Ali se trudiš kar najbolj goreče hoditi za Kristusom?

»Spodbujamo [vas], da si še bolj prizadevate delati tako, [. . .] kakor tudi dejansko že živite.« (1. TES. 4:1)

1., 2. a) Katerim veličastnim dogodkom so bili priča mnogi ljudje v Jezusovih dneh? b) Zakaj je čas, v katerem živimo mi, prav tako poseben?

ALI si že kdaj razmišljal, kako lepo bi bilo živeti takrat, ko je bil na zemlji Jezus? Morda bi nas ozdravil kakšne bolezni in nas s tem odrešil marsikatere bolečine. Ali pa bi nam bilo v veliko veselje, da bi ga lahko videli in slišali, se učili od njega in ga videli narediti kak čudež. (Mar. 4:1, 2; Luk. 5:3–9; 9:11) Kakšna prednost bi bila biti tam in vse to videti na lastne oči! (Luk. 19:37) Nobena druga generacija ni videla česa takšnega in to, kar je Jezus na zemlji dosegel z »žrtvovanjem samega sebe«, se ne bo nikoli več ponovilo. (Heb. 9:26; Jan. 14:19)

² Vendar je čas, v katerem živimo mi, prav tako poseben. Zakaj? Ker živimo v obdobju, ki ga je Sveto pismo označilo za »čas konca« in »zadnje dneve«. (Dan. 12:1–4, 9; 2. Tim.  3:1) V naših dneh je bil Satan vržen iz nebes. Kmalu bo zvezan in vržen »v brezno«. (Raz. 12:7–9, 12; 20:1–3) Poleg tega imamo sedaj veličastno prednost, da opravljamo delo, ki se ne bo nikoli več ponovilo – da razglašamo »dobro novico o kraljestvu« po vsem svetu ter pripovedujemo ljudem o prihodnjem raju. (Mat. 24:14)

3. Katero nalogo je dal Jezus svojim sledilcem pred svojim vnebohodom in kaj spada k njej?

³ Jezus je tik pred vnebohodom dejal svojim sledilcem: »Boste mi priče v Jeruzalemu pa tudi po vsej Judeji in Samaríji ter do skrajnega konca zemlje.« (Apd. 1:8) K temu delu spada tudi poučevanje ljudi po vsem svetu. S katerim ciljem jih poučujemo? Da bi še pred koncem postali učenci – novi Kristusovi sledilci. (Mat. 28:19, 20) Kaj moramo delati, če želimo opraviti nalogo, ki nam jo je dal Kristus?

4. a) Na kaj nas opozarja Peter v 2. Petrovem 3:11, 12? b) Česa bi se kristjani morali paziti?

⁴ Bodimo pozorni na besede apostola Petra: »Pomislite, kakšni bi potem morali biti vi v dejanjih, ki spadajo k svetemu vedenju in vdanosti Bogu, ko čakate in imate ves čas v mislih navzočnost Jehovovega dneva!« (2. Pet. 3:11, 12) Peter nas opozarja, da bi morali v teh zadnjih dneh budno paziti, da bi naše življenje zaznamovala predvsem dejanja, ki spadajo k vdanosti Bogu. K tem dejanjem spada tudi oznanjevanje dobre novice. Zato smo zares veseli, ko vidimo, kako goreče naši bratje in sestre po vsem svetu oznanjujejo in tako opravljajo nalogo, ki so jo dobili od Kristusa! Hkrati pa se tudi zavedamo tega, da moramo paziti, da vsakodnevni pritiski Satanovega sveta in naša lastna podedovana mesena nagnjenja ne bi zmanjšali naše gorečnosti. Zato si poglejmo, kaj lahko storimo, da bi lahko še naprej hodili za Kristusom.

Naj nam odgovornosti, ki smo jih dobili od Boga, ne bodo v breme

5., 6. a) Za kaj je Pavel pohvalil sovernike v Jeruzalemu in pred čim jih je posvaril? b) Zakaj ne bi odgovornosti, ki nam jih je zaupal Bog, smeli jemati na lahko?

⁵ Apostol Pavel je v svojem pismu pohvalil kristjane v Jeruzalemu, ker so kljub preganjanju zvesto vztrajali. Napisal je: »Spominjajte pa se prejšnjih dni, v katerih ste, potem ko ste bili razsvetljeni, v trpljenju prestali velik boj.« Jehova se je spominjal njihove zvestobe. (Heb. 6:10; 10:32–34) Hebrejske kristjane je ta Pavlova prisrčna pohvala nedvomno zelo spodbudila. Vendar je v istem pismu tudi posvaril pred nagnjenjem, zaradi katerega bi lahko, če ga ne bi nadzorovali, pričeli manj goreče služiti Bogu. Svaril jih je pred tem, da ne bi »zavrnili« Boga, s tem da bi iskali izgovore, da jim ne bi bilo treba izpolnjevati Božjih zapovedi. (Heb. 12:25)

⁶ To svarilo pred iskanjem izgovorov velja tudi za današnje kristjane. Zavedamo se, da moramo biti odločeni, da svojih krščanskih odgovornosti ne bomo nikoli jemali na lahko oziroma da si ne bomo dopustili, da bi manj goreče služili Bogu. (Heb. 10:39) Od tega, ali bomo opravljali sveto službo, je odvisno naše življenje in življenje drugih ljudi. (1. Tim. 4:16)

7., 8. a) Kaj nam bo pomagalo, da bomo lahko še naprej goreče služili Bogu? b) Katerega dejstva v zvezi z Jehovom in Jezusom bi se morali spomniti, če nismo več tako goreči kakor nekdaj?

⁷ Kako se lahko varujemo tega, da bi iskali izgovore za to, da nam ne bi bilo treba izpolnjevati obveznosti do Boga? Proti temu nagnjenju se med drugim bojujemo tako, da redno premišljujemo o pomenu svoje zaobljube, ki smo jo dali Bogu ob posvetitvi. Takrat smo mu pravzaprav obljubili, da nam bo izpolnjevanje njegove volje na prvem mestu v življenju, in to obljubo  želimo izpolniti. (Beri Matej 16:24.) Zato se moramo občasno za trenutek ustaviti in se vprašati: »Ali sem še vedno enako odločen, da bom živel skladno s svojo posvetitvijo Bogu, kakor sem bil ob krstu? Ali pa se je moja gorečnost z leti pričela ohlajati?«

⁸ Če pri pošteni samopreiskavi ugotovimo, da smo se nekoliko upočasnili, bi bilo dobro, da bi si v spomin priklicali krepilne besede preroka Zefanija. Napisal je: »Naj ti roke ne omahnejo. Jehova, tvoj Bog, je sredi tebe. On je močan, on te bo rešil. Zaradi tebe se bo veselil in radoval.« (Zef. 3:16, 17) Te spodbudne besede so bile najprej namenjene starodavnim Izraelcem, ki so se iz babilonskega suženjstva vrnili v Jeruzalem. Veljajo pa tudi za današnje Božje služabnike. Ker je delo, ki ga opravljamo, Jehovovo, bi morali imeti v mislih, da nas pri izpolnjevanju krščanskih odgovornosti podpirata ter krepita Bog Jehova in njegov Sin. (Mat. 28:20; Fil. 4:13) Če si prizadevamo, da bi še naprej goreče opravljali delo, ki nam ga je zaupal Jehova, nas bo On blagoslovil in nam pomagal, da bomo še naprej duhovno napredovali.

Goreče iščimo »najprej kraljestvo«

9., 10. Kaj je Jezus hotel povedati s ponazoritvijo o veliki večerji in kaj se lahko iz nje naučimo?

⁹ Jezus je pri obedu na domu enega od farizejskih voditeljev povedal ponazoritev o veliki večerji. Z njo je ponazoril, kako se bodo odzvali nekateri, ko se jim bo ponudila priložnost priti v nebeško Kraljestvo. Ponazoril je, kako bi se lahko posameznik izgovarjal, da mu ne bi bilo treba izpolniti krščanskih odgovornosti. (Beri Luka 14:16–21.) V Jezusovi ponazoritvi so imeli povabljenci različne izgovore, zakaj ne morejo priti na večerjo. Prvi je rekel, da si mora ogledati polje, ki ga je ravnokar kupil. Drugi je rekel, da želi preizkusiti govedo, ki ga je kupil. Spet tretji pa je dejal: »Ravnokar sem se oženil, zato ne morem priti.« To so bili sami prazni izgovori. Človek si običajno že pred nakupom ogleda polje oziroma preizkusi govedo, zato ni tako nujno, da bi to storil še enkrat po nakupu. In zakaj ne bi mogel tako pomembnega povabila sprejeti kdo, ki se je pred kratkim poročil? Nič čudnega, da se je gostitelj v ponazoritvi tako zelo razjezil!

¹⁰ Iz te Jezusove prilike se lahko vsi Božji služabniki nekaj naučimo. Kaj pa? Nikoli ne bi smeli dopustiti, da bi nam osebne zadeve, kakršne so omenjene v ponazoritvi, postale tako pomembne, da bi našo sveto službo potisnili na drugo mesto v življenju. Če kristjan nima osebnih zadev na pravem mestu, se bo njegova gorečnost za oznanjevanje postopoma ohladila. (Beri Luka 8:14.) Tega se obvarujemo tako, da v življenju upoštevamo Jezusovo spodbudo: »Zato iščite najprej kraljestvo in Božjo pravičnost.« (Mat. 6:33) Kako spodbudno je videti Božje služabnike, mlajše in starejše, ki ravnajo po tem pomembnem nasvetu! Pravzaprav so mnogi poenostavili svoje življenje, zato da lahko več časa posvetijo sveti službi. Iz lastnih izkušenj vedo, da je človek, ki z vso gorečnostjo najprej išče kraljestvo, resnično srečen in zadovoljen.

11. Iz katere biblijske pripovedi lahko vidimo, kako pomembno je goreče in iz vsega srca služiti Bogu?

¹¹ Za primer tega, kako pomembno je služiti Bogu z gorečnostjo, si poglejmo, kaj se je zgodilo izraelskemu kralju Joašu. Ker se je bal, da bodo Izrael zavzeli Sirci, je prišel jokat k Elizeju. Prerok mu je naročil, naj izstreli puščico skozi okno proti Siriji, kar je nakazovalo Jehovovo zmago nad Sirijo. To je kralja gotovo navdalo z upanjem. Zatem mu je Elizej naročil, naj vzame v roko puščice in z njimi udarja ob tla. Joaš je udaril ob tla trikrat. Zaradi tega se je Elizej nanj razjezil, saj bi  Sirijo, če bi petkrat ali šestkrat udaril s puščicami ob tla, »povsem potolkel«. Tako pa si je lahko obetal le tri delne zmage. Ker je bil premalo goreč, ni bil tako uspešen, kakor bi bil sicer. (2. kra. 13:14–19) Kaj se lahko naučimo iz te pripovedi? Jehova nas bo bogato blagoslovil samo, če bomo njegovo delo opravljali goreče in iz vsega srca.

12. a) Kaj nam bo pomagalo, da bomo goreče služili Bogu kljub težavam v življenju? b) Povej, kako ti koristi, če si zelo zaposlen z oznanjevanjem.

¹² Zaradi težav v življenju bi se lahko zgodilo, da ne bi več tako goreče in predano služili Bogu. Mnogi bratje in sestre se morajo spoprijemati s hudimi ekonomskimi problemi. Druge teži to, da zaradi resne bolezni ne morejo narediti za Jehova toliko, kolikor bi radi. Vendar lahko vsak od nas nekaj naredi za to, da bi še naprej kar najbolj goreče hodil za Kristusom. Nekaj predlogov in svetopisemskih stavkov je navedenih v okvirju »Kaj ti lahko pomaga hoditi za Kristusom?«. Razmisli o tem, kako bi jih lahko karseda upošteval. To, da smo zelo zaposleni z oznanjevanjem, nam daje duševno ravnovesje, bogati naše življenje ter nas navdaja z večjim mirom in srečo. (1. Kor. 15:58) Poleg tega nam to, da služimo Bogu iz vse duše, pomaga imeti »ves čas v mislih navzočnost Jehovovega dneva«. (2. Pet. 3:12)

Pošteno se preiščimo

13. Kako lahko vsak izmed nas ugotovi, ali zares služi Bogu iz vse duše?

¹³ Vendar si je dobro zapomniti, da se to, ali služimo Bogu iz vse duše, ne vidi iz tega, koliko časa namenjamo oznanjevanju. Naše okoliščine so zelo različne. Jehovu je lahko zelo pri srcu tudi tisti, ki vsak mesec oznanjuje samo eno uro ali dve, ker mu pač več ne dopušča njegovo zdravje. (Primerjaj Marko 12:41–44.) Da bi torej vsak ugotovil, kaj v njegovem primeru pomeni služiti Bogu iz vse duše, mora pošteno razmisliti o svojih zmožnostih in okoliščinah. Ker hodimo za Kristusom, želimo tudi glede tega razmišljati tako kakor on. (Beri Rimljanom 15:5; 1. Kor. 2:16) Katero delo je bilo za Jezusa najpomembnejše v življenju? Množicam v Kafarnaumu je rekel: »Dobro novico o Božjem kraljestvu moram oznaniti tudi drugim mestom, ker sem bil za to poslan.« (Luk. 4:43;  Jan. 18:37) Ko bomo razmišljali o svojih okoliščinah, upoštevajmo, kako goreč je bil za oznanjevanje Jezus, nato pa skušajmo ugotoviti, ali bi lahko še več oznanjevali oziroma izboljšali kvaliteto svojega oznanjevanja. (1. Kor. 11:1)

14. Kako vse se lahko pričnemo še bolj razdajati na oznanjevanju?

¹⁴ Morda bomo po temeljiti preiskavi svojih okoliščin ugotovili, da bi lahko oznanjevanju namenili več časa. (Mat. 9:37, 38) Na tisoče naših mladih, denimo, ki so pred nedavnim končali šolanje, je pričelo več časa posvečati oznanjevanju in sedaj jih to, da goreče pionirajo, navdaja z veseljem. Ali bi tudi ti rad okusil takšno veselje? Nekateri bratje in sestre so potem, ko so pretehtali svoje okoliščine, ugotovili, da se lahko preselijo tja, kjer primanjkuje oznanjevalcev Kraljestva – doma ali pa v tujini. Spet drugi so se naučili kakega tujega jezika, da bi pomagali tistim, ki govorijo ta jezik. Vse to, kar smo omenili, morda ni tako enostavno storiti, vendar bomo za to bogato blagoslovljeni in mogoče bomo imeli prednost pomagati še mnogim, da bodo »prišli do točnega spoznanja resnice«. (1. Tim. 2:3, 4; 2. Kor. 9:6)

Posnemanja vredni biblijski zgledi

15., 16. Kateri posamezniki so nam za zgled, ker so bili goreči Kristusovi sledilci?

¹⁵ Kako so se odzvali nekateri, ki so pozneje postali apostoli, ko jih je Kristus povabil, naj pričnejo hoditi za njim? V Bibliji glede Mateja piše, da »je zapustil vse ter vstal in šel za njim«. (Luk. 5:27, 28) O Petru in Andreju, ki sta ravno takrat lovila ribe, pa beremo: »Pri priči sta pustila mreže in šla za njim.« Jezus je zatem zagledal še Jakoba in Janeza, ki sta skupaj z očetom popravljala mreže. Kako sta se onadva odzvala na njegovo povabilo? »Takoj sta zapustila čoln in svojega očeta ter šla za njim.« (Mat. 4:18–22)

¹⁶ Nadaljnji zgled je Savel, ki je kasneje postal apostol Pavel. Bil je zagrizen preganjalec Kristusovih sledilcev, vendar se je spremenil in postal »izbrana posoda«, da bi ponesel Kristusovo ime med ljudi. »Takoj [je] začel po sinagogah oznanjevati, da je Jezus Božji Sin.« (Apd. 9:3–22) Naj je Pavel doživljal še take stiske in preganjanje, ni nikoli izgubil svoje gorečnosti. (2. Kor. 11:23–29; 12:15)

17. a) V čem si želiš posnemati Kristusove sledilce? b) Kako vse smo blagoslovljeni, ker iz vsega srca in moči izpolnjujemo Jehovovo voljo?

¹⁷ Gotovo želimo posnemati Jezusove učence in se na povabilo, naj gremo za Kristusom, odzvati navdušeno in brez zadržkov. (Heb. 6:11, 12) Kako vse pa smo blagoslovljeni, ker si prizadevamo goreče hoditi za Kristusom? Naše srce preveva resnična radost, saj vemo, da ravnamo po Božji volji, poleg tega lahko okusimo zadovoljstvo zaradi dodatnih prednosti in odgovornosti v občini. (Ps. 40:8; beri 1. Tesaloničanom 4:1.) Prav zares, če si na vso moč prizadevamo hoditi za Kristusom, bomo bogato nagrajeni z neminljivimi blagoslovi, kot so notranji mir, zadovoljstvo, Božja naklonjenost in obet na večno življenje. (1. Tim. 4:10)

Ali se spomniš?

• Katero pomembno delo nam je bilo zaupano in kako bi morali gledati nanj?

• Katerega nagnjenja bi se morali varovati in zakaj?

• Zakaj bi se morali preiskati?

• Kaj nam bo pomagalo hoditi za Kristusom?

[Preučevalna vprašanja]

[Okvir/slika na strani 27]

Kaj ti lahko pomaga hoditi za Kristusom?

▪ Vsak dan beri Božjo Besedo in o prebranem poglobljeno premišljuj. (Ps. 1:1–3; 1. Tim. 4:15)

▪ Pogosto moli k Jehovu, da bi te podpiral in vodil s svojim duhom. (Zah. 4:6; Luk. 11:9, 13)

▪ Druži se s tistimi, ki goreče in iz vsega srca služijo Jehovu. (Preg. 13:20; Heb. 10:24, 25)

▪ Jasno imej v mislih, v kako resnih časih živimo. (Efež. 5:15, 16)

▪ Ne pozabi, kako nevarno je iskati izgovore, da nam ne bi bilo treba izpolnjevati odgovornosti, ki jih imamo do Boga. (Luk. 9:59–62)

▪ Redno premišljuj o zaobljubi, ki si jo dal Bogu ob posvetitvi, in o številnih blagoslovih, ki jih uživaš, ker iz vsega srca služiš Jehovu in hodiš za Kristusom. (Ps. 116:12–14; 133:3; Preg. 10:22)