ALI so molitve uslišane ne glede na to, na koga jih naslovimo? Mnogi v današnjem svetu že menijo tako. Takšno mišljenje je še posebej priljubljeno med ljudmi, ki se zavzemajo za medversko gibanje in si želijo, da bi bile sprejemljive vse vere, in to kljub razlikam, ki jih ločujejo. Toda ali je mogoče, da je ta zamisel zmotna?

Sveto pismo uči, da je velika večina molitev napačno naslovljena. Takrat, ko je nastajalo Sveto pismo, je bilo denimo nekaj povsem običajnega, da so ljudje molili k rezanim podobam. Vendar je Bog vedno znova svaril pred takšnim početjem. Na primer, v Psalmu 115:4–6 glede malikov piše: »Ušesa imajo, pa ne slišijo.« Sporočilo je jasno. Zakaj bi molili k bogu, ki vas ne more niti slišati?

To misel še bolj poudari neka živa biblijska pripoved. Pravi prerok Elija je pozval Baalove preroke, naj molijo k svojemu bogu. Nato pa bo še sam molil k svojemu. Pojasnil je, da bo pravi Bog odgovoril na molitev, lažni pa ne bo mogel. Baalovi preroki so ta izziv sprejeli in k svojemu bogu molili dolgo in goreče, tudi z glasnim klicanjem, vendar brez uspeha. Pripoved se nadaljuje: »Ni bilo ne glasu, ne odgovora, ne znamenja, da jih kdo posluša.« (1. kraljev 18:29) Kako pa je bilo z Elijevo molitvijo?

Bog je na Elijevo molitev v hipu odgovoril – z neba je poslal ogenj, da je pogoltnil njegovo daritev. V čem je bila razlika? Iz Elijeve molitve, zapisane v 1. kraljev 18:36, 37, spoznamo pomembno podrobnost. To je bila sicer zelo kratka molitev – v izvirni hebrejščini je bila dolga približno 30 besed. Vendar je Elija v teh nekaj vrsticah trikrat naslovil Boga z njegovim osebnim imenom, Jehova.

Baal, kar pomeni »lastnik« oziroma »gospodar«, je bil bog Kanaancev, obstajale pa so tudi mnoge krajevne različice tega božanstva. Jehova pa je edinstveno ime in ga ima samo ena oseba v vsem vesolju. Ta Bog je svojemu ljudstvu rekel: »Jaz sem Jehova, to je moje ime. Svoje slave ne bom dal drugemu.« (Izaija 42:8)

Ali so bile sprejemljive molitve obeh strani – tako Elijeva molitev kot tudi molitve Baalovih prerokov? Čaščenje Baala, h kateremu sta spadala obredna prostitucija in celo žrtvovanje otrok, je poniževalo ljudi. Nasprotno temu pa so bili Izraelci s čaščenjem Jehova osvobojeni takšnih ponižujočih navad in so tako ohranili svoje dostojanstvo. Razmislite o tem: Denimo da želite poslati pismo zelo spoštovanemu prijatelju. Ali bi na ovojnico napisali ime kakega drugega človeka, nekoga, ki je  znan po svoji pokvarjenosti, po stvareh, ki so v popolnem nasprotju s tem, za kar se zavzema vaš prijatelj? Prav gotovo ne!

Če molite k Jehovu, molite k Stvarniku, Očetu človeštva. * »Ti si naš oče,« je v molitvi k Jehovu rekel prerok Izaija. (Izaija 63:16) O njem pa je govoril tudi Jezus Kristus, ko je svojim sledilcem dejal: »Odhajam gor k svojemu Očetu in vašemu Očetu ter k svojemu Bogu in vašemu Bogu.« (Janez 20:17) Jehova je Jezusov Oče. On je Bog, h kateremu je molil Jezus in h kateremu naj bi molili tudi Jezusovi sledilci. (Matej 6:9)

Ali Sveto pismo uči, da bi morali moliti k Jezusu, Mariji, svetnikom ali angelom? Ne – samo k Jehovu. Razmislite o dveh razlogih. Kot prvo je molitev oblika čaščenja in Biblija pravi, da bi morali častiti samo Jehova. (2. Mojzesova 20:5) Kot drugo pa Biblija odkriva, da je Bog tisti, ki posluša molitve. (Psalm 65:2) Čeprav Jehova rad poverja odgovornosti drugim, pa je odgovornost poslušati molitve obdržal zase. On je Bog, ki nam zagotavlja, da naše molitve osebno posluša.

Če torej želite, da bi Bog uslišal vaše molitve, si vzemite k srcu naslednje svetopisemske besede: »Vsak, ki bo klical Jehovovo ime, bo rešen.« (Apostolska dela 2:21) Toda ali Jehova brezpogojno usliši vse molitve? Ali pa moramo za to, da bi bile naše molitve k Jehovu uslišane, upoštevati še kaj?