Ne popustimo javnemu mnenju

PREDSTAVE o tem, kaj je sprejemljivo oziroma nesprejemljivo in kaj je vredno hvale oziroma graje, se od kraja do kraja razlikujejo. Spreminjajo pa se tudi skozi čas. Ko torej beremo svetopisemske pripovedi o dogodkih v daljni preteklosti, jih moramo presojati v luči takratnih splošno razširjenih pogledov in vrednot, ne pa na temelju današnjih meril.

Za primer vzemimo čast in sramoto – pojma, ki sta v Krščanskih grških spisih večkrat omenjena. Da bi bolje razumeli odlomke, ki govorijo o časti in sramoti, bi morali razmisliti o tem, kako so nanju gledali ljudje, ki so takrat živeli.

Vrednote v prvem stoletju

»Čast in sramota sta v kulturi Grkov, Rimljanov in Judov imeli pomembno vlogo,« pravi neki profesor. »Ljudje so živeli in umrli za čast, ugled, slavo, odobravanje in spoštovanje.« Ker so si tako močno želeli priznanja, so zlahka popustili mnenju drugih.

V kulturi, v kateri je vsak vedel, kje je njegovo mesto na družbeni lestvici, ki se je raztezala od plemičev do sužnjev, sta bila od vsega najpomembnejša družbeni položaj in čast. Človek si mnenja o tem, ali je vreden časti, ni mogel ustvariti samo na podlagi tega, kako je sam gledal nase, temveč je moral upoštevati tudi to, kako so nanj gledali drugi. Če so komu izkazali čast, so mu s tem javno priznali, da se vede tako, kakor to družba od njega pričakuje. Kadar so koga počastili, so mu s tem tudi pokazali, da je nanje naredil vtis s svojim bogastvom, funkcijo oziroma pomembnim položajem v družbi, in je zato vreden primerne pozornosti. Človek si je lahko čast prislužil s krepostnimi dejanji oziroma s tem, da je druge v čem prekašal. Po drugi strani pa je javno ponižanje oziroma posmeh spremljala sramota. To, da je bil človek osramočen, pa ni toliko pomenilo tega, da se je tako počutil v svoji notranjosti oziroma da se mu je oglašala vest, kakor to, da ga je družba obsodila.

Jezus pa je omenil še eno priložnost, ob kateri so v takratni družbi človeku izkazali čast ali pa ga osramotili, ko je dejal, da nekatere na pojedini posadijo na »najvidnejše mesto«, druge pa na »najnižje«. (Luk. 14:8–10) Jezusovi učenci so se najmanj dvakrat prepirali o tem, »kdo od njih naj bi bil največji«. (Luk. 9:46; 22:24) S tem so pokazali, kaj je bilo ljudem v tedanji družbi najpomembnejše. Ponosnim in tekmovalnim judovskim verskim voditeljem se je zdelo, da Jezus s svojim oznanjevanjem ogroža njihovo čast in avtoriteto. Vendar so se njihovi poizkusi, da bi ga premagali v javnih razpravah pred množicami, vedno znova izjalovili. (Luk. 13:11–17)

Judje, Grki in Rimljani v prvem stoletju pa so bili tudi mišljenja, da je sramotno, če si »aretiran in javno obsojen zaradi kršitve zakona«. Na to, da človeka vklenejo oziroma ga zaprejo v ječo, so gledali kot na nekaj ponižujočega. Takšno ravnanje je posameznika osramotilo pred prijatelji, družino in družbo na splošno – ne glede na to, ali so mu kriminalno dejanje dokazali ali ne. Madež, ki se je odtlej držal njegovega slovesa, mu je  lahko spodkopal samospoštovanje in poškodoval odnose z drugimi. Še bolj sramotno od tega, da so ga vklenili, pa je bilo ponižanje, ki ga je doživel, ko so ga slekli ali prebičali. Takšno ravnanje je v drugih vzbudilo zaničevanje in posmeh, človeka pa je oropalo dostojanstva.

Od vseh ponižanj pa je bila najhujša usmrtitev na mučilnem kolu. Po besedah biblicista Martina Hengla so tako »kaznovali sužnje«. »Zato je takšna usmrtitev za človeka pomenila skrajno ponižanje, sramoto in mučenje.« Na družino in prijatelje tako osramočenega posameznika je okolica pritiskala, naj se mu odpovejo. Ker je Kristus umrl takšne smrti, so morali vsi, ki so v prvem stoletju želeli postati kristjani, računati na to, da bodo tarča javnega posmeha. Misel, da bi kdo hotel biti sledilec človeka, ki je bil pribit na kol, se je verjetno večini ljudi zdela nepojmljiva. »Mi pa oznanjamo Kristusa, pribitega na kol, kar je Judom razlog za spotiko, narodom pa neumnost,« je napisal apostol Pavel. (1. Kor. 1:23) Kako so se prvi kristjani spoprijeli s tem izzivom?

Drugačne vrednote

Kristjani v prvem stoletju so bili poslušni zakonu in so pazili, da se ne bi slabo vedli in si s tem nakopali sramoto. »Naj nihče od vas ne trpi kot morilec, ali tat, ali hudodelec, ali kot tak, ki se rad vtika v tuje zadeve,« je napisal apostol Peter. (1. Pet. 4:15) Vendar pa je Jezus napovedal, da bodo njegove sledilce preganjali zaradi njegovega imena. (Jan. 15:20) »Če pa kdo trpi kot kristjan, naj ga ne bo sram, temveč naj [. . .] slavi Boga,« je Peter še napisal. (1. Pet. 4:16) Ker jih ni bilo sram, da trpijo, zato ker so Kristusovi sledilci, so se lahko postavili  po robu družbenim merilom takratnega časa.

Kristjani niso mogli dovoliti, da bi jim merila drugih narekovala, kako naj se vedejo. Imeti za mesija nekoga, ki so ga pribili na kol, je bilo za družbo v prvem stoletju norost. Zaradi takšnega pogleda bi se lahko kristjani znašli v nevarnosti, da bi popustili in sprejeli splošno razširjeno mnenje. Toda če so hoteli pokazati vero v to, da je Jezus Mesija, so morali hoditi po njegovih stopinjah, pa četudi so se jim drugi posmehovali. Jezus je dejal: »Kdor se bo sramoval mene in mojih besed v tem prešuštnem in grešnem rodu, se bo tudi njega sramoval Sin človekov, ko bo v slavi svojega Očeta prišel s svetimi angeli.« (Mar. 8:38)

Danes morda nekateri pritiskajo na nas, ker nas hočejo odvrniti od krščanske poti. Tako nas morda sošolci, sosedje ali prijatelji skušajo zvabiti v nemoralno, nepošteno ali kako drugače vprašljivo početje. Morda skušajo v nas vzbuditi občutek sramu, ker se ravnamo po pravičnih načelih. Kako naj bi se na to odzvali?

Posnemajmo tiste, ki se niso menili za sramoto

Da bi Jezus dokazal svojo značajnost do Boga, je moral prestati najbolj sramotno obliko usmrtitve, kar jih je bilo. »Prestal [je] mučilni kol, ne da bi se menil za sramoto.« (Heb. 12:2) Sovražniki so ga klofutali, pljuvali vanj, ga slekli, prebičali, pribili na kol in zmerjali. (Mar. 14:65; 15:29–32) Vendar se ni menil za sramoto, ki so jo skušali zvrniti nanj. Kako pa je to pokazal? Tako da se takšnega ravnanja ni ustrašil. Vedel je, da je v Jehovovih očeh ohranil svoje dostojanstvo. Za slavo, ki bi mu jo izkazali ljudje, pa mu brez dvoma ni bilo mar. Čeprav so ga usmrtili tako, kakor so ponavadi sužnje, ga je Jehova počastil s tem, da ga je obudil od mrtvih in ga postavil na položaj takoj za seboj. V Filipljanom 2:8–11 piše: »[Kristus Jezus se je] ponižal in bil poslušen vse do smrti, in to smrti na mučilnem kolu. Prav zato ga je Bog tudi povišal na visok položaj in mu prijazno dal ime, ki je nad vsakim drugim imenom, da bi se v Jezusovem imenu upognilo vsako koleno teh, ki so v nebesih, teh, ki so na zemlji, in teh, ki so pod zemljo, ter da bi vsak jezik odkrito priznaval, da je Jezus Kristus Gospod, v slavo Bogu, Očetu.«

Jezus ni bil neobčutljiv za sramoto, ki je spremljala njegovo usmrtitev. Ker je vedel, da ga bodo obsodili zaradi bogokletja, ga je skrbelo, da bi to njegovega Očeta osramotilo. Zato je Jehova prosil, naj mu prizanese s takšnim ponižanjem. »Odstrani ta kelih od mene,« je molil. Vseeno pa se je podredil Božji volji. (Mar. 14:36) Uspešno je prestal pritiske in se ni menil za sramoto. Sram bi navsezadnje občutili samo tisti, ki so se povsem podrejali vrednotam, običajnim za tedanji svet. Jezus pa se jim seveda ni.

Tudi Jezusove učence so aretirali in jih pretepali. Zaradi takšnega ravnanja so bili v očeh mnogih ponižani. Nanje so gledali zviška in jih prezirali. Vendar jim to ni vzelo poguma. Pravi Jezusovi učenci niso popustili javnemu mnenju in se niso menili za sramoto. (Mat. 10:17; Apd. 5:40; 2. Kor. 11:23–25) Vedeli so, da morajo vzeti »svoj mučilni kol ter ga vsak dan nosi[ti] in hodi[ti] za« Jezusom. (Luk. 9:23, 26)

Kako pa je z nami danes? Na to, kar ima svet za neumno, šibko in neplemenito, Bog gleda kot na modro, močno in častno. (1. Kor. 1:25–28) Ali ne bi bilo neumno in kratkovidno, če bi se povsem pustili vplivati javnemu mnenju?

Vsak, ki si želi časti, mora upoštevati to, kaj si o njem misli svet. Mi pa si, podobno kot Jezus in njegovi sledilci v prvem stoletju, želimo, da bi bil naš prijatelj Jehova. Zato imamo za častno to, kar je častno v Jehovovih očeh, in za sramotno to, kar je sramotno v njegovih očeh.

[Slika na strani 4]

Na Jezusa ni vplivalo to, kako je takratna družba gledala na sramoto.