Biblija spreminja življenja

KAJ je spodbudilo nekdanjega pripadnika uporniške vojske in tatu, da se je spremenil? Zakaj je prvakinja v borilnih veščinah spremenila svoje življenjske cilje? Kako je bil nagrajen oče, ker ni obupal nad svojim sinom? Da bi dobili odgovore na ta vprašanja, si preberite naslednje pripovedi.

»Kljub mračni preteklosti sem danes srečen.« (GARRY P. AMBROCIO)

STAROST: 47

DRŽAVA ROJSTVA: FILIPINI

PRETEKLOST: PRIPADNIK UPORNIŠKE VOJSKE

MOJE ŽIVLJENJE NEKOČ: Odraščal sem v majhnem mestu Vintar. V široki dolini, kjer smo živeli, smo vdihavali sveži zrak, obdana pa je bila z zelenim hribovjem in čistimi rekami. Toda življenje kljub spokojnemu okolju ni bilo lahko. Ljudje so nam kradli živino in vlamljali v hišo.

V najstniških letih sem s prijatelji popival, kadil in kradel, da sem imel denar za svoje razvade. Celo svoji babici sem izmaknil nakit. Vojska je sumila, da pripadam uporniški skupini Nova ljudska armada, in me je večkrat hudo pretepla. Zato sem se odločil, da se pridružim tej uporniški skupini. Pet let sem se z drugimi vojaki Nove ljudske armade potikal po gorah. Življenje je bilo težko. Vedno smo bili na poti, da nas ni ujela vojska. Navsezadnje sem se naveličal skrivanja po gorah, zato sem se predal upravitelju province Ilocos Norte. Z menoj je lepo ravnal in mi celo pomagal najti spodobno službo. Vendar še vedno nisem opustil svojih starih razvad, poleg tega sem vlamljal v hiše in zastraševal ljudi.

KAKO JE BIBLIJA SPREMENILA MOJE ŽIVLJENJE: Ena od mojih sodelavk, Loida, je bila Jehovova priča. Seznanila me je z Jovenciom in z menoj je pričel preučevati Sveto pismo. Toda star način življenja me je imel močno v krempljih. Še zmeraj sem kadil, razen takrat, ko je prišel Jovencio, da bi z menoj preučeval Sveto pismo, poleg tega sem še naprej sodeloval v nezakonitih dejavnostih. Na koncu me je policija zasačila in me zaprla za 11 mesecev. V tistem času sem molil k Jehovu in ga rotil za pomoč. Prosil sem ga za odpuščanje in za to, da bi me s svojim svetim duhom vodil in krepil.

Pozneje me je v zaporu obiskal eden od Jehovovih prič in mi prinesel Sveto pismo. Pri branju sem spoznaval, da je Jehova usmiljen in ljubeč in da je pripravljen odpuščati. Doumel sem, da mi je izkazal usmiljenje in mi dal priložnost, da ga spoznam. Prosil sem ga, naj mi da moč, da bi premagal slabe navade. Name je močno vplival stavek iz Pregovorov  27:11. Ko sem ga bral, je bilo tako, kakor da mi Jehova osebno govori. Tam piše: »Bodi moder, moj sin, in razveseljuj moje srce, da bom lahko odgovoril njemu, ki me zasmehuje.«

Po izpustitvi iz zapora sem ponovno pričel preučevati Biblijo s Pričami, se začel družiti z njimi na njihovih shodih in živeti po svetopisemskih načelih. Sčasoma sem se z Jehovovo pomočjo rešil slabih navad. Nato sem Bogu Jehovu posvetil svoje življenje.

KAKO MI JE TO KORISTILO: Kljub mračni preteklosti sem danes srečen. Nekdaj sem bil suženj grdih navad, sedaj pa sem nov človek. (Kološanom 3:9, 10) Štejem si v čast, da se lahko družim z Jehovovim čistim narodom in da lahko pomagam drugim spoznati vsemogočnega Boga Jehova.

»Želela sem zastopati Brazilijo.« (JULIANA APARECIDA SANTANA ESCUDEIRO)

STAROST: 31

DRŽAVA ROJSTVA: BRAZILIJA

PRETEKLOST: VRHUNSKA ŠPORTNICA V BORILNIH VEŠČINAH

MOJE ŽIVLJENJE NEKOČ: Odraščala sem v Londrini. Čeprav je na tem območju živelo večinoma revno prebivalstvo, je bilo v pokrajini čisto in mirno. Ko sem imela deset let, me je starejši brat nagovarjal, naj se mu pridružim pri treniranju borilne veščine taekwondo, kar pomeni »način borbe z nogami in rokami«. Oče temu ni bil naklonjen, vendar se je kmalu vdal.

Trdo sem trenirala in zmagala na mnogih prvenstvih v zvezni državi Parana. Pozneje sem zmagovala na državnih tekmovanjih in leta 1993 postala brazilska državna prvakinja v taekwandoju. Želela sem tekmovati na mednarodnih prvenstvih, toda moja družina je bila prerevna, da bi mi plačevala potovanja v tujino.

Upala sem, da bo taekwondo postal olimpijska disciplina in to se je nazadnje tudi zgodilo. Želela sem zastopati Brazilijo na olimpijskih igrah, zato sem veliko trenirala in dobila sponzorje, ki so mi omogočili tekmovati v Franciji, Vietnamu, Južni Koreji, na Japonskem in na južnoameriških igrah. Moj naslednji cilj je bil priti na panameriške igre. Ker sem dosegala tako dobre rezultate, so me izbrali, da bi leta 2003 skupaj s še dvema drugima sodelovala na teh igrah v Santu Domingu (Dominikanska republika).

KAKO JE BIBLIJA SPREMENILA MOJE ŽIVLJENJE: Leta 2001 sva s fantom spoznala Jehovove priče in ti so z nama pričeli preučevati Sveto pismo. Sprva me to ni preveč navduševalo. Med preučevanjem sem bila vedno preutrujena, da bi lahko bila zbrana, in pogosto me je za trenutek premagal spanec. Toda to, kar sem spoznavala, mi je kljub temu navsezadnje seglo v srce in to je postalo očitno na naslednjem pomembnem tekmovanju.

Ker sem bila izbrana, da bom z drugimi sestavljala ekipo, ki bo sodelovala na panameriških igrah, so me mojstri taekwondoja poslali  na predtekmovanje. Ko sem prišla na vrsto, da se spoprimem s tekmico, sem samo nepremično stala na blazini – izgubila sem vso motivacijo. Kar naenkrat se mi je posvetilo, da se kristjan ne bi smel bojevati z drugimi, niti v športu ne! Pred očmi se mi je pojavila biblijska zapoved »ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe«. (Matej 19:19) Na mestu sem se obrnila in brez pomišljanja zapustila dvorano. Ljudje so samo strmeli vame in niso mogli verjeti svojim očem.

Ko sem se vrnila domov, sem se usedla in razmišljala, kaj naj naredim s svojim življenjem. V roke sem prijela brošuro, ki so jo izdali Priče in je razpravljala o tem, kaj Bog pričakuje od nas. V njej sem prebrala navedek iz Psalma 11:5, ki o Jehovu pravi: »Tistega, ki ima rad nasilje, njegova duša sovraži.« Psalmistove besede so me zadele v živo in odločila sem se pustiti ta šport.

Mojstri taekwondoja niso bili zadovoljni. Skušali so me navesti na to, da bi si premislila. Rekli so mi, da sem najboljša v državi in da so olimpijske igre na dosegu moje roke. Vendar svoje odločitve nisem hotela spremeniti.

Takrat sem bila že poročena. Mož se je pridružil Pričam pri javnem oznanjevanju. Domov je prihajal zelo vesel in mi pripovedoval o pogovorih, ki jih je imel z ljudmi. Vedela sem, da bom morala narediti spremembe, če bom hotela tudi sama imeti to prednost. Izpisala sem se iz religije, ki sem ji do takrat pripadala, in sčasoma izpolnila vse pogoje, da postanem krščena Priča.

KAKO MI JE TO KORISTILO: Ker si z možem prizadevava v zakonu upoštevati biblijska načela, sva zaradi tega zelo vesela in enotna. Rada ga podpiram, ko pomaga skrbeti za občino, ki jo obiskujeva. Resda bi si lahko prizadevala za zlato medaljo na olimpijskih igrah in za to, da postanem slavna. Vendar mislim, da se nič, kar lahko ponudi ta krivični svet, ne more primerjati s prednostjo, da služim Bogu Jehovu.

»Oče ni nikoli obupal nad mano.« (INGO ZIMMERMANN)

STAROST: 44

DRŽAVA ROJSTVA: NEMČIJA

PRETEKLOST: VARNOSTNIK V DISKOTEKI

MOJE ŽIVLJENJE NEKOČ: Rodil sem se v versko razdeljenem domu v premogovniškem mestu Gelsenkirchen. Moj oče je bil Jehovova priča. Toda mama mu je nasprotovala, ko si je prizadeval, da bi mene, mojega brata in sestri vzgojil po svojem verskem prepričanju. Bil je voznik tovornjaka in delal po deset in več ur na dan. Pogosto je pričel delati ob dveh ali treh zjutraj. Kljub temu je skrbel še za našo duhovno vzgojo. Toda jaz nisem cenil njegovega truda.

Pri 15-ih letih so me verski shodi, ki sem jih obiskoval na očetovo željo, pričeli dolgočasiti, zato sem se uprl. Leto pozneje sem postal član boksarskega kluba. V naslednjih dveh letih sem s svojim ravnanjem delal očetu sive lase. Pri 18-ih sem odšel zdoma.

Ljubil sem šport in sem treniral tudi po šestkrat na teden – najprej boks, zatem pa še dvigovanje uteži. Ob koncih tednov sem s prijatelji hodil v diskoteke. Nekoč sem se zapletel  v pretep z obiskovalcem zloveščega videza in zlahka opravil z njim. Ko je to opazil lastnik diskoteke, mi je takoj ponudil delo varnostnika. Ponujena plača je bila dobra, zato sem sprejel.

Vsak konec tedna sem stal ob vhodu v diskoteko in odločal o tem, kdo lahko vstopi in kdo ne. V objekt se je lahko nagnetlo do 1000 ljudi, zato sem bil zelo zaposlen. Pretepi so bili nekaj običajnega. Grozili so mi s pištolami in razbitimi steklenicami. Nekateri od posameznikov, ki jim nisem dovolil vstopiti ali pa sem jih vrgel iz diskoteke, so me zunaj čakali in se skušali maščevati. Star sem bil 20 let in sem mislil, da sem nepremagljiv. V resnici pa sem bil povsem neobvladljiv – agresiven, ponosen, ambiciozen in trmoglav.

KAKO JE BIBLIJA SPREMENILA MOJE ŽIVLJENJE: Oče ni nikoli obupal nad mano. Poskrbel je, da sem dobival na dom Stražni stolp in Prebudite se!. * Te revije so se kopičile v moji sobi – povsem nedotaknjene. Potem pa sem se nekega dne odločil, da jih bom nekaj prelistal. Ko sem prebral članke o koncu današnjih političnih, gospodarskih in verskih organizacij, sem sklenil poklicati svojo sestro. Skupaj z možem sta bila Jehovovi priči. Ponudila sta mi, da bi z mano preučevala Sveto pismo, in strinjal sem se.

Načelo iz Galačanom 6:7 me je navedlo, da sem se močno spremenil. Življenje me je izučilo, da s tem, kar naredim, rečem ali sklenem danes, oblikujem svojo prihodnost. Zelo me je spodbudilo tudi vabilo iz Izaija 1:18, ki se glasi: »‚Pridite, razčistimo stvari med seboj,‘ pravi Jehova. ‚Če so vaši grehi kakor škrlat, bodo postali beli kakor sneg.‘« Ta svetopisemski stavek mi je od samega začetka preučevanja pomagal, da se nisem počutil ničvrednega oziroma da nisem mislil, da za mene ni več poti nazaj.

V naslednjih šestih mesecih sem naredil dramatične spremembe v življenju, četudi to nikakor ni bilo lahko. Moral sem zapustiti pokvarjeno okolje in nasilne prijatelje, s katerimi sem bil dotlej obkrožen. Zato sem jim pričel govoriti, da preučujem Biblijo kot tudi, kaj spoznavam iz nje. Začeli so se me ogibati in me imenovati »duhovnik«. S sestrino pomočjo sem našel drugo, primernejšo službo.

Pričel sem tudi obiskovati shode v kraljestveni dvorani, v katero sta hodila sestra in njen mož, četudi je bila 30 kilometrov stran. Ena kraljestvena dvorana je bila sicer bliže mojemu domu, vendar mi je bilo nelagodno ob misli, da bom tam srečal ljudi, ki so me poznali od otroštva. Poleg tega me je bilo strah oznanjevati po hišah v bližini mojega doma. Kaj, če bom srečal koga, ki sem ga pred kratkim vrgel iz diskoteke ali koga, ki sem mu priskrbel droge? Vendar sem si pomagal z lekcijo, ki sem jo dobil pri športnem treningu: Tiste vaje, ki so najtežje, so tudi najbolj potrebne. Zato sem potem, ko sem izpolnil pogoje za oznanjevanje, pričel kar največ oznanjevati.

Premagati pa sem moral še en izziv: to, da nisem rad bral in preučeval. Vendar sem vedel, da bom moral, če si bom hotel pridobiti močno vero, biti discipliniran in marljivo kopati po biblijskih resnicah. Ugotovil sem, da je z jačanjem vere enako kot z dvigovanjem uteži: če hočeš postati močnejši, si moraš marljivo prizadevati.

KAKO MI JE TO KORISTILO: Živ sem! Resda moram še vedno obvladovati svoje slabosti, da ne bi prišle na plano. Vendar se veselim čudovitega družinskega življenja z ženo, ki ima krasno krščansko osebnost. Med Jehovovimi pričami imam prave prijatelje, ki jim lahko popolnoma zaupam. Oče je umrl pred petimi leti, toda pred smrtjo je okusil veselje, da se je njegov izgubljeni sin vrnil.

[Podčrtna opomba]