je moralo biti groza, ko je pomislil, da je še pridal h Gospodovim bolečinam, in to ravno zadnji dan njegovega človeškega življenja. Toda Peter se ni vdal obupu, pa naj je bila njegova žalost še tako velika. To vemo, ker je bil kmalu zopet skupaj s svojimi brati. (Luka 24:33) Nedvomno so vsi apostoli obžalovali svoje ravnanje v tisti temni noči in so drug drugega vsaj malo potolažili.

Pravzaprav je bila to ena Petrovih najmodrejših odločitev. Kadar se zgodi, da Božji služabnik zagreši prestopek, ni najpomembnejše, kako hudo je grešil, temveč, kako trdno se je odločen pobrati in popraviti stvari. (Pregovori 24:16) Peter je pokazal iskreno vero, ko se je družil s svojimi brati, čeprav je bil čisto na tleh. Ko je kdo pobit zaradi žalosti ali obžalovanja, ga morda vleče, da bi se osamil, vendar je to nevarno. (Pregovori 18:1) Takrat je modro, da ostane blizu sovernikom in si obnovi duhovne moči. (Hebrejcem 10:24, 25)

Ker je bil Peter skupaj s svojimi duhovnimi brati, je izvedel pretresljivo novico, da Jezusovega trupla ni več v grobu. Z Janezom sta stekla proti grobu, v katerem je bil Jezus pokopan in ki je imel zapečaten vhod. Janez, ki je bil verjetno mlajši, je tja prišel prvi. Ko je videl, da je grob odprt, se je obotavljal vstopiti. S Petrom pa ni bilo tako. Čeprav je bil še ves zasopel,  je šel naravnost noter. Grob je bil prazen! (Janez 20:3–9)

Ali je Peter verjel, da je bil Jezus obujen? Sprva ne, pa čeprav so zveste ženske poročale, da sta se jim prikazala angela in jim oznanila, da je bil Jezus obujen od mrtvih. (Luka 23:55–24:11) Toda do konca tega dne je v Petrovem srcu izginila vsaka sled žalosti in dvomov. Jezus je živel, sedaj kot mogočno duhovno bitje! Prikazal se je vsem svojim apostolom. Še prej pa je storil nekaj drugega, nekaj osebnega. Apostoli so tistega dne rekli: »Gospod je res vstal in se prikazal Simonu!« (Luka 24:34) Podobno je apostol Pavel kasneje pisal o tem izjemnem dnevu, ko se je Jezus »prikazal Kefu, nato pa še dvanajsterim«. (1. Korinčanom 15:5) Kefa in Simon sta drugi imeni za Petra. Jezus se je tega dne prikazal Petru – očitno, ko je bil ta sam.

Biblija o tem ganljivem snidenju med Jezusom in Petrom ne govori podrobno. Samo predstavljamo si lahko, kako prevzet je bil Peter, ko je svojega ljubljenega Gospoda znova videl živega in mu je lahko izlil svojo bol in obžalovanje. Bolj kot vse na svetu si je želel odpuščanja. Le kdo bi lahko podvomil, da mu je Jezus odpustil, in to velikodušno? Za kristjane, ki danes zagrešijo prestopek, je dobro, da se spomnijo Petrovega primera. Nikoli ne bi smeli misliti, da nam Bog ne more odpustiti. Jezus je popolnoma posnemal svojega Očeta, ki velikodušno odpušča. (Izaija 55:7)

Še en dokaz, da mu je bilo odpuščeno

Jezus je svojim apostolom naročil, naj odidejo v Galilejo, kjer naj bi se z njim znova srečali. Ko so prispeli, se je Peter odločil, da gre na Galilejsko jezero lovit ribe. Pridružili so se mu še nekateri drugi. Peter je bil zopet na jezeru, na katerem je pustil dobršen del svojega življenja, preden je spoznal Jezusa. Škripanje čolna, pljuskanje valov in imeti v rokah grobo ribiško mrežo, vse to se je zdelo tako domače in pomirjujoče. Ali se je to noč spraševal, kako bi moral usmerjati svoje življenje sedaj, ko Jezus ne služi več na zemlji? Ali se mu je zahotelo, da bi se vrnil k preprostemu ribiškemu življenju? Kakor koli že, vso noč niso ujeli niti ene ribe. (Matej 26:32; Janez 21:1–3)

Ob jutranjem svitu pa jim je z obale zaklical neki človek in jim rekel, naj mreže vržejo na drugo stran čolna. Naredili so tako in ven povlekli velik ulov – 153 rib! Peter je vedel, kdo je ta človek. Skočil je s čolna in odplaval proti obali. Tam je Jezus učencem dal jesti ribo, pečeno na žerjavici. Osredinil se je na Petra.

Jezus je Petra vprašal, ali svojega Gospoda ljubi »bolj kakor te« – očitno je imel v mislih ribe, ki so jih ujeli. Ali je Peter v srcu bolj ljubil ribištvo kakor Jezusa? Peter je svojega Gospoda trikrat zatajil, in sedaj mu je Jezus dal priložnost, da pred svojimi prijatelji trikrat potrdi, da ga ima rad. Ko je Peter to storil, mu je Jezus povedal, kako naj to ljubezen tudi kaže: s tem da sveti službi daje prednost pred vsem drugim ter da hrani in pase Kristusovo čredo, njegove zveste sledilce. (Janez 21:4–17)

 S tem je Jezus potrdil, da je Peter njemu in njegovemu Očetu še vedno veliko pomenil. Peter naj bi imel dragoceno vlogo v občini pod Kristusovim vodstvom. Kako močan dokaz, da mu je Jezus povsem odpustil! Nedvomno je takšno usmiljenje Petra ganilo in si ga je vzel k srcu.

Peter je svojo nalogo zvesto opravljal mnoga leta. Utrjeval je svoje brate, tako kot mu je Jezus zapovedal na večer pred svojo smrtjo. Prijazno in potrpežljivo je pasel in hranil Kristusove sledilce. Ta mož, Simon, je živel skladno z imenom Peter oziroma Skala, ki mu ga je nadel Jezus – postal je neomajen, močan in zanesljiv posameznik, ki je širil dober vpliv v občini. Veliko dokazov o tem najdemo v dveh ljubečih Petrovih pismih, ki sta postali dragoceni biblijski knjigi. Ti pismi pokažeta, da Peter ni nikoli pozabil tega, kar se je od Jezusa naučil o odpuščanju. (1. Petrovo 3:8, 9; 4:8)

Ta pouk upoštevajmo tudi mi. Ali vsak dan prosimo Boga, naj nam odpusti mnoge napake? Ali zatem sprejmemo njegovo odpuščanje in verjamemo, da nas to lahko očisti? In ali tudi mi odpuščamo ljudem okoli nas? Če tako ravnamo, posnemamo Petrovo vero in usmiljenje njegovega Gospoda.

[Poudarjeno besedilo na strani 22]

Peter je proti svojemu Gospodu storil veliko reči, zaradi katerih je potreboval njegovo odpuščanje – toda kdo od nas ne potrebuje odpuščanja vsak dan?

[Slika na strani 23]

»Gospod se je obrnil in pogledal Petra.«

[Slika na strani 24]

»Gospod [. . .] se [je] prikazal Simonu!«